O tem, kako modna fotografija v zaodrju nastane v trenutku, nato pa za zmeraj odraža stanje duha na setu, se je ekskluzivno za Elle s fotografom Matijem Tomcem pogovarjala Špela Jambrek.
Zakaj Milano?
Modna fotografija me zanima kot poklic, ne kot nekakšna dopolnilna dejavnost oziroma konjiček. Milano pa je modna prestolnica z razvito modno industrijo in nekako predstavlja logičen naslednji korak. Lansko poletje so me na natečaju italijanskega Voguea izbrali med osem najbolj talentiranih mladih modnih fotografov iz Evrope.
Zmagovalci natečaja smo dobili možnost prejeti osebno kritiko Alessie Glaviano, ki je pri italijanskem Vogueu glavna urednica za fotografijo in ena izmed najbolj cenjenih fotografskih kritikov na svetu. Dobiti kritiko in usmeritev tako rekoč z vrha modne industrije je neprecenljiva izkušnja. Na obisku sem se počutil kot Racman Jaka z ljubljanskega bajerja, ki je prišel na avdicijo za Labodje jezero v moskovski Bolšoj teater. Noro!
Obisk septembrskega milanskega tedna mode se mi je zdel kot priložnost za nadaljevanje poglabljanja dosedanjih stikov in ustvarjanja novih. Pa še blizu je. Zgolj pet ur vožnje za povprečno hitrega voznika oziroma slabih sedem, če sem za volanom jaz. Na srečo si polovico poti prepeljala tudi ti. Ti je bilo všeč?
Sama sem imela občutek, da sva na roadtripu, ne na delovnem potovanju. Včasih sem stvari jemala zelo resno, danes bolj skozi prizmo zabave. Bolj kot norme in imperative namreč cenim vsebino in pristnost. Zdi se mi, da je v modi vse preveč resnobnosti ... Zakaj, če pa je vse skupaj lahko tudi igra?
Se strinjam! Pri modni fotografiji je fino celoten proces jemati skrajno resno, obenem pa samega sebe ne preveč resno, se dobro zabavati, se igrati in popolnoma prepustiti trenutku. Modna fotografija nastane v trenutku, ta pa odraža stanje duha na setu. Če so na setu ljudje, ki sebe in svoje početje jemljejo preveč resno, se to pozna tudi na fotografiji.
Kaj te je na milanskem tednu mode najbolj premaknilo, ti odprlo zavest, te navdihnilo?
Na mojo srečo je šlo za teden ženske pomladno-poletne mode. Premaknila so me prekrasna dekleta z vsega sveta v pisanih oblačilih (in na trenutke brez njih), umetelno naličena in počesana. Počutil sem se kot na modnem fotosafariju. Zavest se mi je nekako najbolj odprla v zaodrju modnih revij enega od največjih modnih dogodkov na svetu. Da je moda v Italiji velik posel, sem do zdaj razumel zgolj teoretično, od dela v zaodrju MFW pa to vem iz lastne izkušnje.
S svojimi kolekcijami sta me navdihnila bolonjski oblikovalski tandem Leitmotiv in japonski oblikovalec Atsushi Nakashima. Prvi z barvitostjo in uporabo našitkov, drugi s kroji, izhajajočimi iz krogle in japonske folklore.
Fotografiranje zaodrja se precej razlikuje od fotografiranja modnih zgodb. Kaj je bil v tem primeru zate največji izziv?
V zaodrju se vse dogaja pri zelo veliki hitrosti in zelo intenzivno. Podobno kot v prometni konici na kakšni večji železniški postaji. Vsak dan se zvrsti več kot 10 modnih revij, razpršenih po vsem mestnem jedru. Takoj ko se ena zaključi, ekipe fotografov, modelov, maskerjev in frizerjev zdrvijo na naslednjo lokacijo in potem takoj spet na naslednjo.
