Članek, s katerim sem najdlje odlašala. AJDA GREGORC
Pred nekaj leti sem se dokaj redno posvečala ritualu, ki ga žal ne prakticiram več, in sicer sem se vsako sredo ob sedmi uri zvečer odpravila na lokalno kopališče in v eni uri 'odplavala dan za seboj', s tem pa vse njegove vtise. Bazen je bil moj prijatelj, v hladnejših mesecih pa je imel še toliko močnejši učinek.
Ob prihodu tja je zunaj namreč že počivala trda tema, ki je bila malce prijaznejša le zaradi visokih uličnih svetilk, posajenih ob zdraviliškem parku, obenem pa je bilo domačinov z idejo, podobno moji, mogoče prešteti na prste ene roke. Nemški turisti so do takrat že večerjali v jedilnici zgornjega nadstropja, od koder so se vili zimzeleni schlagerji in pobožali bolj, kot si upam priznati. Idila tega skoraj predobro varovanega turističnega bisera je vsake toliko postregla z občutkom, da sem del misterioznega romana s sila iskrenim podtonom, ne pa navadnega delovnika.
Tam, kjer sem parkirala na ta dan, svetloba visokih svetilk ni več segla. Ne vem, zakaj. To ni dobro sovpadalo z dejstvom, da sem bila takrat mlada voznica z mislimi drugod, verjetno že doma. Niti s tem, da nisem imela informacije o majhnem, a zajetnem potoku na koncu parkirišča brez ograje, s katerim se bova srečala nekaj sekund zatem.
Avto je kmalu začel lesti nazaj, moje misli pa naprej v prihodnost, ki je zame ne bo. Dramatično, vem. Ko sem se začela z njim obračati najprej na levi bok, nato pa še na streho, se je ta misel le še potencirala. Malce pozneje še živa, a zagozdena v obrnjenem avtu, medtem ko slišim vodo, kako se poskuša prebiti skozi okno na sopotnikovi strani, sem vedela, da bo doma panika – če preživim ali ne. Se spomnite, ko sem omenila, da ta ali katerikoli drugi večer ni bilo veliko gostov s podobno idejo? Tokrat to seveda ni bilo v mojo korist. Sekunde so bile počasi, a vztrajno. Tu pride na vrsto ščepec sreče, saj sem bila namreč s svojo pločevino očitno vendarle dovolj glasna, da so me od daleč slišali dobri ljudje in me potegnili na plano skozi drugo okno, potok pa je tako le malce oplazil notranjost avta. Prvi so prišli blizu živeči sorodniki, druga vlečna služba. Mama je jokala, jaz pa sem jo odnesla le z eno prasko čez hrbet in brez travme. Hipni šok, zaradi katerega nisem ugotovila, da že deset minut ždim v 25 centimetrov visokem snegu le v nogavicah, saj so čevlji med reševanjem ostali v avtu, je ublažila že vroča čokolada iz hotelske kavarne. Manjkala mi je le še štampiljka.
Preberite še:
- 5 znakov, da zaužijete preveč sladkorja: Dvig telesne teže in pospešeno staranje sta lahko resna opozorilna znaka
- 5 živil, ki ponoči topijo maščobo in nas ohranjajo vitke: Idealna so za pozne prigrizke brez slabe vesti
Kaj pa če vam povem, da mi je voda segala že tik do grla, da je bil potok v resnici še globlji, da sem vedela, da me bo čez pet sekund zalila voda in da ni bilo nikogar na pomoč?
Vse to se (mi) je zgodilo. A na suhem. Najprej enkrat, nato desetkrat, do danes verjetno vsaj tridesetkrat. Prvič pri dvanajstih, drugič še isti dan, nazadnje pred štirimi meseci.
Plima težkih emocij, ki se zlije v tesnobo, ta pa v nepojmljivo stisko, ki včasih ironično najde olajšanje v paničnem napadu, mojemu svetu pobere okus in njegove barve, ter mi je dovolj znana, da jo kot empatinja v drobcih začutim v nogah, ko pišem ta stavek.
