Nekega dne še pred izbruhom koronavirusa sem se vozila v službo nejevoljna. Že za naslednjim ovinkom pa se je moje razpoloženje spremenilo, skozi mene so zavalovile dobre vibracije. Zakaj? Edini razlog, ki nima nič z razumom, je bil, da se je na eni od radijskih postaj zavrtela pesem iz osemdesetih.
V osemdesetih sem bila še daleč pred pragom svojih dvajsetih. Polna zanosa, vznesenosti, energije, radoživa. Občutek svobode, ko se končno osamosvajaš, občutek, da je vse mogoče, občutek nesmrtnosti.
Osemdeseta kot obdobje mi, objektivno gledano, niti niso všeč, po drugi strani pa vse, kar izvira iz tega obdobja, zaradi takratnih občutkov v meni vzbuja nostalgijo, skozi žile mi ob tisti glasbi, ritmu, slikah, modi ... steče tista energija. Ob praznovanju svojega 40. rojstnega dneva sem na primer priredila tematsko zabavo, koda oblačenja je bila prav ta ekscentrična oprava osemdesetih, za pusta sem več kot enkrat nase navlekla Madonnin videz. Res rada podoživljam to vzdušje. In vem, zakaj.
Živeti tu in zdaj
Preden nas je ujela pandemija koronavirusa, sem družbi prijateljic, ki dobro poznajo mojo obsesijo z nostalgijo, povedala, da mi gredo ti novodobni pozivi k življenju tu in zdaj na živce. Ker res nisem človek, ki bi znal živeti samo tu in zdaj. Vsaj ne vsak trenutek. Spraševala sem jih, ali se jim zdim zato manj srečna. Sama bi namreč trdila, da sem celo bolj. Da je to lahko toksično za mojo dušo in telo, bi verjetno rekel kakšen duhovni guru, strinjala pa bi se moja mama, ki jo od nekdaj skrbi, da živim preveč v oblakih.
Zemlja kliče Mojco, je imela navado reči, ko sem kot najstnica na primer med likanjem odtavala med spomine in se izklopila iz sedanjosti, ona pa je v prazno govorila. Takrat sem včasih tudi težko brala, ker me je skoraj vsaka beseda na kaj spomnila in iz sveta knjige odpeljala tja. Še danes imam kdaj trenutek, ko moram isti odstavek začeti brati spet in spet, pa še vedno ne vem, kaj sem pravkar prebrala. Pri pouku sem se občasno izgubila po nekaj učiteljičinih besedah, če so te pritisnile na vzvod mojih spominov.
Najstniška leta sem rada preživljala med svojimi dnevniškimi zapisi, ki so vključevali poetične podvige, povezane s sanjarjenjem. Pa vseeno mi družbe prijateljev ni nikoli manjkalo in tudi mojim ocenam ni nič od tega nič škodilo. Po potrebi sem se brez težav spustila na zemljo in pozornost usmerila v dani trenutek.
Prijateljice so se strinjale, da odgovor na moje vprašanje ni preprost in da zadevo še malo predebatiramo. In smo jo. Živeti tu in zdaj ni bilo nikoli moje življenjsko vodilo, to je dejstvo, smo ugotavljale. Čeprav sem si kdaj želela, da bi bilo, sploh kadar sem zaradi svojega sprehajanja po vzporednih svetovih zamudila kakšno posebno priložnost. Ker je res, da mi je potovanje skozi čas včasih vzbujalo lažni občutek, da priložnosti ni treba brezkompromisno zagrabiti v sedanjem trenutku.
Verjela sem, da bo že še prišla ali je že bila in se bo ciklično pojavljala v mojem življenju. Morda pa vsa dilema tiči prav v mojem dojemanju tega, kaj sploh pomeni živeti tu in zdaj. Če tega ne jemljem popolnoma dobesedno, potem se mi zdi, da še kako živim tu in zdaj. Če je čuječnost opredeljena kot zavedanje in sprejemanje svojega doživljanja, potem sem popolnoma čuječa, saj je moja pozornost vsa usmerjena na trenutno izkušnjo, to je izkušnjo izgubljanja v spominih, omamljanja z nostalgijo.
Zavedam se svojih misli, ki tavajo po kanalih preteklosti, čustev, ki se oživljajo ob spominih, telesnih občutkov, ko se telo sprošča od prijetnosti, ki jo vzbuja nostalgičnost, in tudi zaradi vere, da je življenje res lahko tako zelo čudovito. Samoopazovanje in samozavedanje sta moji prirojeni vrlini, s tem nimam težav. P
opolnoma se zavedam, da so spomini moja meditacija, globoko sproščanje, hkrati pa upanje, da je realnost lahko čisto zares tako lepa. In prav spomin na lepe dni mi daje krila, da tako lepe dni spet doživim, si jih želim doživeti. In ustvarim nove spomine, v katerih se bom okopala pred spanjem za uspavanko, v težjih trenutkih za moč in novo voljo ali pa kar tako, za krajši oddih od realnosti – ker mi preprosto zelo prija in ustreza.
Živeti tu in zdaj bi v svoji najožji razlagi lahko pomenilo, da smo, ko na primer kuhamo, stoodstotno prisotni. Da pač samo in edino – kuhamo. Sledimo receptu ali, zame bolj značilno, improvizaciji in eksperimentiranju s sestavinami, natančno (ali malo manj natančno) odmerjamo, sekljamo, nastavljamo temperaturo, mešamo ... in ne mislimo na nič drugega. Če je razlaga takšna, potem jaz kuhati tu in zdaj ne znam. Prav kuharija je pri meni namreč toliko instinktivna in intuitivna, da to počnem, ne da bi prav veliko mislila na to. In tu nastane prostor za uhajanje misli k spominom, v čas, ko sem doživljala nekaj, kar mi je hranilo dušo in srce.
