Krizia: Biti modni oblikovalec je poslanstvo

14. 6. 2007

Že to, da si je gospa Mariuccia Mandelli izbrala ime Krizia, ki izhaja iz Platonovega dela o nečimrnosti, nam o njeni osebnosti pove veliko. Pa tudi dejstvo, da je ena redkih italijanskih modnih oblikovalk, ki jo je genialni Andy Warhol želel upodobiti, najbrž tudi zaradi nepogrešljive pričeske s frufrujem, ki je še danes njen zaščitni znak.

Krizia je zelo posebna ženska, včasih skrajno muhasta, drugič zelo prijazna, a vedno svojevrstna in nekoliko nedosegljiva, še posebej danes, ko ni več rosno mlada. Pravzaprav se je njena kariera začela daljnega leta 1954 z eno šivalno mizo in s šestimi šiviljami, ki so marljivo ustvarjale v majhnem stanovanju, ki si ga je Krizia izposodila od prijatelja glasbenika.

Prebrisana Mariuccia je že takrat vedela, da bo zaslovela z drugačno modo in oblekami, ki so bile v nasprotju s trendi. V obdobju, ko je bilo vse bolj ali manj razkošno in bogato, je zaslovela z minimalističnimi oblekami v črni in beli barvi. Skupaj z Missonijem se je med prvimi pojavila na milanskem tednu mode in se zasidrala v spomin tudi z ogromnim šalom, ki so ga manekenke nosile okrog glave kot turban.

Ko danes pomislim na Krizio, zagledam panterja, ki je njen zaščitni znak, čeprav je gospa Mariuccia ljubiteljica vseh živali. Marsikdo ne ve, da je začela z ovčko in na­daljevala z mačko, pa še z opico, slonom, krokodilom, kamelo, papigo in marsičim drugim. Kriva je vraževernost: podoba živali prinaša srečo, torej jo Mariuccia vtakne v vsako kolekcijo.

Z leti je postala njena moda bolj sofisticirana, tako da jo včasih tudi težko razumemo; če sem kdaj začudeno opazovala njene obleke, mi je na koncu pojasnila, zakaj se je odločila za določeni trend. Mislim, da želi biti še danes drastično drugačna, malo šokantna in vedno edinstvena. Ponavadi je obkrožena s sodelavci, novinarji, prijatelji in družinskimi člani, ki ji ne dajo miru in jo zasipajo z vprašanji, poljubi, objemi in pokloni, kot se za Italijane spodobi.

Ker je gospa že v letih, se vedno sprašujem, ali mi bo uspelo priti do nje, saj se hitro utrudi, njen dvometrski asistent pa vsakič ukrepa tako, da nas vse nažene iz zakulisja. Tokrat sem naredila drugačen bojni plan. Nameravala sem planiti v zakulisje pred začetkom revije, misleč, da bo kreatorka takrat bolje razpoložena. Seveda sem se zmotila. Ko sem se prerinila mimo varnostnikov in manekenk in z eno nogo že stala v zakulisju, me je njen asistent ustavil in skoraj padel na kolena: »Prosim, poj­di ven, če te vidi in ugotovi, da so novinarji v zakulisju že pred revijo, bom letel naravnost na milansko stolnico . . « Intervju je torej nastal po modnem spektaklu, medtem ko me je hvaležni asistent božal z očmi.

Mnogokrat sem slišala, da ste privrženka ‘made in Italy’, najbrž ena najpomembnejših modnih oblikovalk v Italiji. To je kar pomemben, a obenem obremenjujoč naziv.

Res je, še posebej zato ker je modni ambient poln zavisti in kaosa, težko se je sploh prebiti do uspeha in še težje ostati na vrhu. Zavedam se, da sem danes že stara, prav zato se mi zdi prav, da mladi kreatorji prevzamejo vodilno vlogo. Še vedno sem ustvarjalna in imam bogato domišljijo, a se hitreje utrudim in včasih se mi preprosto ne ljubi ukvarjati se z muhastimi ljudmi; najbrž tudi zato, ker sem sama muhasta in je ena domišljava glava povsem dovolj.

