O umetnosti in oblikovanju bi z njo lahko razpravljali ure in ure, saj ju proučuje večino svojega življenja, to njeno strast pa je mogoče opaziti v prodajni galeriji KAR=IN na Tavčarjevi ulici 3 v Ljubljani.
Kdo je Karin Košak?
Karin Košak je oseba, ki jo je v življenju premamila umetnost. Najprej sem namreč diplomirala iz farmacije, vendar je bilo moje otroštvo zaznamovano z umetnostjo, spremljala me je ves čas. V življenju se včasih zgodi tako, da moraš priti po ovinkih do tistega, kar te veseli, oziroma, kakor se reče v latinici, »per aspera ad astra« (prek trnjev do zvezd). Tako sem morala prehoditi najprej eno, potem pa drugo pot, da sem prišla do cilja, ki me zdaj izpolnjuje.
Kako pa se je zgodil ta preobrat?
Po šestih letih dela v farmaciji se je na Mestnem trgu pokazal prostor, ki je bil prazen in v katerem bi lahko imela galerijo. Tako sem vstopila v ta svet – v prostor, v katerem najprej ni bilo nič, potem pa sta bili na steni dve umetniški sliki, bidermajerski predalnik in gorenjska skrinja. Začela sem z antikvitetami, likovno umetnostjo in etnografijo. Med predmeti je bila velika stilska razlika, vse pa je bilo treba poznati, tako da sem takrat začela o tem tudi študirati.
Kakšen je pomen estetike, še zlasti v teh nepredvidljivih časih?
Estetika je zelo širok pojem, vsak jo lahko dojema povsem po svoje – tako jo različne kulture dojemajo različno. Nekaj, kar je nam prečudovito, je lahko s stališča druge kulture povsem nasprotno. Mislim, da je dizajn danes vpet v vse pore našega življenja, še celo vonji in okusi, pri vsem tem pa gre za zelo osebno noto vsakega človeka. Seveda obstajajo zakonitosti lepote, po drugi strani pa lahko nekdo prepozna harmonijo form in vzorcev, drugi pa morda tega talenta nima. Marsikaj se da v času življenja naučiti, še zlasti če se giblješ v takem krogu ljudi ali opravljaš poklic, kjer si temu izpostavljen. Ker pa je danes vsega preveč, ljudje ne vedo več, kako bi ovrednotili lepoto in estetiko – s tem imajo veliko težav. Danes je estetika zelo degradirana na povprečje.
Kaj pa je skupna točka današnje umetnosti in oblikovanja?
Ni več skupnega imenovalca. Zadnji slog, ki se ga je lahko označilo za veliki slog, je čas med obema vojnama. Pa še tisti čas ni bil več namenjen samo art decoju, temveč sta se vzporedno razvijala funkcionalizem in modernizem, ki je bil oropan kakršnegakoli detajla. Sledila so 50. in 60. leta, ki so imela skupni imenovalec, saj lahko tudi danes prepoznamo podpis teh obdobij, za današnje pa tega ne moremo reči. Ko gremo danes mimo izložb, se vse prepleta in je zelo težko izluščiti tisto, kar je kakovostno in dobro. Zato danes interjerji ponujajo tako estetiko kot funkcionalnost, a oko se ti ne ustavi več na detajlih. Gre pa za pravilen prostor z zastrtimi barvami, kjer res ne moreš narediti nič narobe. Tako je tudi pri oblačilu – če se oblečeš v črno, res ne moreš zgrešiti.
Kako se je razvila vaša znamka KAR=IN?
Pohištvo sem začela oblikovati pred približno 15 leti, ko sem imela antikvitete ter sem z odstiranjem zgodovine in časa spoznala modernizem in arhitekte, kot je Alvar Aalto. Ugotovila sem, da je izredno lepo povezovati tiste, ki jih poznamo, s tistimi, ki jih ne. Začela sem oblikovati interjer in preoblikovati kose iz preteklosti v neko podobo, ki je aktualna v zdajšnjem času. Recimo stol iz 19. stoletja sem obarvala v barvo ultra marine, ki deluje skoraj nebeško. Pozneje sem to povezala še z modo in nastala je tudi znamka oblačil.
Ste potem odprli to krasno prodajno galerijo na Tavčarjevi ulici?
Galerija KAR=IN je pravzaprav nadaljevanje prejšnje galerije, ki se je imenovala Feniks. Ta je bila del prve trajnostne delovne skupnosti, kjer so bili zbrani grafični oblikovalci, arhitekti, fotografi ... V zdajšnji galeriji je kar nekaj mojega pohištva, sicer pa umetnine in predmete izbiram po občutku. Včasih sem še imela kakšno tujo znamko, zdaj se posvečam slovenskemu oblikovanju. Ko sem izbirala modne oblikovalce, sem vedno naredila raziskavo in zelo dobro premislila, kdo bi me zanimal, iz tega je potem nastal izbor: Janja Videc, Marta Vodeb, Nelizabeta, Uršula Rihtar, Neža Žehelj, Ksenija Baraga ...
Katere znamke, menite, so zaznamovale slovenski dizajn?
Če pogledamo industrijsko oblikovanje, ki se je prelevilo v oblikovanje interjerja, sta to Lara Bohinc, ki je začela z oblikovanjem nakita, in Nika Zupanc. To sta imeni, ki sta se pojavili kot meteor in sta zdaj prepoznavni po vsem svetu. Kar zadeva modno oblikovanje, pa se mi zdi, da so mladi že zelo prepoznavni, na primer prav Janja Videc.
Pripravila: Katja Kozlevčar
Fotografije: Igor Andjelić In Osebni Arhiv
