Modna odisejada s Krisom Guštinom (ekskluzivno iz revije)

Ljubljanska Kavarna Moderna, svež, a lep torek v jesenski ediciji, ko so še vsi v službah in šolah, on v temno zeleni jakni s karo vzorcem, predobrimi hlačami in njeno ogrlico. Na meniju tokrat nista glasba in življenje, temveč matcha in 'all things fashion' (vse modne stvari). Sama imam na sebi običajen trenč in belo majico, ampak k sreči ljudi ne sodi po stilu, temveč mu ta kvečjemu vzbudi večje zanimanje za pogovor z njimi, če je seveda dober. Tako ali tako pa je on intervjuvanec. Pa začnimo!

Kdaj ste zaznali osebni stil oziroma odkrili področje mode? Je bilo to že v otroštvu ali nekoliko pozneje?

Svoje življenje v grobem delim na obdobje, preden sem prvič prijel kitaro v roke, in obdobje po tem. Ko sem jo zares pograbil in se podal v glasbo, se mi je svet namreč odprl tudi na vseh drugih področjih življenja. Odkrivanje mode vsekakor spada v ta del, se pravi v čas po srednji šoli. Če sem popolnoma iskren, pa moj stil v srednji šoli ni bil nekaj, na kar sem danes zelo ponosen. (smeh) Z dekletom imava še danes fotografijo, na kateri nosim kargo hlače in črn pulover, ki je dokaz, da me ima zares rada, saj ta stajling res ni bil najboljša izbira. (smeh)

Kdaj je to iz hipnega estetskega vtisa preraslo v samoizražanje?

Moj prvi stik z modo kot neko vrsto umetnosti oziroma izražanja je bil v sklopu prvega videospota ali pa modnega snemanja z našim bendom, ko sem spoznal, da je tudi to vidik, ki ga moraš kot glasbenik obravnavati. Na začetku se mi je to zdela neka dokaj periferna stran, z razvojem naše kariere in spoznavanjem novih ljudi, ki so nam omogočili tudi več vpogleda v to, pa sem začel dojemati, kakšen je pomen tega, kaj lahko s tem pridobim sam, kaj lahko pridobimo kot bend, nato pa se je to hitro razvilo v standardno prakso. Vedno več sem bil podvržen modi, vedno več smo imeli kostumskih vaj in stajlingov, pred dvema letoma smo celo dobili svojega prvega pravega stilista. In potem sem se temu res predal. Torej pri devetnajstih oziroma dvajsetih. Pred tem je bila moja filozofija, da bom vedno »oblekel tisto, kar najprej najdem v omari«, nato pa sem preklopil na »oblekel bom to, zaradi česar bom drugačen od drugih«. Ampak je bil pa ta proces dolg.

»Svoje življenje v grobem delim na obdobje, preden sem prvič prijel kitaro v roke, in po tem. Ko sem jo zares pograbil in se podal v glasbo, se mi je namreč svet odprl tudi na vseh drugih področjih življenja. Odkrivanje mode vsekakor spada v ta del.«

Se pravi, da je stilskemu razvoju v sklopu benda sledil osebni?

Vedno me je zanimalo, ali je tako mlad človek prisiljen tudi prej osebnostno zrasti na vseh področjih, ko se mu zgodi toliko 'velikih stvari' naenkrat, kot se je vam. Mogoče se res osebnostno prej 'postaraš'. Ja, najprej sem želel in še vedno želim na prvem mestu drugačnost oziroma unikatnost, ki jo čutim v sebi, izraziti z glasbo, vendar sem nato odkril, da gre to zelo lepo v tandemu z modo, zato sem začel svoj izraz iskati tudi tam. Danes je ta skoraj enako pomemben del mojega dneva.

Katere modne ideje oziroma smeri vas pritegnejo, verjetno ste med potovanji v sklopu turneje doživeli veliko navdihov?

Definitivno, ampak tako čisto izvorno se mi zdi, da sem enak kot katerikoli drugi rok glasbenik – izhajamo iz rokerske estetike šestdesetih in sedemdesetih, ki je bila, ko se je moja modna ozaveščenost rodila, tudi zelo 'in'. Takrat, nekje od med letoma 2016 in 2018, se je na glasbeni sceni veliko nosilo te flambojantne srajčke, prisoten je bil tudi hipijevski pridih, kar je bilo izhodišče, šele nato sem se začel zanimati za malce bolj moderne obleke. Ko sem bil mlajši, sem se našel v ulični modi, v tem malce eminemovskem, hip hop vzdušju, se pravi zelo ohlapnih oblačilih, kar sem začel zavračati, ko sem naredil preskok v šestdeseta in malce psihedelično estetiko. To je povsem razumljivo, saj človek skače med ekstremi. Ko sem predelal tudi ta stil, sem začel odkrivati estetiko osemdesetih in poznih devetdesetih, kar se je takrat poznalo tudi v glasbi. Kot primer mi najbolj pride na misel prejšnji album Due Lipa, ki je bil v slogu novih osemdesetih, k čemur je sodila tudi moda. Danes se je vrnil slog z začetka novega tisočletja, a še nisem povsem odločen, ali mi je všeč ali ne. Kot glasbenika pa so me na začetku seveda navdihovale tudi druge glasbene skupine. Arctic Monkeys so bili za nas glasbeno in vizualno velik navdih, v bistvu celotna britanska rokerska scena, vključno s skupinama The Kooks in Oasis. Vsa ta estetika je od nekdaj močno prisotna pri nas. Dvomim, da je katera inspiracijska tabla na naših snemanjih brez fotografije katerega od teh bendov ali recimo Beatlov. In ta estetika je bila tudi meni vedno zelo pri srcu.

Rokerje se je vedno povezovalo z bolj možatimi modnimi elementi, medtem ko številni moški glasbeniki v zadnjih letih eksperimentirajo z bolj ženstvenimi stilskimi elementi (na primer Harry Styles in Lenny Kravitz). David Bowie je bil že takrat tisti, ki je začel brisati te modne meje. Tudi sami nosite tovrstne kose in si upate z njimi izstopati.

Povsem naravno se je zgodilo, saj so mi stilisti, s katerimi smo delali, vedno izbirali bolj nemoška oblačila. To ne pomeni ravno ženskih oblačil, ampak malce bolj androgena, kar sem hitro pograbil. Bila so mi zanimiva in všeč, saj je veliko novega izraza v tem stilu, ki ga v tradicionalnih moških oblačilih ne najdem, nočem pa s tem pretiravati. Tudi osebno sem začel eksperimentirati z njimi, izbiram veliko bolj pestre barve, neko obdobje sem imel zelo rad rožnato barvo, zadnje čase se malo poigravam z oranžno. Na naslovnici albuma Demoni sem tako nosil oranžno-rožnat pulover.

Smo pri nas kot občinstvo že dovolj zreli, da lahko glasbenik skozi modo predstavi tudi svojo ženstveno plat? Terja to pogum?

Ga, vedno bodo obstajali ljudje, ki te ne bodo razumeli. Toda jaz, ko gre za oder ali snemanje, oblečem karkoli, in če mi je res dobro, se ne obremenjujem s tem, kaj si nekdo misli. Kadar hodim naokoli 'v civilu', predvsem po Ljubljani, pa se vseeno zavedam, če sem oblečen precej 'netradicionalno'. Obstaja neka meja, ki jo moram pri sebi še podreti. Na odru je to lažje, saj to ni nujno stoodstotno moj izraz, igram določen lik, osebno pa včasih res potrebujem nekaj poguma, da se pokažem v kakšnem stajlingu. Je pa to zavedanje o drugačnosti v Ljubljani močnejše kot drugod v zahodnem svetu, v Londonu se nisem na primer nikoli tako počutil, vseeno pa naša prestolnica ni najslabša glede tega.

Če se vrneva k vplivom, kaj pa druge umetniške oziroma kulturne smeri? Všeč mi je art deco, estetika dvajsetih in tridesetih, a to ne vpliva močno na mojo vsakdanjost. Kar zadeva fotografijo, se mi zdi krasen Damon Baker s svojim črno-belim izrazom, estetika vintidž fotoaparatov mi je v zadnjem letu močno prirasla k srcu, kar se bo poznalo tudi pri našem bendu. Glasbeno pa – v zadnjem letu sem veliko poslušal stare italijanske šansone in starejšo francosko glasbo, prav tako šansone, tako da sem očitno letos zelo retro. (nasmeh)

Bo tretji album torej vizualno zelo odstopal od prejšnjih?