Ker ste že tako dolgo v središču modne scene, me zanima, kako se je moda v vseh teh letih spremenila in kaj najbolj pogrešate iz preteklosti?

Pogrešanje je lahko zelo škodljivo. Všeč mi je iti dalje in v vsakem obdobju najti nove izzive in pozitivne lastnosti. Iz preteklosti pogrešam le mladost, pa tudi te ne vedno, saj sem danes bolj modra in spoštovana. Na začetku je bilo seveda vse novo, zgledovali smo se po svetovno znanih modnih ikonah, kot sta Audrey Hepburn in Marlene Dietrich, a to počnemo tudi danes, le da sta bili takrat skoraj redek pojem brezhibne elegance.

Zdi se mi, da se je v modi malo spremenilo. Še vedno norim zaradi tkanin, ki so naročene, a jih nimam pri sebi, zaradi nakita, ki so ga naredili samo za revijo, a se je izgubil nekje na letalu. Stokrat sem povedala, da mora imeti tista rdeča barva poseben odtenek, in vsi samo kimajo, na koncu pa ni rdeča, temveč oranžna. Še vedno vpijem, tako kot pred dvajsetimi leti, le da si zdaj nihče ne upa ugovarjati, saj dobro vedo, da sem stara coprnica. (smeh)

V sodobnem času veliko slišimo tudi o uporabnosti mode, o tem, da je res lepo, če nam kdo ponudi blagovno znamko, ki ni pretirano draga in nedosegljiva, je nosljiva in obenem inovativna. Kako vi gledate na cenejše blagovne znamke in obleke?

To je vedno sporno vprašanje. Kot modna oblikovalka in ustvarjalka mode, ki zahteva veliko raziskovanja, truda in študija, lahko samo rečem, da nisem srečna, ko zagledam kopijo svoje obleke za desetino cene. Ne razumite me napak, prav je, da so poceni blagovne znamke na tržišču, a hkrati se moramo zavedati, da se preživljajo in zaslovijo z ukradenimi idejami, torej s kroji, ki si jih je nekdo drug omislil, oni pa jih le kopirajo. No, če pogledam drugače, pa bi lahko rekla, da sem počaščena: če me kopirajo, pomeni, da sem dobra.

Ali ste bili kdaj siti modne industrije, se vam je kdaj zamerila in ste pomislili, da bi vse skupaj pustili in odšli v tople kraje?

To se mi zgodi približno enkrat na teden, včasih tudi dvakrat. Sem pa zelo privilegirana, saj obstaja kotiček, ki me napolni z energijo, kjer moda ni pomembna in težave ostanejo pred vrati. Na Karibih je pred leti nastal K Club z bungalovi na plaži, golfom, teniškimi igrišči in pohištvom turkizne barve, prav tako kot morje. Zdi se mi, da je tempo življenja tam drugačen, upočasnjen, najbrž se tam tudi počasneje staram, zato je zame karibski zrak lepotna terapija, predvsem pa imam možnost, da se spet spustim na realna tla in pozabim na vse težave, ki mi jih povzročata ustvarjanje in modna industrija.

Čeprav obožujem modo, včasih pomislim, da je muha enodnevnica, zelo minljiva in še bolj zahrbtna. Danes si v tem krogu, če slučajno zboliš in eno sezono modnih revij izpustiš, pa si že sumljiv in neresen. Zdi se mi, da zahteva ogromno energije in truda, lahko pa je zelo neradodarna in povrne malo oziroma le nujno potrebno.

Biti modni oblikovalec je poslanstvo. Neka­terim uspe, drugim ne, pa vendar gredo naprej, ker jih moda tako privlači. To, da je hinavka, je dejstvo. Osebno mi je vrnila zadovoljstvo in potrdila, da delam prave stvari. Vzela pa mi je prosti čas in veliko živcev. Ali je to previsoka cena? Morda, vendar brez nje ne bi mogla živeti . . Brezupen primer sem.

Lorella Flego

Fotografije: Krizia/promocijsko gradivo

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc