Od Marca Jacobsa do vzhajajočih oblikovalcev – vsi so se to sezono nostalgično ozirali k zaželenemu izseku tega desetletja.
Redko se zgodi, da oblikovalec v zapiske ob reviji vključi nekakšno bibliografijo, a ko je Marc Jacobs odprl newyorški teden mode s svojo revijo za leto 2026, je odkrito razkril svoje reference – med njimi lastno kolekcijo za pomlad 1998 ter modne izhode Helmuta Langa in Prade iz devetdesetih. Ob zvokih pesmi »Jóga« z Björkinega albuma Homogenic (1997) in z Alex Consani na pisti v sivem flanelastem kompletu z visokim, lijakastim ovratnikom je kolekcija delovala kot poklon Jacobsovim minimalističnim kolekcijam iz tistega obdobja (zadnjih nekaj let se je oblikovalec namreč povsem posvetil avantgardnemu in izrazito maksimalističnemu pristopu).
Čeprav je bil pri navajanju navdiha najbolj neposreden, Jacobs še zdaleč ni bil edini, ki je to sezono posegal po tem ozkem časovnem oknu devetdesetih. Moda se je že dodobra poigrala z grungeom in z Y2K-pretiravanjem, a obdobje med njima je bilo na področju nostalgije doslej manj raziskano. Moda se vedno znova rada vrača k poveličevanju »preprostejših« in »boljših« časov – spomnimo se prerafaelitov ali preporoda glamurja starega Hollywooda v sedemdesetih – še posebej v nemirnih obdobjih.
Čeprav je Veronica Leoni kot navdih za svojo kolekcijo Calvin Klein, posvečeno »kultu telesa«, navedla pozna sedemdeseta in zgodnja osemdeseta, so bili vidni tudi elementi poznih devetdesetih, predvsem v elegantni večerni obleki z dirkaškim izrezom na hrbtu in v sivem, oprijetem modelu s kvadratnim izrezom. Za modne poznavalce je izbira manekenke Guinevere van Seenus, stalnice Calvinovih kampanj v devetdesetih, prav tako namigovala na tisti čas.
Rachel Scott je ob svojem prvencu za Proenza Schouler upodobila žensko »v naglici« z minimalističnimi, zaprtimi oblekami ravnega kroja z visokim ovratnikom, ob bolj dekorativnih videzih. Catherine Holstein pri znamki Khaite pa je s svojimi slip oblekami iz devetdesetih in sijočimi površinami ustvarila most med grunge obdobjem in nadgrajeno, tehnološko prežeto estetiko preloma tisočletja.
Niso pa se navdiha oprijela le velika imena: manjše znamke, kot so Fforme, Ashlyn, Kallmeyer in Colleen Allen, so se prav tako pridružile z lastnimi interpretacijami motivov tega obdobja – od kvadratnih izrezov do zavezovanja v slogu predpasnika. Ti videzi ne delujejo le kot relikt preprostejšega, manj hiper-stiliziranega časa, temveč nagovarjajo tudi to, kar si ženske dejansko želijo nositi. Popolno se vključujejo v kapsulne garderobe, ki so nas vse tako prevzele, hkrati pa so dovolj samosvoje, da presežejo očitke o »tihi luksuznosti«. Res je, da newyorško modo včasih kritizirajo kot preveč komercialno, a nekaj je vendarle na tem, da stranki ponudiš natanko to, po čemer hrepeni, piše elle.com.