Ko na uredništvu iščemo ideje za osebne članke, običajno (po)brskamo po svojem življenju na trenutni premici. S čim nam to streže v dotičnem obdobju, kako pri tem valovi in kaj je bilo tisto, kar nas je nazadnje razjezilo, zmedlo, osrečilo ali vsaj premaknilo. Skratka, s čim svojim lahko naredimo nekaj koristnega ali vsaj zanimivega za druge, vas, bralke.
Ko izčrpamo svojo premico tistega trenutka, se premaknemo k splošni. K tistemu, zaradi česar smo, kar smo. Sama jo izkoristim vsake toliko časa, ko me obišče le trenutni navdih na obroke, ob tem pa sem se več kot dve leti slalomsko umikala temi, za katero sem vedela, da je v mojem opusu ena od močnejših. Tista, s katero sva si na ti. Tista, ki jo še kdaj (podo)živim. Moja tesnoba.
Zakaj? Zato, ker zrahlja moje noge in je za pisanje o nečem tako osebnem praviloma potrebna zajetna časovna distanca. Tudi zato, ker bi vam želela prej povedati, da to nisem cela jaz, ampak je to le del(ček) mene. Da to ne pomeni, da sem šibka. A da zaradi nje, iskreno, vsaj kratkoročno gledano, nisem postala močnejša. Da sem polna življenja in tako čez uravnilovko tudi živim. Da me povsem povozi, ko pride s vso silo, a se vedno znova poberem. Ker bi čutila potrebo, da povem še, da nisem nikoli jemala antidepresivov. Vendar to ne pomeni, da včasih ni bilo zelo težko. Izvedeli bi tudi, da se še vedno počutim malce golo, ko o tem govorim, čeprav veliko manj kot včasih. Ker sem to že povedala in so nekateri ljudje manj odprte glave vzeli narobe. Dodala bi še, da v teoriji vem vse – da to že dolgo ni več tabu tema in si to izkušnjo deli ogromno ljudi, pa vendar. Da jo včasih nosim kot veteransko značko, naslednjič pa jo skrivam. Za konec bi vam še prišepnila, da pride v obdobjih, zadnja leta res redkih, ob težjih življenjskih zalogajih. Ob omenjeni prometni nesreči na moje lastno presenečenje recimo ni. Ker je bila ta mala malica v primerjavi z notranjo stisko, ki sem jo že doživela. To. Zato.
Ni se namreč zgodilo le enkrat, da se mi je nekdo opravičil za lastno nerazumevanje moje tesnobe po tem, ko jo je sam prvič doživel. Po tem, ko sva oba mislila, da takrat je razumel. To je povsem razumljivo. Kako lahko pravzaprav zares v drobovje razumeš nekaj, če tega nisi doživel? Vse napisano me tako sooča z lastnimi predsodki, ki ne glede na to, za kako odprto se imam, ko govorimo o duševnem zdravju, v moji podzavesti očitno tam malce še vedno hibernirajo, vendar le glede sebe same, medtem ko do drugih čutim kvečjemu večje spoštovanje, če so prehodili podobno pot, kaj šele o njej spregovorili.
Sama po njej ne bom kronološko krmarila, saj riše vzporednice s številnimi izpovedmi, temveč raje na papir zlila tisto, kar plava na površju mojega osebnega splošnega vtisa o njej danes. Ta je bil konec koncev dolgo v gradbeni fazi, zato bistva verjetno ne bom zgrešila. Prav tako ne bom podajala strokovnih razlag, ker to raje prepustim tistim, ki so res dobri v tem, na primer Vidi Igličar, ki zna tudi usmeriti k drugim izvrstnim avtorjem s tega področja kot le malokdo, prav tako pa je nasploh dober naslov za teme o duševnem zdravju.