Za fotografiranje kolekcij v zaodrju v bistvu obstajata samo dva nekajminutna časovna okna – tik pred modno revijo in tik po njej, ko so vsi modeli oblečeni oziroma tik preden so že slečeni. Dobra organizacija je ključnega pomena. V nasprotju s fotografiranjem modne zgodbe, kjer si za vsak posnetek ekipa vzame več 10 minut časa, je pri fotografiranju zaodrja navadno na voljo zgolj nekaj sekund, v najboljšem primeru nekaj 10 sekund. Pri fotografiranju modne zgodbe je nadzor nad svetlobnimi pogoji in situacijo na setu velik, v zaodrju pa se je treba hitro prilagajati trenutnim razmeram in situaciji. Na srečo sva pri fotografiranju usklajeno sodelovala oba, tako organizacijsko kot kreativno.
Kakšen stil fotografske pripovedi si izbral in zakaj?
Moj osnovni stil je režirana reportažna fotografija. To je reportaža, ki je popolnoma zrežirana. V zaodrju sem uporabljal kombinacijo navadne reportaže in režirane reportaže. Všeč mi je občutek resničnosti ujetega trenutka, ki ga uporabljam tudi pri fotografiranju modne zgodbe. Fotografiranje zaodrja mi pomeni vrnitev h koreninam reportažnega fotografskega stila. Gre za odlično vajo. Kot nekakšen celostni intenzivni trening kompletnih fotografskih veščin, ki zajemajo organizacijske, socialne, tehnične in kreativne vrline.
Moram priznati, da sem se zelo zabavala ob tvojem kreiranju zaodrskega vzdušja. Kaj pa se je na primer tebi najbolj vtisnilo v spomin, če se malo bolj dotakneva prav vzdušja? Kateri so tisti pripetljaji, ki se jih z veseljem spominjaš?
Ja, ustvarjanje vzdušja spada pod tisti 'režirani' del reportaže. Opazil sem, da se veliko modelov med čakanjem na ličenje zelo dolgočasi in visijo na svojih pametnih telefonih. Z njimi se nihče ne ukvarja; ko so oblečene, pa se jih obravnava zelo brezosebno, kot lutke iz izložbe. Pri meni osebno bo model vedno na prvem mestu – tudi pri fotografiranju mode. Najraje se spominjam tistih pripetljajev, ki jih tukaj ne morem deliti, saj so preveč osebni ali so del poslovne skrivnosti fotografiranja zaodrja. (pomežik)
Z veseljem se spominjam vseh zamujenih priložnosti za fotografiranje. Kot na primer takrat, ko si na modni reviji Philippa Pleina pred sanitarijami opazila čistilko z ogromno rolo vece papirja, ki čaka pred dolgo kolono modno oblečenih dam, čakajočih na olajšanje. S pripravami na fotografiranje sem se nekoliko preveč zamudil in trenutek se mi je razblinil pred očmi. Še danes mi je žal.
Kaj ti več pomeni, odnosi in interakcija na setu ali fotografije, končni rezultat?
Gre za neločljivo povezane zadeve. Končni rezultat definira interakcijo na setu, za želeno interakcijo pa je potreben ustrezen odnos. Isti princip deluje tudi v obratnem vrstnem redu oziroma v kateremkoli vrstnem redu.
Kaj bi rad s fotografijami z milanskega tedna mode sporočil slovenskim bralkam revije Elle?
Verjetno je, da bosta pomlad in poletje tudi zares prišla. Če ju bomo dočakali, bomo uživali v neskončno dovoljenih možnostih stilskih in modnih kombinacij.
Imperativi izginjajo, v ospredje prihaja modna igra vsakega posameznika.
Besedilo Špela Jambrek
Fotografije Matija Tomc
Preberite še: 8 lepotnih skrivnosti Alme Kochavy
Priporočamo tudi: Življenjsko in poučno: Sijajni nasveti 60-letnic 40-letnicam
Novo na Metroplay: Lia Zuljan in Milena Gasparin o ustvarjanju UGC vsebin, njuni karierni poti in konkurenci