Ja, zelo bo drugačen, v preteklih dveh smo res nanizali barve, pri tem jih ne bo toliko.

Imidž je lahko odlično orodje za izražanje avtentičnosti artista, lahko pa postane tudi njegov suženj ob čedalje večjem uspehu, meja je tanka. Čutite kdaj pritisk, da morate modni imidž izražati tudi v zasebnem življenju?

Ne, nikoli se nisem počutil, kot da si me imidž lasti, vedno je bilo nasprotno, vedno sem se počutil, kot da želim še več, da bi se rad še bolje oblekel kot dan prej, predvsem kar zadeva glasbeno kariero. Ta imidž mi morda malce visi nad glavo le, kadar nimam navdiha in bi na kak navaden, sproščen dan najraje oblekel trenirko. S tem seveda ni nič narobe, toda potem vseeno pomislim, kaj če pristanem nekje sredi mesta tako oblečen. Zdi se, da imate Jokerji svoj imidž kljub vplivom drugih … Ja, danes smo že zelo izoblikovani v svojem stilu. Drugi so vsekakor imeli vpliv na nas in zdi se mi odlično, da je vsak od njih poskusil izraziti sebe skozi nas – zanimivo je bilo doživeti kako je Joker Out videl Ponorelli in kako Andraž Drobnič oziroma Karlo Kirri. Seveda v tem obstaja razlika, toda tudi to sovpada z razvojem naše glasbe in estetike, zato so vsi ti vplivi zelo dobrodošli.

Koliko vaše povsem osebne modne identitete je torej razkrite v bendu Joker Out?

Mogoče ravno kot človek, ki ni zunanji opazovalec, na to ne morem odgovoriti, lahko pa povem, da sem bil vedno, ko smo oblikovali stajlinge, eden prvih, ki je stilistu dajal povratne informacije, potrjeval moodboarde in podobno. Tako da sem naš stil vsekakor že oblikoval v smeri, ki ustreza meni. Na določenih 'slepih stiliranjih', ko smo se samo oblekli, sem hitro nekaj vrgel nase, nato pa pomagal iskati kose drugim članom benda.

Kaj pa na tem fotografiranju, kjer je stajlinge prevzela Alenka Birk? Ste se prepustili njeni taktirki ali sodelovali pri modnih odločitvah, kako je potekala komunikacija?

Alenke, ki je, mimogrede, izvrstna stilistka, sam prej nisem poznal, predlagala jo je Urša (fotografinja, op. p.). Pozneje mi je zaupala, da je delala že tudi z mojim očetom. Alenka se osredotoča na elegantno moško modo, ki pomeni odmik od te malce fluidne mode, kar mi je ustrezalo, saj se nisem še nikoli zares fotografiral v moški obleki, suknjiču, kravati. Želel sem si poskusiti nekaj novega. Stajlingov nisem videl do dneva fotografiranja, ko smo se zjutraj dobili v njenem majhnem ateljeju. Vsega jih je bilo devet, od tega smo pri največ treh zamenjali kakšen kos.

To je na modnih fotografiranjih prej izjema kot pravilo. To pomeni, da ste se dobro počutili v njih?

Da. V katerih seveda bolj, v drugih pa moraš malce zaupati ljudem, s katerimi sodeluješ. Ob prvem pogledu v ogledalu imam vedno v mislih, da če nekaj ni optimalno, to ne pomeni, da ne bo na kameri delovalo dobro. Tudi če so hlače prekratke ali se gubajo, jih je vredno fotografirati, saj se fotografija potem še ureja, medtem ko je oder druga zgodba in mora biti vse na mestu že v ogledalu. Z Alenko je bilo zelo preprosto delati, zelo sva se ujela in definitivno bom še kdaj delal z njo.

Kako povezana pa sta vaša samozavest in počutje na odru s stajlingom?

