Petra Windschnurer, odgovorna urednica revije Elle, deli svoje misli o tem težko pričakovanem nadaljevanju.
Na premiero Hudičevke v Pradi 2 sem prišla brez posebnih pričakovanj. Iskreno, po vseh tistih razkritih fotografijah s snemanja (da, tudi to, da se bo v filmu zgodil pogreb, smo predvideli zaradi oblačilnih kombinacij v črnem) in uradno komunicirani okvirni vsebini, sem imela občutek, da sem film že videla. In čeprav sem pred ogledom prebrala še nekaj recenzij (čeprav vem, da tega ne bi smela) mi vsi ti “spoilerji” niso pokvarili končne izkušnje. Prav nasprotno: film me je pozitivno presenetil.
Mogoče na zgodbo gledam nekoliko pristransko. Kot urednica tiskane revije Elle vsak dan živim realnost nenehnega krčenja budžetov, zmanjševanja ekip in občutka, da je ustvarjanje lepega, navdihujočega in kakovostnega skoraj misija nemogoče. Novi lastniki Runwaya brez posluha za modo in ustvarjalce, 'grožnja' umetne inteligence novinarjem in urednikom, artisti, ki za naslovnico pristajajo na kompenzacijo, vse to ni fikcija, temveč kar dober dokumentarec o modnih medijih.
Vizualno film ostaja spektakel. Posnetki New Yorka in Milana iz ptičje perspektive so dah jemajoči, modni dogodki raskošni, kamera pa z ravno pravo mero blišča spremlja teksture, silhuete in atmosfero sveta, ki ga tako dobro poznamo. Kostumografija je pričakovano pestra (od izjemnega suknjiča Dries Van Noten, majice Rick Owensa, do spektakularne rdeče večerne obleke Balenciaga), čeprav moram priznati, da mi je bila v prvem delu bližje.
In potem je tu Meryl Streep. Brez nje tega filma preprosto ni. Kljub temu, da sem pogrešala 'odlaganje' (če sem tudi sama politično korektna) njenega plašča na mizo asistentke, je vsak njen pogled, premor in beseda tudi po 20 letih znova višek scenarija.
Bistvo pa je, da film nosi pomembno, skoraj nujno sporočilo: Kljub temu, da so se mediji v 20 letih neprepoznavno spremenili, ima tisk še vedno svoje privržence. Lahko obstane. A le, če so zgodbe, ki jih pripovedujemo, globoke, iskrene in avtentične. Hudičevka v Pradi 2 ni popoln film, je pa relevanten. In v tem trenutku je to morda še najpomembnejše.
Moja ocena? Solidna 4.