Ko gre za odraslost, trideseta niso nova dvajseta.
Spomladi sem našla svoj najstniški dnevnik. Na njegovih ubogih nevednih straneh sem poleg žalostnih zgodb o neuslišani ljubezni in mami, ki ne razume, razbrala seznam stvari, ki sem jih želela doseči do 28. leta. Sem spadajo: lastno stanovanje, uspešna kariera, vsaj zaročena, če že ne poročena pri svojih sanjskih poročnih letih, 27., in pripravljena na dojenčka.
»Šit,« sem pomislila, ne prvič tistega dne. Stara sem 25 let in pol in nič ne kaže, da se bo karkoli s seznama kmalu uresničilo.
V glavi se mi je začelo vrteti, znana tesnost me je zajela v prsih in znojnice na dlaneh so ponorele, kar je pomenilo začetek napada panike, ki bo trajal večji del dneva.
Vedno sem delala smiselne stvari, se odločala varno, molčala, dokler nisem bila prepričana, kaj želim povedati. Kot arhitektka svojega življenja sem ga zgradila kot povoj, odejo, trdno ovito okoli odločitev, ki sem jih sprejela, popoln kalup za osebo, za katero sem mislila, da bom vedno. Zgradila sem ga, da bi me držal pri miru, da so moje noge postavljene točno tam, kjer sem. Zgradila sem ga, da bi vzdržal vse zunanje negotovosti, ki bi lahko pronicale in utopile moj občutek stabilnosti. Zato nisem nikoli pričakovala, da bo do puščanja prišlo od znotraj.
Presenetilo me je: nenadoma sem se znašla pod vodo. Zdaj je vse videti zamegljeno, kot da nekaj pogrešam, čeprav nisem ničesar izgubila, kot da nekaj potrebujem, čeprav imam vse, kar sem včasih potrebovala, kot da me nihče ne razume, čeprav sem obkrožena z ljudmi, ki me najbolje poznajo, kot da se je vse spremenilo, čeprav se nič ni.
Opažam, da me že najmanjše stvari razdražijo.
Objava na Instagramu, ki naznanja znančevo zaroko, ugotovitev, da je neka slavna mladenka nekaj let mlajša od mene, ponedeljkovo jutro, kdorkoli, ki 'živi svoje najboljše življenje', na plaži. Misel, da ljudje 'uspevajo', medtem ko se jaz trudim in mučim ter si ponavljam »zmoreš, sposobna si, pametna si«, kar mi narekuje meditacija z YouTuba, me navdaja s paniko.
Ja, kriza srednjih dvajsetih let res obstaja, tako kot kriza srednjih in zrelih let.
Tudi ta v dvajsetih lahko dobro udari, a menda se da pretolči skoznjo. Raven sreče in zadovoljstva se v življenju ciklično izmenjuje tako kot letni časi, kot dan in noč, sreča si podaja roko z občutkom nesreče, žalosti. Ali je sreča oziroma njeno dojemanje povezano s starostjo? Je zadovoljstvo odvisno od naših let? Ne čisto. Zagotovo pa je povezano z našimi osebnimi lastnosti in stopnjo zrelosti, modrosti naše zavesti.
Bolj smo modri, bolj smo zadovoljni. Bolj sprejemamo, bolj smo zadovoljni. Ampak ko smo v teh norih dvajsetih, si želimo vse spremeniti, dograditi, oblikovati, razviti. Narava nas je v teh letih bogato opremila z energijo, močjo in občutki vsemogočnosti, kar vse pogosto zahteva tudi nenadno zategnitev ročne zavore, da nas prav ta mladostna norost ne vrže s ceste življenja. Psihologi krizo srednjih dvajsetih opisujejo kot obdobje negotovosti, dvoma in razočaranja, ki obkroža našo kariero, odnose in finančno stanje v teh letih. Kljukica, kljukica, kljukica.
Toda črnogledost ne pomaga, saj barka življenja pljuje dalje.
S črnimi mislimi pogosto naleti na rušilne valove. Zagotovo pomaga dober odnos do sebe. V tem času se učimo prepoznavati, kaj nam ustreza in kaj ne, učimo se dialoga s seboj, uravnavanja svojega uma in srca. V tem času še ohranjamo zaupanje vase, a lahko nas že načnejo dramatični dvomi o sebi in življenju, ker pač ne vemo, kako bomo prišli do lastne strehe nad glavo, do dobre službe, do iskrenega partnerstva, harmonične zakonske zveze. Še vedno želimo eksperimentirati, a hkrati se želimo ustaliti, umiriti.
To so leta, ko ne želimo izgubiti svoje mladosti in brezskrbnosti, a hkrati vemo, da je čas za razmislek o družini, o novih ciljih.
Naša dvajseta leta so odločilno desetletje odraslosti. 80 odstotkov najpomembnejših trenutkov v življenju se zgodi približno do 35. leta. Dve tretjini življenjske rasti plač se zgodi v prvih desetih letih kariere. Osebnost se lahko v dvajsetih letih spremeni bolj kot v kateremkoli drugem desetletju v življenju. Plodnost žensk doseže vrhunec pri 28. Možgani dosežejo svojo optimalno velikost in zgradbo. Vse to lahko precej načne človeško dušo.