Ne, nisem človek, ki bi mu kuhanje samo nahranilo dušo in srce, zato se ne počutim krive, če medtem malo pohajkujem tam, kjer se je to zgodilo. Lahko je povezano s človekom, ljudmi, glasbo, dogodkom, v tistem času se je v mojem vesolju preprosto vse lepo ujelo – energije, vibracije, čustva, občutki – in bilo več kot samo biti tu in zdaj. In tako kot moje sanjarjenje v času šolanja ni nič kaj pretirano vplivalo na moje ocene, tako je tudi rezultat mojega kuhanja z začimbo nostalgije povsem okusen. Vsaj tako pravijo družinski člani. Morda pa lahko to celo pomeni, da kuham s srcem.
Kaj pomaga meni?
Bolj kot sanjarjenje o prihodnosti me privlačijo spomini. Sem predana oboževalka nostalgije. Ko mi je hudo, si zavrtim komad iz prejšnjega obdobja, in takoj mi je malo manj hudo. Pri tem ne gre za obžalovanje, da je bilo takrat lepo in da tega ni več, ampak bolj za preusmeritev pozornosti, preoblikovanje občutkov in čustev. Vedno se zavedam, da so spomini malo ali zelo olepšani zaradi dejstva, da so vezani na nekaj, kar je že minilo, da ostajajo v preteklosti in jih tako nihče ne more zares preverjati in ocenjevati. Niti mi sami.
Čeprav malo prirejeni, pa so spomini tudi samo moji in nikomur jih ne dam oziroma mi jih nihče ne more vzeti. Še to jim doda svojo neprecenljivo vrednost. Ni povsem natančne odslikave dogodka, je pa (morda ravno zato) val vznesenih občutkov ob misli nanje tisti, ki dokazuje, da je bilo zares – lepo. In dokazuje predvsem, da je tako lahko v življenju in da spet nekoč bo, mogoče že tu in zdaj.
Najlažje nostalgijo prikličem z glasbo, in z njo me doleti tudi največji približek resničnega dogajanja v meni in zunaj mene tisti čas. Glasba ima to čarobno moč potovanja skozi čas. Komad, ki sem ga poslušala takrat, ustvari utvaro, kot bi se dogajalo zdaj, prav ta hip. Podobno sposobnost ima vonj. Samo odprem pokrovček tistega parfuma in že sem tam, vsa prijetno vznemirjena in dehteča, ko sem čakala, da pride on. Malo romantike, pa čeprav samo spomin nanjo, in sentimentalnosti, sploh po več kot 20 letih najinega skupnega življenja, ne škodi.
V času izolacije je bila to ena od mojih največjih opornih točk za življenje, in ne životarjenje. Spomin na začetek odnosa oziroma oživljeni občutki iz takratnega obdobja so čudežno delovali na najin odnos. No, name, on pa ni prav dobro vedel, kaj se dogaja in zakaj. Mu je pa vidno ustrezalo. In, seveda, tudi okus! Saj poznate magdalenice. Čista reminiscenca. Ko sem ob veliki noči zagrizla v pehtranovo potico po maminem receptu, nisem bila samo tu in zdaj, temveč sem bila obenem tam in takrat. Spet v otroštvu, na varnem, in spet ob mami, ki je v času pandemije tako predolgo nisem videla.
Prijetni občutki ne morejo biti toksični, to si upam trditi, pa kakorkoli že jih dosežeš, strinjale so se tudi prijateljice. Sploh ko smo se slišale v času izolacije, so se strinjale še bolj, da je vseeno, če včasih pozabimo na sedanji trenutek in čas. In si ravno s tem priskrbimo nekaj tolažbe in crkljanja duše. Mene je v koronačasu nostalgija najbolj preprosto osvobajala negativnih misli, mi redno vlivala upanja in vere v prihodnost ter me delala živo.
Nisem bila nostalgična, češ da tega ne bo nikoli več, bila sem nostalgična, češ, komaj čakam, da bom spet popolnoma svobodna lahko nabirala nove spomine med sprehodom po življenju. Zelo dobro namreč vem, da če si želim nabrati novih spominov, ki jih zbiram kot najdragocenejše zbirateljske objekte in pospravljam v srčni arhiv, in se bom iz tega vira pozneje lahko napajala z njimi, moram tudi intenzivno živeti v sedanjosti.
To ne pomeni kvantitete dogodkov, to pomeni kvaliteto dogodkov, ljudi in stvari, ki bodo v meni vzbujali občutke, da je vredno živeti. Oboje – spominjanje in ustvarjanje novih spominov – mi za zdaj uspeva prav uravnovešeno usklajevati. Postalo je moj način življenja, kot je nekomu način življenja lahko hygee ali ikigai.
Zaradi valjanja v luži spominov, sploh če bi se komu zdelo, da me to zaposluje preveč časa v dnevu in da moje misli okupira pretirano, bi mogoče lahko dobila celo diagnozo bega pred življenjem. A ne vem, zakaj, če me to v zmernih dozah resnično osrečuje in mi daje novega elana za sedanjost in prihodnost?
Fleš
Da je to lahko toksično za mojo dušo in telo, bi verjetno rekel kakšen duhovni guru, strinjala pa bi se moja mama, ki jo od nekdaj skrbi, da živim preveč v oblakih.
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču