Morali bi biti srečni, ker se odpira prostor za brezkompromisno raziskovanje disfunkcionalnosti modnega sveta. Pa lahko takšna iskrenost obstane?
"Junijska naslovnica z Alexo Chung v trapasti majici Michaela Korsa je navadno sranje. Kors je velik oglaševalec, in to je bilo treba narediti. Že ko sem jo delala, sem vedela, da gre za smeti, in vendar sem jo naredila."
V svetu mode, ki neguje diskretnost, se ne zgodi pogosto, da bi vplivna insajderka odprla srce pred milijonskim občinstvom. In tako julijski intervju z Lucindo Chambers za Vestoj seveda ni ostal neopažen! Sredi pariškega tedna visoke mode je namreč tedaj že nekdanja modna urednica britanskega Voguea razkrila ozadje, zakaj so jo odpustili.
Za začetek je postregla z nizom sočnih detajlov o toksičnosti glamuroznega posla, v katerem je preživela 36 let, 25 na čelu redakcije modnega časopisa.
V intervjuju smo izvedeli, da so se po vsem tem času sodelovanja od nje poslovili v treh minutah. Brez kakršnekoli avtocenzure in izbranih besed se je znesla nad dejstvom, da sta mladost in videz v svetu mode kriterija za zaposlitev, razgovorila se je o številnih slabih odločitvah, zaradi katerih Voguea že leta ne bere.
A zakaj je Lucinda Chambers izbrala prav malo znani Vestoj, da bi posredovala sporočilo, za katerega je vedela, da bo pretresel modno industrijo? »Vedela je, da bo intervju res objavljen brez cenzure. Neodvisnost je zapisana v našem DNK, od prvega dne se predstavljamo kot medij, ki spodbuja radovednost, kritično raziskovanje in neodvisno vizijo modne industrije,« je Lucindino odločitev podprla Anja Aronowsky Cronberg, švedska novinarka in univerzitetna profesorica, ki je leta 2009 ustanovila Vestoj, platformo za kritičen pogled na modo, katerega atraktivno tiskano različico nadgrajuje dinamična internetna stran.
Poznan stroki, je časopis zadnja leta pod pokroviteljstvom uglednega London Fashion Collegea, kar mu dodatno jamči popolno uredniško svobodo.
Čeprav še vedno izjema, ki potrjuje pravilo, je Anja Aronowsky Cronberg dokaz, da je o modi še vedno mogoče govoriti brez kompromisov. Njenim stopinjam zadnja leta sledi vse več novih in ostrih medijev, za katerimi stojijo mladi poslovneži, ki promovirajo transparentnost (tako se je časopis študentov Central Saint Martinsa, 1 Granary, v svoji četrti številki na primer razpisal o neplačanih praksah študentov po končanem študiju v velikih modnih hišah).
Najbolj uspešen med njimi je nedvomno portal Business of Fashion, ki je leta 2007 svojo pot začel kot običajni modni blog, danes pa je znana referenca sveta mode, v katere senci so se znašli tudi veliki igralci z Women's Wear Daily na čelu. Priljubljeni britanski portal, namenjen široki publiki in modnim insajderjem, je z več kot 12 milijoni ogledov na mesec postal najbolj vpliven digitalni medij na modni sceni. Na njegovem čelu je Imran Amed, Kanadčan z londonskim bivališčem in prestižno diplomo s šole Harvard Business School, katere uredniška politika je osvojila tudi vplivnega predsednika francoskega združenja Prêt-à-porter, Pierra-Françoisa Le Louëta.
»Amed ponuja ekonomski in kritičen pogled na celoten modni sektor ter se s tem razlikuje od preostalih medijev, ki na modo gledajo zgolj z vidika kreacij,« je povedal. Znan po svojih načelih in strokovnih tekstih, se Business of Fashion preživlja z naročninami, zato se ne boji udariti tam, kjer najbolj boli. Ko je lani po imenovanju tretjega kreativnega direktorja v hiši Lanvin že po 18 mesecih izšel članek z naslovom Ali lahko sploh še kdo reši Lanvin?, je v modnem okrožju, kjer se takih vprašanj običajno ne postavlja na glas, odjeknil kot bomba.
No, stvari se spreminjajo, zakon tišine, ki je vladal v svetu mode, ni več vseprisoten, medtem ko se holdingi z luksuznimi blagovnimi znamkami še navajajo na kritike. Za eno od bolj odmevnih je bil zaslužen časopis System, ki je leta 2013 dal besedo Nicolasu Gesquièru, in sicer kmalu po njegovem burnem odhodu iz Balenciage. V dolgem intervjuju, s katerim so se ukvarjali več mesecev, se je oblikovalec povsem razkril, ne da bi mislil na dobro svojega nekdanjega delodajalca.
