Pred pol stoletja je bila v vroči prašni uličici Tripolija delavnica, kjer sta zakonca Debach izdelovala usnjene sandale. Joseph je bil dopoldne v šoli, popoldneve pa je preživljal z njima.
A življenje pod Gadafijem ni bilo lahko, zato je nekega dne družina pripravila kovčke in pribežala v Trastevere, najlepšo rimsko četrt. Joseph je postal Rimljan, po srednji šoli je začel študirati psihologijo, a je hitro ugotovil, da ne bo mogel živeti brez vonja po usnju.
Našel je svoj umetniški izraz, ki se v vseh letih ni spremenil. Še vedno uporablja revne materiale, kot so časopisi, stripi, kovinske zadrge, žeblji in seveda usnje, vse je poezija, paralelizem, ponavljanje, preplet.
Res, nekaj peklensko lepega je v njegovih čevljih, zato ni naključje, da je Joseph avtor loga za film Hudičevka v Pradi in soustvarjalec enako diaboličnih Gallianovih petk. »Veš, kaj, mislim, da so mi ti čevlji zelo podobni, « reče. »Ko se jih odločim razstaviti, jih naložim v stare kovčke iz papirja in usnja iz tridesetih let.« V roke prime moški natikač z odprtim gobcem in ženski salonar z železno peto, si ju nekaj časa ogleduje, nato pa pljune v lastno skledo: »Moški model izraža jezo, ženski pa navidezno lahkotnost – ko ga obuješ, seveda tvegaš, da boš šla naravnost na urgenco.«
Ko ga vprašam, ali imajo določeni, na videz nenosljivi modeli lastnice, odgovarja v prihodnjiku: »Seveda bodo imeli lastnice.« Njegove čevlje nosijo ekscentrični ruski in teksaški milijonarji, divje zvezdnice, med njimi Skin, krhke maturantke, katerim dajo ti čevlji nekaj ostrine, in nepoboljšljivo romantične novinarke.
Dlje sem klepetala z njim, bolj se je meja med njim in njegovimi čevlji brisala. In ker že dolgo nisem spoznala tako karizmatičnega in umirjenega človeka, sem naročila svoj par. Lep pozdrav z urgence!
Tekst in fotografije
Tina Torelli