Ali lahko invalidnost v modni industriji obstaja kot nekaj sprejetega in estetskega?

15. 7. 2023
Ali lahko invalidnost v modni industriji obstaja kot nekaj sprejetega in estetskega? (foto: Profimedia)
Profimedia

"Res si lepa, veš … ne izgledaš kot da imaš telesno okvaro/duševno motnjo."

Ker je v raznolikosti moč, oglaševana inkluzivnost postaja vse bolj razširjena. Na modnih pistah in v couture kampanjah lahko, sicer v občutno manjši meri kot vitke, bele modele, zasledimo manekene raznovrstnih ras, spolov, oblik telesa, verskih pripadnosti, starosti in spolne usmerjenosti. Modna industrija je začela bolj kot kadarkoli prej sprejemati heterogenost lepote in opevati privlačnost drugačnosti. A ta drugačnost še ne vključuje invalidnih ljudi ali oseb z duševnimi motnjami. Komentar "Res si lepa, veš … ne izgledaš kot da imaš telesno okvaro/duševno motnjo," je še vedno prepogosto razumljen kot kompliment, kot potrditev ali nepričakovano odobravanje. Glasen subtekst v slogu "Ne zdiš se kot ena izmed njih, oseb s fizičnimi ali intelektualnimi ovirami. Zdiš se kot ena izmed nas," sporoča, da invalidnost ne more biti ekvivalentna lepoti. Bizarno ozkogleden "mi proti njim" sentiment vodi v nezastopanost in izključevanje določene skupine, s tem pa zavira družbeni napredek in omejuje razvoj modne industrije. 

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by British Vogue (@britishvogue)

Spopadanje z zgrešenimi arhaičnimi standardi je dobro znano Aimee Mullins, eni najodmevnejših invalidnih manekenk na svetu. Pomladno sezono 1999 se je s parom izrezljanih protetičnih nog sprehodila po modni brvi Alexandra McQueena in dokazala, da je tudi manj tipično telo ravno tako lepo kot tipično. A premiki v smeri večjega vključevanja in reprezentiranja invalidnih oseb v modni industriji so počasni. Britanska manekenka Jue Snell je to občutila, ko so ji kasting agenti za londonski teden mode rekli: "Ne delamo invalidov, lahko greš," in strmeli v njeno amputirano levo roko. Invalidnost pa tako kot v notranjem delovanju visoke mode ostaja prezrta tudi v bolj vsakdanjem aspektu modne industrije. Kljub temu, da osebe z duševnimi ali fizičnimi ovirami predstavljajo pomemben in znaten del svetovnega prebivalstva, je njihova zastopanost v televizijskih oglasih, modnih revijah ali kampanjah skoraj nična. Med tedni mode je odsotnost invalidnih modelov tako očitna, da poročila o inkluzivnosti sploh ne vsebujejo kategorije invalidnosti. 

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by Dr. Adeel Riaz (@couturesoireebyadeel)

Kanček upanja za izboljšavo stanja inkluzivnosti v modni industriji se je pojavil v letošnji pomladni/poletni sezoni. Znamke, kot so Collina Strada, Sinéad O'Dwyer in Gabriela Hearst, so v svoje modne revije vključile manekenke s protetičnimi udi in invalidskimi vozički. S tem so prikazale vznemirljivo vizijo o tem, kaj bi moda lahko bila in hkrati razkrile, kako daleč je še do tam. Kaj bo torej potrebno, da se trenutna situacija spremeni? In ali ima modna industrija dovolj moči in vpliva, da bi lahko odpravila stigmo, ki obkroža invalidna telesa?  

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by DOCUMODA (@documoda)

Boljša vizualna zastopanost raznih skupin je nujno potrebno, a ne zadostno gonilo sprememb. Vse se začne z boljšo fizično dostopnostjo in širšo maloprodajno ponudbo. Vstop in neovirano premikanje v trgovinah je mnogim invalidnim potrošnikom onemogočeno, prav tako pa je ponudba prilagojenih oblačil okrnjena. Resnična vključenost pomeni odpravo teh fizičnih ovir in izboljšanje nakupovalne izkušnje, tako da lahko vsi, ne glede na sposobnosti, dostopajo do in se počutijo opolnomočene v oblačilih, ki jih nosijo.    

 
 
 
 
 
View this post on Instagram
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

A post shared by James Gallegos (@jim.gallegos.photography)

Sicer počasen, a vseeno aktiven porast vključujoče mode ponazarja, kako se lahko proces oblikovanja oblačil prilagodi potrebam invalidnih oseb. Adaptivewear, ki ga zagotavljajo znamke, kot so Nike, Skims in Tommy Hilfiger, so oblačila, ustvarjena za osebe s posebnimi potrebami in kroničnimi boleznimi. To vključuje prilagojene pasove, nastavljive robove in pragmatične detajle za pomoč pri neodvisnem oblačenju. Vendar to ni dovolj za dejansko sistemsko spremembo. Poleg teh praktičnih dejanj inkluzivnost od nas zahteva, da razširimo svojo filozofijo lepote – da na novo opredelimo, kaj pomeni biti lep. Izziva nas, da pogledamo onkraj predsodkov do t.i. abnormalnosti in se odpremo možnostim, ki smo jih doslej zanemarjali. Da sprejmemo drugačnost. 

Fotografije: Profimedia

Preberite še: Za vsako postavo: Novi modeli kopalk, ki bodo na vaši postavi poudarili najboljše adute

Priporočamo tudi: Queer stoletje: LGBTQ+ skupnost kot muza couture oblikovalcev