Malo je stvari, ki se jih razveselim tako zelo po otroško, kot naprimer novega para čevljev.
Modna revija pod imenom razvpitega in kot feniks vzhajajočega John Galliana je bila naprimer ena redkih, ki je kljub nehumanem urniku tedna mode v Parizu, ne bi izpustila. Žal na prestolu ni več ekscentričnega velemojstra, ki je znal v ready-to-wear tako dobro vpeljati kostumografske značilnosti, toda znamka zaradi tega ni prav nič izgubila na popularnosti.
Pred vhodom v dvorano Palais de Tokyo se je vila dolga kača obiskovalcev, tudi takih, ki vabila na revijo sploh niso imeli. Rahlo razočarana nad dejstvom, da so me poslali v vrsto za stojišče, sem pač mirno brskala po telefonu in Instagramirala dogodke dneva. Potem pa nenaden pričetek udarne glasbe in spoznanje, da se vrsta ni prav nič premaknila. Ko sem PR-ovcu potožila, da sem prišla tja z namenom, da si revijo ogledam, me je z razumevanjem spustil mimo, kar je samo še ena potrditev, kako zelo se splača v modnem svetu biti nekoliko jezičen.
Stoje, na prstkih in preko zaslona telefona mi je uspelo ujeti kot tornado brzeče modele, ki so gledale nekoliko izpod čela. Plašči, katere so nosile, so delovali kot nekakšen žakardni oklep, potiskan z metaličnimi ornamenti. Sijale so v soju bakra, srebra in zlata, kot da se valjajo v bogastvu bližnjega vzhoda. Trdim oklepom so v kontrastu delali družbo črn šifon in pisani šali, kot so jih nosile bohemke iz 70-ih. Te se skozi modno revijo spreminjajo v pravo damo in gredo namesto naprej nazaj v čas, v mod 60-ta.
Visok pas na hlačah, puhast plašč v psihadelični vijola barvi, škornji, ki segajo tik pod kolenom, srajce s kontrastnimi zaključki in barvne kombinacije, kot jih je znala nositi Jakie O. Gallianova dama je prefinjena, a na razigran način. Igra na karto seksapila in mehkobi mini oblek dodaja varno zavetje do tal segajočih plaščev. Ko stopi na rdečo preprogo, okoli nje plapola lahkotnost materialov in draperij. Je boginja in fatalka v enem.
V nekaj minutah so visokorasle nimfe iz retro preteklosti zbrzele mimo, za njimi pa ni ostalo drugega kot globok ton glasbe, poklon Billa Gayttena in odmev aplavza.
Pripravila: Katja Kozlevčar
