Angela Lukanovich Rupprechter je svetovalka za modno strategijo in znamčenje z več kot desetletnimi izkušnjami v mednarodnem okolju. S svojim delom povezuje kreativni in poslovni svet mode ter pomaga mladim znamkam razumeti, kako zgraditi prepoznavno identiteto, ki presega zgolj izdelek. Njeno strokovno delovanje zajema področja razvoja blagovne znamke, pozicioniranja, kolekcijskega načrtovanja in prodajnih strategij za neodvisne modne znamke, pri čemer temelji na principu »brand first, product second« – najprej zgraditi zgodbo in svet znamke, šele nato izdelek. Med drugim sodeluje tudi kot mentorica in predavateljica v novem programu Centra za kreativnost / MAO - Modni inkubator, ki modnim oblikovalcem odpira vrata v mednarodni svet mode.
Zagovarjaš stališče, da je treba najprej zgraditi blagovno znamko in šele potem produkt. Od kod izvira to tvoje stališče in zakaj danes kreativa in lepa oblačila niso več dovolj?
Ko smo še hodili na fakulteto, je bil nekoč na obisku kurator Jan Boelen, ki nam je razlagal, da mora biti dizajn vedno v službi ljudi. To mi je bilo takrat nekaj čisto novega, saj sem pred tem modo in oblačila razumela popolnoma drugače. Kot študent gledaš modne znamke in oblikovalce, ki delajo to, kar si sami želijo, to, kar štejejo za kreativni izraz, in ne toliko, kaj bi ljudje želeli obleči in kupiti.
Seveda pri grajenju znamke obstajajo različni pristopi. Vseeno pa opažam, še posebej v tem obdobju družbenih medijev, da so najuspešnejše blagovne znamke tiste, ki jim uspe zgraditi identiteto, vzdušje, še preden imajo kakršenkoli produkt. Takšne blagovne znamke imajo potem veliko lažjo pot do prodaje produkta.
Sicer smo z izrazom »blagovna znamka« vsi seznanjeni, ampak kaj točno v tem kontekstu pomeni, da najprej zgradiš blagovno znamko? Kaj vse vključuje ta prvi korak?
Pravzaprav je zelo preprosto – najti moraš svojo skupnost, svoje ciljno občinstvo. To se bo do te mere povezalo z identiteto, ki jo gradiš, da se bo počutilo kot del tega sveta.
Najlažje je, če to skupnost že poznaš oziroma si del nje, da lahko izhajaš iz lastne izkušnje. Šele od tu naprej nato ugotavljaš, kaj lahko prodajaš in na kakšen način.
Včasih mislimo, da imamo ciljno občinstvo, čeprav je v resnici samo naša želja, da začnemo svojo blagovno znamko, večja od objektivnega dejstva, ali imamo primerno in dovolj veliko ciljno občinstvo ali ne. Imaš kakšen konkreten nasvet, kako odkriti oziroma testirati izbrano ciljno občinstvo, če je sploh smiselno, da na tej osnovi začneš graditi blagovno znamko?
Res je. Ljudje imamo potrebo po kreativnosti, ki pa jo namesto na kreativen način izrazimo tako, da gremo v posel. Dostikrat mislimo, da se bo kaj prodajalo, ker smo mi tako prepričani.
Namesto da sklepamo samo po sebi, moramo bolj poslušati, opazovati in zaznati probleme, ki jih imajo ljudje okoli nas. Primer je, ko slišiš mamice govoriti, da nečesa nikakor ne morejo najti ali bi rajši videle, da bi bil neki produkt narejen malce drugače.
Pri testiranju pa je vse v tem, da poskusiš in vidiš, ali dobiš pozornost. En način je z objavljanjem na družbenih omrežjih, na katerih se poskusiš predstaviti čim bolj avtentično in vidiš, ali dobiš pozornost. Drugi način je fizično, na sejmih, prireditvah, stojnicah. Tam je cilj, da čim več poslušaš in sprašuješ, kako se jim zdi, ali bi si želeli izdelek v drugi barvi, kakšna se jim zdi cena – jim je predrago ali ne in podobno.
Ni treba, da je to stvar višje matematike, pojdi po občutku. Navsezadnje je to delo oblikovalca – poslušati, najti probleme in nato načine, kako te probleme rešiti.
Fotografije procesa razvoja kolekcij in blagovnih znamk različnih naročnikov, s katerimi je Angela sodelovala v Londonu.
Foto: osebni arhiv
Pogosto se v debatah o inovacijah pojavlja argument, da potrošnik pravzaprav ne ve zares, kaj hoče, in mu moramo to pokazati mi. Kako gledaš na ta argument? Kakšno je razmerje med inoviranjem in doslednim sledenjem željam in potrebam naše končne stranke?
Zdi se mi, da ta argument bolj velja za druge industrije, recimo tehnološki sektor, v katerem inovacije potekajo na drug način kot v modni industriji, v kateri je rokav še vedno rokav. Modna industrija je zelo specifična industrija, saj je v veliki meri povezana z identiteto in izražanjem ljudi. Tukaj zelo težko komu poveš, da kaj potrebuje, če teh idej, znanja specifično ne išče.
Veliko študentov konča fakulteto z novimi pristopi k tisku, tkanju, pletenju in na osnovi tega začne svojo blagovno znamko. Zelo hitro naletijo na tehnološki problem, saj na način, na katerega so delali na fakulteti, zdaj ne morejo več delati. Potem pa se pojavi še ta ogromni problem, da prepričujejo svojo stranko. Če moraš že na začetku prepričevati ljudi, da je vredno plačati za tvoje produkte, moraš premisliti, kaj delaš prav in kaj narobe.
Gotovo ni enopomenskega odgovora na to vprašanje. Vseeno se pri takih izzivih vedno vrnemo k razmisleku o ciljni stranki.
Kar pogost je pojav, ko študentske kolekcije z zelo močno estetiko dobijo začetno potrditev priznanih medijev in to vzamejo kot znak, da začnejo svojo modno znamko. Ko si delala v Londonu, si bila tudi ti del nekaj takšnih zgodb. Kje se ponavadi ustavi in kako nadaljevati, ko zbledi začetno navdušenje?
Največji izziv pri tem je, kako prevesti to estetiko, okoli katere se ustvari navdušenje, v dejanski produkt, ki ga ljudje želijo imeti. Oblikovalci delajo to napako, da izdelajo identična oblačila, kot so jih ustvarjali na fakulteti. Ta se žal ne prevedejo v vsakdanji življenjski slog občinstva, za katero ustvarjajo.
Ko sem delala pripravništvo pri blagovni znamki Mary Katrantzou, sem videla, kako to delati zelo uspešno. Oblačila na modni reviji skoraj nikoli niso bila tista, ki so se na koncu dejansko prodajala. Namesto tega so vzeli vzorce te kolekcije, jih spremenili v nosljivo obleko do kolen in to je bil potem produkt, ki se je prodajal. To je primer, kako estetiko uspešno prevesti v produkt. Na eni strani je ideja, na drugi strani pa produkt in ni nujno, da je to dvoje vedno ista zadeva.
Kako lahko kreativci, modni oblikovalci preoblikujejo svojo dejavnost iz hobija v strukturiran posel? Kateri so glavni premiki, ki jih morajo narediti?
Tukaj se lahko zelo zgledujemo po tehnološki panogi, v kateri naredijo minimalen produkt, vložijo najmanj, kar je treba, in poskusijo iz tega ustvariti profit, ki ga nato vložijo naprej. Tako gredo korak za korakom. Takšen pristop se imenuje »bootstrapping« in isti princip lahko preslikamo v modno industrijo. Narediti je treba osnovni produkt, eno obleko, eno dolžino v različnih velikostih in nato preizkusiti, kaj se prodaja in v katerih barvah, ter nadaljevati od tam. Vse, kar se od tega pridobi, se vloži naprej. Tako se poskrbi, da nismo že od začetka v rdečih številkah.
V tem smislu se torej lahko zelo veliko učinkovitih pristopov naučimo iz drugih industrij.
Kaj porečeš na argument, da nam v Sloveniji ne more uspeti, ker smo premajhni?
V oklepaje lahko napišeš »zavijanje z očmi« [smeh].
V Sloveniji imamo zelo veliko prednosti, saj imaš v roku ene ure na dosegu vsaj 20 podjetij, do katerih greš lahko osebno in se z njimi pogovoriš, kako kaj izvesti. To za veliko držav ne velja. To, da smo majhni, predstavlja možnost zelo osebnega odnosa, kar se meni zdi velika prednost.