Zelo. Kot glasbenik si želiš čim bolj uživati na odru in ljudje, ki te pridejo poslušat in plačajo karto za to, si tudi zaslužijo, da si na vrhuncu forme, kar pomeni, da se moraš dobro počutiti v vseh pogledih.

Nedavno ste se udeležili ljubljanskega tedna mode. Katerega od domačih modnih oblikovalcev radi spremljate?

Kar zadeva slovensko modno sceno, sem še precejšen začetnik, tako da sem poznal le oblikovalce, s katerimi smo delali. To je bilo moj prvi teden obisk tedna mode.

Katere revije ste si ogledali?

Prvi dan vse. Ni mi bilo vse všeč, mi je pa v spominu ostala Sarivalenci s svojim malce 'country clubom', vzdušjem Lane Del Rey, golf momentom. Tudi beograjski teden mode mi je bil zelo simpatičen, saj je bil očiten balkanski pridih, ki bi si ga kaj več želel v Sloveniji.

Ste ljubitelj vintidž oblačil in trgovin iz druge roke. Kaj imajo za vas tovrstni kosi, česar novi nimajo?

Iskreno ne vem, ali obstaja objektivna razlaga, zakaj, s tem sem se začel ukvarjati, ker je bilo aktualno, obenem pa postreže z občutkom, da dobiš bolj unikaten kos. Obenem nakupuješ trajnostno in se zaradi tebe ne proizvaja novega nepotrebnega tekstila na Zemlji, kar je odlično, ampak bi lagal, če bi rekel, da je to moja glavna motivacija. Najbolj mi je všeč izkušnja 'listanja' med oblekami, kjer je vsak kos drugačen, kot lov za zakladom, v primerjavi z običajnimi trgovinami, kjer 'listaš' med enakimi oblekami različnih velikosti.

Vam je ta koncept predstavila mama, ki prihaja iz Nizozemske, kjer so o tem ozaveščeni že vrsto let?

Ne bi rekel, da smo o tem doma veliko govorili, sem pa to dobesedno živel. To verjetno velja za Slovence na splošno – skoraj vse obleke sem kot otrok dobil od starejših sovrstnikov ali sem kaj vzel tudi od očeta. Ko sem oblačila ponosil, jih je nosil moj brat. Vsak kos oblačila, ki je prišel v našo hišo, je zaokrožil, kar je odlična praksa, in tako je še danes. Moja sestra je 'pokradla' polovico mojih puloverjev, tudi mami vzame kaj, Maks si izposoja jakne od očeta, kar sem storil tudi že sam. Kot bi imeli vsi eno veliko omaro skupaj! (smeh)

»Vsak kos oblačila, ki je prišel v našo hišo, je zaokrožil, kar je odlična praksa, in tako je še danes. Moja sestra je 'pokradla' polovico mojih puloverjev, tudi mami vzame kaj, Maks si izposoja jakne od očeta, kar sem storil tudi že sam. Kot bi imeli vsi eno veliko omaro skupaj!«

Ste v družini torej tudi vplivali oziroma še vplivate na stil drug drugega? Kdo je sicer najbolj vplival na vašega včasih in kdo danes?

Nimam v spominu, da bi na svoja starša v tem pogledu kdaj gledal kot na vzornika, saj včasih o tem sploh nisem razmišljal, ampak gotovo sta vsaj podzavestno vplivala name. Ko vidim, kako se moja mami oblači danes, vidim vzporednice s svojo modo, tako da je verjetno res vplivala name, morda bolj kot oče. Kar zadeva ulični slog, ki sem ga omenil na začetku, pa je bil morda podedovan od mojega strica, moža moje tete iz Nizozemske, ki je nosil ohlapne puloverje in poslušal hip hop. Mami je imela tudi strica iz indonezijske veje družine, ki ga sicer nisem nikoli spoznal, a je bil zelo ekscentričen. Nekaj njegovih oblačil je z leti prišlo prišlo do nas, in ko sem gledal te kose v omari, sem bil navdušen, kako so odsevali njegovo osebnost. Azijska moda mi je zato postala malce bližja, morda bi se ji kdaj še celo posvetil.