Toda vsi pravijo, da so dvajseta najboljša leta v življenju. Šolski dnevi so za nami, postavljamo se na noge kot odrasli ter začenjamo dolgo in vijugasto pot do kariernega uspeha, srečnega zakona in vzgoje malčkov. Ali vsaj tako nam je rečeno. Namesto tega se prepogosto tresemo v najetem stanovanju in čakamo na tretjo dostavo hrane v tem tednu, medtem ko smo 57 tednov globoko zakopani v Instagram profil svojega bivšega fanta. Skrbi nas, da se preveč zabavamo ali pa premalo. Nimamo dovolj prijateljev, vendar naš WhatsApp cinglja vsake tri minute.
Ta mesec nimamo dovolj denarja, da bi plačali najemnino, zraven pa še živeli, kljub temu pa delamo vsaj 45 ur na teden in si vsako soboto privoščimo malico v najljubšem lokalu. Želimo si imeti tatu, se preseliti v Pariz, pobarvati lase, se lotiti kvačkanja, strgati diplomo in postati inštruktorica joge. Morda smo celo popolno nasprotje, s partnerjem živimo dolge kilometre od doma, sanjsko službo imamo že v žepu, vendar se počutimo, kot da nismo tako dobri kot vsi drugi, kot da si ne zaslužimo svojega uspeha.
Ne skrbite, to je povsem normalno. Mislim, da je del razloga, da je 25 postala starost, ki pri številnih sproža tesnobo, polarnost izkušenj, ki jih imamo milenijci v tej starosti.
Na eni strani so nekateri, ki so že ustvarili podjetja, dosegli slavo na YouTubu in/ali v zgodnjih dvajsetih nabrali veliko bogastvo. Po drugi strani pa obstajajo diplomanti, ki si ne predstavljajo, da bi imeli kdaj dovolj denarja za nakup majhnega stanovanja. Prvi po navadi dvomijo o svojih dosežkih, menijo, da si tega niso zaslužili, da so imeli le srečo. Ti se počutijo popolnoma obupani in se trudijo, da bi videli neodvisno odraslo prihodnost, kjer so sami sebe v celoti sposobni podpirati.
V šoli smo si vse predstavljale, da bomo do 25. leta odrasle – poročene in noseče lastnice hiše, ki uspešno žongliramo z delom, sprehajamo psa, vozimo lep avto in imamo začinjeno spolno življenje. Namesto tega delamo od zore do mraka, medtem ko obupno poskušamo ohranjati družbeno persono in tekmovati s sošolci, ki jih nismo videli vsaj deset let. Naši družbeni mediji so polni ultrazvočnih posnetkov nosečnic, uspešnih zgodb o hujšanju, žarečih poročnih fotografij in ključev novega doma. Zdi se, da imamo le denarnico, polno računov, in epizode Prijateljev na Netflixu.
Da bi slišala kakšno tolažilno besedo svojih morebitnih sotrpinov, v družbi kar naprej načenjam to temo in upam, da mi kdo prikima.
Tako sem slišala mnogo podobnih zgodb in občutkov. Presenetilo me je, da so vsi ti ljudje doživljali enake skrbi kot jaz, toda nihče od nas ni imel jezika, da bi izrazil ta poseben občutek neuspeha. Zdi se, da imam vse. Sem zdrava, svoje delo rada opravljam, imam bližnje prijatelje in ljubečo družino, pa vendar se počutim izgubljeno. Tako kot mladi okoli mene. Skoraj vsi so nadaljevali visokošolsko izobrazbo ter si nato ustvarjali življenje in iskali delo v urbanih območjih. Ti mladi ljudje so ambiciozni, izobraženi in na videz dobro prilagojeni, imajo vse sestavine za privilegirano življenje.
Trideseta se približujejo. V teh letih se zdimo prestari, da bi še vedno živeli doma, da bi bila naša kartica zavrnjena, ko kupujemo toaletni papir, da nas ne bi zanimalo resno razmerje. Toda hkrati nam družba in popularna kultura dosledno govorita, da so naša dvajseta leta čas, da 'delamo napake', pridobivamo izkušnje in živimo svoje življenje. Ko se približujemo tridesetim, spoznamo, da smo v najbolj odločilnem desetletju svojega življenja.
Naše identitete še nikoli niso bile tako zanesljive, a hkrati tako zapletene.
Iščemo sozvočje s svojo dušo, a se samouničujemo. Želimo si ljubezni, a se bojimo zaveze. Želimo si sanjske službe, vendar smo nestrpni. Bežimo od odgovornosti, a želimo, da nas jemljejo resno. Sprašujemo se, ali smo na pravi poti, pa vendar nas lastna prepričanja zavajajo. Vsi smo se malo izgubili.