A brez štarta je vsaka zgodba manj smiselna, zato ... kot vse v življenju, je imela tudi moja tesnoba povod oziroma več njih. Na osnovi genetske predispozicije in nežne osebnosti, ki preveč razmišlja, je po travmi v sicer lepem otroštvu, ko zdravje – poleg tega, da sem izgubila babico – neko poletje ni bilo na moji strani, prišla v moje življenje kot obrambni mehanizem (ironija, zares) in opustošila vse za razmeroma dolgo naprej in za nazaj. Takrat, ko je bilo, kar zadeva mentalno zdravje, še vse tiho. Ko sem bila še nekje med otrokom in najstnico in me je z mejnega območja obeh ta za nekaj časa spremenila le v borko. Ko bi se morala igrati zunaj, pa sem se v mislih srečevala z idejo minljivosti. Ko je mojemu dnevu dirigiral strah v vseh svojih oblikah in sem prvič dojela, kaj pomeni nositi svet na svojih plečih. Bil je težak kot beton, k sreči pa danes vem tudi, kako lep je lahko.
Tako sem zgodaj spoznala pomen kakovostnega pogovora s pravimi ušesi, tudi ob treh zjutraj, sprehoda v naravi, počasnega dihanja, tuša sredi belega dne, kozarca hladne vode, razlike med paničnim in anksioznim napadom, preživljanja časa v družbi analognih hobijev, pomembnosti pripadnosti in sveta brez senzacionalnih medijev. Naj dodam, do so bile vse to stvari, ki so pomagale meni, a pogosto niso dovolj za razrešitev težave, kljub temu pa so venomer odlična podpora. Poleg vsega naštetega in terapije je pomagalo tudi znanje, saj je to razjasnilo, kaj se mi dogaja. O svoji stiski sem posledično izobraževala še vso bližnjo okolico, da bi me jemala resno in mi bila potencialno v oporo, kar je bilo naporno že samo po sebi.
Tehtnica se je tako ob dilemi glede pisanja tega članka končno prevesila v da, ker ni noben pogovor, oglas ali objava o mentalnem zdravju odveč. Ker je pravzaprav vsak od njih izpoved, da nisi sam, in vidiš, kako zelo nujno je, šele ko sam doživiš stisko. Pod etiketami 'mentalno zdravje', 'skrb zase' in podobno, ki jih številni že intuitivno preskočijo, se namreč skrivajo zgodbe ljudi le nekaj metrov okoli nas, katerih prej vznemirljivi svet postane mala črna skrinjica, ki se utapljajo na suhem, pa bi jih morda rešil že pogovor. Tudi tistih, ki potrebujejo nekoga, ki bi znal prepoznati njihove simptome, čeprav sam nima teh težav. Če nas boli duša, se še vedno skrivamo, če nas boli noga, pa se nam kot majhnim vsi podpisujejo na mavec, kot veliki pa o tem takoj zjutraj razlagamo svojim sodelavcem. A duša danes prej zaboli.
»Strah je zunaj votel, notri ga pa ni,« mi je do spanca v otroštvu pogosto pomagal oče, ko prižgana namizna lučka ni bila dovolj. Včasih bi si to želela slišati še danes, ko na obisk ne pridejo več pošasti iz omare, temveč se oglasijo tiste notranje. Kot odrasla menim, da strah je, a lahko postane votel oziroma vsaj bolj obvladljiv z varnim in sprejemajočim okoljem, z družbo, ki goji empatijo, neodvisno od svojih potreb po njej, in njeno ozaveščenostjo. Danes se, ko je to potrebno, v spanec tako pospremim z mislijo, da moja tesnoba, čeprav se dela, kako zelo velika je, nima toliko moči, kot je imam jaz. Neomejeno.
Novo na Metroplay: Helena Blagne iskreno o večeru, po katerem ni več mirno spala | Mastercard® podkast navdiha z Borutom Pahorjem