Angela Lukanovich Rupprechter
Foto: Anja Kužnik
Kot mentorica in predavateljica boš sodelovala v programu Modni inkubator Centra za kreativnost / MAO. Kaj je tvoj glavni cilj v tem programu in kaj bo tvoje glavno sporočilo udeležencem?
Kot prvo bi rada videla, v kakšnem stanju je trenutno slovenska industrija, kar se tiče oblikovalcev. Ne toliko stanje tekstilne industrije, saj to poznam. Kot drugo želim ugotoviti, koliko teh posameznikov si pravzaprav želi delati nekaj čisto drugega, in ne modne znamke. Dobronamerno si želim takšne ljudi usmeriti v nekaj drugega in jim tako prihraniti nekaj muk in denarja.
Zelo hitro pa vidiš tiste trmaste, vztrajne posameznike, ki so zelo strastni glede tega, kar počnejo. Tem pa si želim čim bolj pomagati z znanjem in izkušnjami, ki sem jih pridobila z delom v modni industriji. Želim jih pripraviti tudi na to, kako se prilagoditi spremembam, ki pridejo čez pet, deset let. Prilagajanje je nujno, saj se še posebej zdaj vse tako hitro spreminja. Mogoče to, kar bom jaz povedala danes, naslednje leto ne bo več veljalo, zato je pomembno pripraviti ne samo svojo znamko, ampak tudi sebe na vse te cikle sprememb, ki so del razvoja.
Kaj je tvoj nasvet udeležencem, kako lahko najbolje izkoristijo ta program?
Največ, kar lahko naredijo vnaprej, je, da se pripravijo in razmislijo o tem, kdo je njihova ciljna stranka. Če jih vprašam, mi morajo čim natančneje orisati, kdo je ta oseba, kje živi, kako ji je ime, kaj dela itn.
Če so že v procesu izdelovanja kolekcije, naj si vnaprej zapisujejo vprašanja, majhne podrobnosti, ki jih zanimajo, in naj čim več sprašujejo. Prav tako naj bodo odprtih misli, saj bo vmes gotovo tudi kakšna stvar, ki jo bo težko slišati.
[smeh] Obljubim, da se bom potrudila, da moja predavanja ne bodo cinična, čeprav sva jaz in modna industrija v nekem takem »love-hate« odnosu.
JAVNI POZIV ZA SODELOVANJE V PROGRAMU MODNI INKUBATOR
Štirimesečni izobraževalno-mentorski program je namenjen vsem modnim oblikovalcem – tako tistim, ki šele vstopajo na trg, kot tudi tistim, ki na njem že delujejo, a želijo dvigniti raven profesionalnosti in konkurenčnosti svojih blagovnih znamk.
Modni inkubator predstavlja platformo za strokovno rast, povezovanje in krepitev konkurenčnosti na domačem in tujem trgu. Je podporni program, ki neposredno odgovarja na identificirane potrebe modnega sektorja v Sloveniji. Program modnim oblikovalcem omogoča, da kreativnost povežejo s podjetniškimi kompetencami, kolekcijo razvijejo v tržni produkt in ustvarijo možnosti za trajnejši, profesionalen in konkurenčen razvoj blagovne znamke – doma in tudi na tujih trgih.
V programu udeleženci sodelujejo z mednarodno uveljavljenimi strokovnjaki s področij mode in podjetništva – med njimi so Uroš Belantič, Lara Bohinc, Tjaša Bračko, Paola Brandi, Nataša Čagalj, Anžej Dežan, Marta Giralt Dunjó, Nina Dremelj, Anže Ermenc, Sanja Grcić, Lucija Sila Kejžar, Aleš Pustovrh, Angela Lukanovich Rupprechter, Almedina Ramić, Melinda Rebrek, Rok Stritar, Tina Gorjanc Šafhalter, Andrea Varga.
Uspešno sodelujoči ustvarjalci bodo prejeli koprodukcijska sredstva v vrednosti 2.500 EUR, ki so namensko dodeljena za predstavitev na LJFW in izdelavo »lookbooka«. Najuspešnejši udeleženci bodo deležni tudi nagrade v obliki podpore pri predstavitvi v Londonu v času LFW. Eden izmed udeležencev bo prejel tudi paket Celoletnik Centra Rog za celoletno uporabo izbranih storitev in prostorov centra.
Rok za prijavo: 16. januar 2026
Termin izvedbe: februar–junij 2026
Več informacij in prijava >>
Javni poziv za sodelovanje v programu Modni inkubator >>