Mladi, s katerimi se pogovarjam, so vsi lepi, nadarjeni in imajo svet postrežen na pladnju, vendar se nimajo radi in razlog za to mora biti v družbi, zaradi katere se počutijo, kot da morajo slediti njenim neizprosnim standardom. Težava teh standardov je v tem, da so v današnji družbi oznake za odraščanje izbrisane. Naše babice so bile morda poročene in z otroki pri 21 letih, a današnji 21-letniki še vedno živijo doma s starši.
Naše otroške vizije o svojem življenju, oblikovane s poslušanjem starševskih anekdot o njihovih mejnikih ter podkrepljene s televizijo in filmi, niso več realne.
Zaradi cenovno nedosegljivih stanovanj, manjše zaposlitvene varnosti in nižjih dohodkov se tradicionalne 'oznake' zrelosti, kot so lastništvo doma, poroka in rojstvo otrok, odrivajo v poznejši čas. To je ustvarilo vakuum med najstniškimi leti in poznimi dvajsetimi, zato smo številni čutili, da plujemo po nikogaršnji deželi in nimamo pojma, kdaj bomo prišli na drugo stran.
Starost ob upokojitvi za tiste v dvajsetih se je priplazila v 60. leta in verjetnost, da bomo prejeli državno pokojnino, je manjša kot kdaj prej, kar pomeni, da bo za večino od nas naše delo življenje. Prvič v zgodovini se zdi pritisk, da bi našli kariero, ki bi nas lahko preskrbela za naslednjih 50 let, enako pomemben kot iskanje življenjskega sopotnika. Torej, ko nimaš ne enega ne drugega, se lahko počutiš, kot da ti ni uspelo.
Neznansko me jezijo očitki starejših generacij, da smo mladi leni in brez delovne etike.
Razburi me, ko ne razumejo, zakaj mladi toliko časa preživimo v skrbeh, kje smo v življenju, saj so zanje vse odločitve sredstvo za dosego cilja. Njihov nasvet je pogosto pragmatičen – »Če si ne morete privoščiti najemnine, poiščite novo službo« ali »Preselite se iz mesta« – kot da je to res tako enostavno. Sem pa res neumna, da se sama nisem spomnila, da bi si poiskala bolje plačano službo. Prav tako se tudi zdi, da so njihovi odnosi z delovnimi mesti motivirani z davčno varnostjo pred ideološkim izpolnjevanjem.
Tesnobno se mi zdi, ko pomislim, da živimo v času skrajnega protislovja – mladim pravijo, da imamo kalejdoskop priložnosti, vendar nas ovira popolno pomanjkanje stabilnosti. Hranili so nas s pripovedjo, da smo lahko karkoli želimo, polnili glave z balerinami, astronavti, nogometaši in zdravnicami. Ker smo milenijci najbolj izobražena generacija v zgodovini, so se ovire za vstop na številna področja in poklice zmanjšale. To pomeni, da je ta generacija odraščala v prepričanju, da je vse mogoče. In ko je 'vse mogoče', je k… vse mogoče! Tako so pritisk, tiranija pri izbiri in naravni občutek, da smo preobremenjeni, še večji. Hkrati pa živimo v kulturi, ki jo vodi potreba, da nenehno nekaj počnemo. Vedno smo 'vklopljeni' in si mrzlično želimo narediti več, kot zmore naša pamet.
Nenehna izpostavljenost 'boljšim možnostim' prek družbenih omrežij vzbuja pri številnih mladih nenehen občutek nezadovoljstva.
Isti koncepti se pojavljajo tudi v odnosih. Težje se je posvetiti eni osebi, če je morda 'boljša možnost' le korak stran. Prav tako je zdaj čas, da se vprašam, kaj si v življenju želim. Si želim zakona in družine? Če da, si želim zakona in družine s partnerjem, s katerim sem trenutno v razmerju? Če da, odlično, kar tako naprej. Če ne, to razmerje ne pelje nikamor, in če si želim ustvariti družino pred 30. letom, je čas, da poskusim znova z nekom, s katerim si lahko predstavljam skupno življenje. In če v ta dobra štiri leta, ki jih še imam do tridesetega, vštejem še zmenke in iskanje pravega, pa potem še nekaj let resnega razmerja … precej pragmatično od mene, kajne?
Še tako zmedeno, kot se zdi, še tako izgubljeno, kot se kaže, radovedno vznemirjenje utripa v mojih prsih. Z udarcem mi pove, da si lahko dam dovoljenje za lovljenje rasti nad stabilnostjo, da se lahko le rahlo držim za stvari, za katere sem mislila, da jih želim, da lahko ogrnem odejo in ležim odkrita. Z drugim udarcem mi na jezik položi besede, neke vrste predajo, kot bi se raztopil bombon: jaz sem arhitektka svojega življenja in lahko si ga zgradim, kot želim.
Fotografije: Instagram
Pripravila: Manca Pogačar
Novo na Metroplay: "Materinstvo ti da novo dimenzijo organizacije, produktivnosti in empatije" | Sonja Šmuc