Ogrlica s srcem, ki jo nosite ves čas, tudi danes, je od vašega dekleta. Oblečete kdaj svoje dekle ali ona vas?

Moje dekle je zelo modno usmerjeno in ima velike zasluge pri mojem modnem razvoju. Vedno me je bodrila, ko sem preizkušal nova, zame takrat radikalnejša oblačila. Delno me je na ta način izoblikovala. Zelo rada greva tudi skupaj nakupovat. Ona večkrat obleče mene kot jaz njo, kar pomeni, da jo vprašam za mnenje. Zgodilo se je že tudi, da sva bila enako oblečena, ampak v osnovnih kosih, nikdar pa nisva zares stilirala drug drugega, verjetno bo še čas za to v prihodnje.

Kam najraje zaidete po vintidž kose v Ljubljani? Ste med turnejo po Evropi našli kak biser iz druge roke?

Textile House Vintage Shop je po mojem mnenju daleč najboljši v Ljubljani. Naslednja je Humana na Stritarjevi ulici, kjer vsake toliko kaj dobim. V tujini smo veliko hodili v vintidž trgovine, v Dublinu, Parizu in Londonu. V slednjem grem vedno na Brick Lane, to je ulica z vintidž trgovinami v vzhodnem delu centralnega Londona, kjer se začne bolj hipsterski predel. Je pa res, da tam to hitro postane zelo draga izkušnja.

»Pri nakupovanju iz druge roke mi je najbolj všeč izkušnja 'listanja' med oblekami, kjer je vsak kos drugačen, kot lov za zakladom.«

Kakšne informacije razberete o človeku po tem, kaj ima oblečeno? Kdo je po vašem mnenju zares dobro oblečen?

Stil nekoga ni nikoli razlog, da se z njim ne bi zapletel v pogovor, je pa zelo močan stimulator mojega zanimanja za človeka. Če se mi zdi nekdo res dobro oblečen, avtomatično sklepam, da morda razmišlja podobno kot jaz in ga zanimajo iste umetniške, glasbene ali vizualne smeri, zato sem takoj bolj zagret za pogovor z njim. Sem pa velikokrat spoznal tudi ljudi, ki se mi niso zdeli zanimivo oblečeni, pa sem pozneje ugotovil, da so zelo zanimivi in krasni ljudje, tudi če se radi povsem običajno oblačijo.

Vaše občinstvo se modno zelo različno izraža, kar sta v nedavnem intervjuju za Elle omenila tudi vaša starša. Kako kot bend to dojemate?

Ja, s tem sta mislila, da res ne velja več, da moraš biti za rok koncert 'primerno' oblečen. Ko občinstvo spremljamo z odra, bi rekel, da je najbolj značilno za naš čas to, da nismo več žanrsko obremenjeni. Ne le glasbeno, ampak tudi modno. Pred 30 ali 40 leti si na rok koncertu videl ljudi v usnjenih jaknah, črnih čevljih in kavbojkah, to je bilo to, danes pa imaš v enem kotu flambojantne obleke ter modre in zelene lase, na drugi strani gotski stil, nekje v sredini pa seveda tudi ljudi v običajni majici in hlačah. In nihče se ne počuti, da tja ne spada, vsi pojejo naše komade, in to je res lepo.

MODEL KRIS GUŠTIN

FOTOGRAFIJE URŠA PREMIK

STILIRANJE ALENKA BIRK

PRIČESKA KAJA GERTRUDA ŠKERJANEC

LIČENJE LAURA BUTKOVIC

ASISTENTKA STILISTKE ŠPELA REHAR

ASISTENTA FOTOGRAFINJE ANŽE VRABL IN MATIC FENDRE

RETUŠA SANJA BRAUN

ZAHVALJUJEMO SE SLOVENSKIM ŽELEZNICAM – POTNIŠKI PROMET IN ŽELEZNIŠKEMU MUZEJU LJUBLJANA ZA LOKACIJO FOTOGRAFIRANJA.

Novo na Metroplay: “Če narediš veliko, lahko izbereš najboljše” | DAVID TAVČAR, ELLE DEKOR 2024