Kako je Systemu v svoji prvi številki uspelo dobiti takšno ekskluzivnost? »Za intervju smo se dogovorili z Marie-Amélie Sauvé, Gesquièrovo tesno sodelavko, ki je bila naša gostujoča urednica. K vsemu smo pristopili karseda pošteno, prahu nismo nameravali dvigovati po nepotrebnem. Naš cilj je bil dati besedo najbolj vplivnim igralcem v sektorju, in to povsem odkrito,« razlaga Alexia Niedzielski, soustanoviteljica časopisa. »O intervjuju se je veliko govorilo, kar je vsekakor pripomoglo, da smo se lahko predstavili javnosti, no, Balenciaga pa nas je takoj uvrstila na črni seznam. Vse to je del igre, nevihta se je medtem že pomirila in zdaj imamo normalne odnose. Mislim, da si velike modne blagovne znamke danes celo želijo delati z mediji, ki negujejo odprt in iskren odnos.«
Ali to pomeni, da je modna kritika rezervirana samo za tistih nekaj najbolj vztrajnih, nadarjenih in častnih modnih peres, kot je Cathy Horyn? Zahvaljujoč internetu, se komunikacijski kanali menjavajo vsak dan, zato je svobodnejše sledenje modnemu svetu nekaj, čemur se ni mogoče izogniti. »Številni ljudje iz stroke so ugotovili, da se morajo prilagoditi novi resničnosti,« trdi Serge Carreira, predavatelj o industriji luksuza na pariškem Science-Po. »Transparentnost se danes išče povsod, zato je to neizbežna in logična posledica tudi v svetu mode. Vsi bi morali biti zadovoljni, da se odpira prostor za resnično razkrivanje vseh disfunkcij, saj bo modi to omogočilo, da se poživi in obstane.«
Tako kot vsaka druga industrija se namreč tudi moda spopada z disfunkcionalnostjo. Nekdanja odvetnica Julie Zerbo je leta 2011 ustanovila spletno stran The Fashion Law, na kateri redno prikazuje kršenje etike v modnem svetu. »Povsem naravno je kazati na slabe poteze in nepravilnosti, modno novinarstvo se ne more omejiti samo na komentarje o najnovejših kolekcijah. Kršenje človekovih pravic, ustrahovanje in trpinčenje v svetu modelov, praksa kopiranja oblikovalskega dela, vse to so vprašanja, ki morajo biti v središču razmišljanja akterjev te izjemno močne ekonomije,« razlaga Zerbo.
Konec leta 2016 je na okrogli mizi o modi v organizaciji portala Bussines of Fashion kasting direktor James Scully objavil, da bo, če bo pričal o diskriminaciji in vznemirjanju modelov, brez zadržkov razkril krivce. Obljubo je izpolnil in si z objavo na Instagramu pridelal status 'žvižgača'. Zanemaril je načelo »ne grizi roke, ki te hrani« in v svoji objavi odprto izzval hišo Lanvin zaradi rasne diskriminacije, medtem ko je Balenciagi očital nehumano omalovaževanje manekenk, ki so morale na kastingu ure in ure stati v temi.
Analitičarka trendov že več kot tri desetletja, Nizozemka Lidewij Edelkoort, je ena od tistih, ki si upa glasno spregovoriti o tem, o čemer drugi zgolj šepetajo. V svojem manifestu Antifashion argumentirano analizira vsa kolesca obstoječega modnega sistema, za katerega verjame, da je postal nevzdržen na vseh ravneh. Pozornost usmerja na številne anomalije hitre mode ter opozarja, da ni normalno, da je kos oblačila ovrednoten manj kot sendvič. »Mlade učimo, da so oblačila za enkratno uporabo, da se jih odvrže kot kondom, še preden jih vzljubimo in se nanje navežemo. To uničuje kulturo mode.«
Ko Edelkoortova, ena od najmočnejših vplivnic v modni industriji, trdi, da je moda 'iz mode', tega ne smemo kar zanemariti. Ta resnica bi se lahko kmalu spremenila, zato je pomembno, da smo dejavni, da zastavljamo vprašanja in iščemo odgovore. In to danes lahko počnemo veliko bolj odprto in svobodno kot kdaj prej.
Besedilo Ana Ahel, Prevedla in priredila Petra Windschnurer
Fotografija: Profimedia
Preberite še: Blazer je še vedno ključni kos pomladne garderobe, le da ga letos nosimo ...
Priporočamo tudi: TA preprosti test razkriva, ali kratki lasje pristajajo vašemu obrazu!
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču