Nova Elle vas že čaka v vaši najljubši trafiki! Predajte se prazničnemu vzdušju v družbi Elle, potopite se v dobre zgodbe in se izgubite med modnimi fotografijami. Za začetek pa vas vabimo k branju pisma glavne urednice Petre Windschnurer, ki obuja spomine na dve desetletji modnih trenutkov
Utrinki s tednov mode
2005
V veliko dvorano Luvra sva jo s petminutnim postankom v hotelu, zgolj toliko, da sva odložili kovčka in pobrali vabila, mahnili kar z letališča. A ker biti točen v času tednov mode ne šteje prav veliko, sva s Tino na svojo prvo veliko modno revijo prispeli pred vsemi. Tipična začetniška napaka modno entuziastke, ki se ji otreseš šele po nekaj sezonah rednega obiskovanja. Če je akademskem svetu petnajstica ostaja zabetonirana meja, ko še smeš stopiti v predavalnico, si v modnem svetu navadno dovolijo tudi do 45 minut pribitka. V tem času bi še lahko zagotovilo trikrat preobleka in prihod na prvo Valentino postajo z večerno plašču in rdečih hlačah. Tako pa sem zgolj z rdečim zložljivim dežnikom v roki čakala v preddverju, da varnostnik označio vstop za povabljence, ki imajo vabila odebeljen sredi, in prosilke, ki si bodo spektakel ogledale stoje. Med 831E in 84E sta nama vrata v modni raj odprli vsaj 20 minut pred tistimi, ki so na nogah iz ozadja modnih modelov nanizali bolj kot godrnjav in drug vrst (tja je še danes po mojem mnenju najmanj posrečena, saj ti pogled na obutev zakriva pričeska, ki je po možnosti različica najbolj razkošne free frizure, kar je premore Pariz).
V čakanju na začetek revije sva postoma uživali, modni javnosti okoli sebe s ponavljajočim nevroznim pahljanjem z vabilom dajali vedeti, da nama tako kot njim mudí na naslednji šov in da še skrajni čas, da se “zavesa dvigne”. Zmotila naju ni niti napetost, ki so jo poganjali vlažni vzdušji in nasičen vonj na novo natisnjenih metrov natlačenih fotografov in snemalcev. Ko jim je prekipelo, so bili tudi zelo resnami in prav vsak jim je bilo, komu “zaujo”. Na reviji za Lanvin, kjer je organizatorj nedaj niti zatemn nižjih slož željo pogrniti več, če bodo kot dotični mesto prvi vsi sedli drugače, ki seveda ni nosila Prade, ampak krznene plašč, so “neotesanci” nedolžno omenjene zvonce zamuzele izžvižganim spektrum živalskih vzklikov. Uf, val, reflektorji, prvi takti glasbe in, voila, šov, ki se ga tako živimo spomnimo še petnajst let pozneje, se je začel.
2025
Pred vhodom se je nagnetlo toliko ljudi, da so povsem ohromili že tako neznosen promet na pariških ulicah. Pomembneže na revijo Isabel Marant vozijo v črnih avtomobilih z zatemnjenimi šipami in radovedneži ter naključni obiskovalci začnejo kričati, takoj ko nekdo izstopi iz njih, pa čeprav je to morda zgolj asistentka ali voznik. Na modno revijo renomiranih parovska (hnala, LJFV, tam se celo modne medijem situacijo pokazali, da je točnost lepa redkost) in z Ajdo ter Miko se modni val polzi v dvorano. Gre sta povabljence z uradnim vabilom v dolžki obliči. Gospod z varnostne straže na drugi strani organizira možic po imenih. Govoril slovensko in mi med mahanjem pove, da je njemu ime Peter. »Se poznava?« ga vljudno vprašam. »Nek mi odgovori z enakim navdušenjem kot pozneje Ajda v dvorani govorci Paris Hilton s proslavo, da pošlje pozdravile tja v Slovenijo. Verjamem, da Ajda ne bo nikoli pozabila svoje prve velike modne revije, jaz pa ne dobre volje gospoda Petra.
»Petra, bi nosila plašč na moji modni reviji?« me vpraša Maja Štamol, ko doma še urejam fotografije z zadnjega obiska Pariza. Kaj naj rečem, letošnja bera modnih utrinkov s pripisom za vedno bo izjemna.
P. S. Na strani 20 si oglejte reportažo s tedna mode v Ljubljani, na strani 18 pa preberite, kako lahko brez vabila doživíš modno dogajanje tako intenzivno, kot da bi sedel v prvi vrsti.
Petra Windschnurer, glavna urednica