Zmanjšanje potrošnje in proizvodnje gresta z roko v roki. MANCA POGAČAR
Za sodobno oblačilno industrijo je značilna vrtoglava množica blagovnih znamk, od katerih se vsaka poteguje za del večmilijardnega kolača. V zadnjih letih je prišlo do eksponentnega porasta novih modnih znamk, kar je temeljito spremenilo podobo industrije in povzročilo zasičenost trga, kakršne še ni bilo.
Digitalna doba, za katero sta značilna globalna povezljivost in vpliv družbenih medijev, je delovala kot katalizator za nastanek številnih modnih znamk in rast že uveljavljenih modnih hiš, vendar je ta naval torej povzročil tudi precejšnjo zasičenost trga. Olivier Theyskens, nekdanji vodja dveh pariških modnih znamk, Rochas in Nina Ricci, je na primer javno izjavil, da je modna industrija tako zasičena, da se ne more spoprijeti s presežkom mladih oblikovalcev, ki vsako leto vstopijo na trg in ustanavljajo svoje blagovne znamke. Razlog je, da preprosto ni dovolj povpraševanja, ki bi lahko zadovoljilo preveliko število oblikovalskih blagovnih znamk, ki tekmujejo na trgu. Liberalizacija in širjenje znanja v digitalni dobi sta namreč povzročila odpravo ovir za vstop v to ekskluzivno industrijo in vstopiti je želelo veliko ljudi. Medtem ko v modni svet dere večja gruča modnih oblikovalcev, kot jo je ta sposoben sprejeti, modna industrija proizvede več, kot smo potrošniki sposobni obleči in obuti. Da je trg prenasičen s ponudbo, nam je prišepnil tudi domači modni oblikovalec Peter Movrin, ki je trenutno del oblikovalske ekipe pri znamki AZ Factory, in dodal opažanje, ki v resnici nikogar ne preseneti – da je lažje kot oblačila prodati modne dodatke. Z realnostjo njegove ocene se spopadajo tudi Keringove blagovne znamke, ki so sicer bolj osredotočene na konfekcijo, a ta beleži veliko slabšo prodajo kot njihovi modni dodatki in usnjeni izdelki.
Danes blagovne znamke hitre mode pripravijo približno 52 'mikrosezon' na leto ali eno novo 'kolekcijo' na teden. S posnemanjem trendov uličnih oblačil in tednov mode, ki se pojavljajo v realnem času, lahko ta podjetja tedensko, če ne celo dnevno, ustvarjajo nove zaželene modele. Blagovne znamke imajo tako na voljo ogromne količine oblačil in lahko zagotovijo, da se kupci nikoli ne naveličajo zalog. Dejstvo, da Shein na svojo spletno stran vsak dan v povprečju doda neverjetnih šest tisoč novih izdelkov, kaže na obseg izziva, s katerim se soočamo. Vse številčnejša prizadevanja za trajnost so le odvračanje pozornosti, če spremembam proizvodnih praks ne sledi zmanjšanje obsega. Dejstvo je, da se industrija še vedno zanaša na spodbujanje večje potrošnje novih izdelkov. Sprememba načina nakupovanja in izstop iz začaranega kroga prekomerne potrošnje, v katerem smo trenutno obtičali, sta zato ključna za reševanje problema prekomerne proizvodnje v modi. Težava pa presega okvirje hitre mode.
Dejstvo je, da se vsako leto proizvede približno 150 milijard oblačil, torej veliko preveč. Toda ali ste vedeli, da se ogromna količina teh oblačil, glede na eno od poročil od 15 do 45 milijard, sploh nikoli ne proda? Glavni razlog je poslovni model mode, ki temelji na tem, da podjetja vnaprej predvidijo količino izdelkov, ki jih bodo prodala. Zaradi tega seveda pride do ostankov zalog. A podjetja so lahko še na slabšem zaradi morebitnih finančnih izgub, ki nastanejo, če ni dovolj oblačil. Namreč, če izdelka zmanjka, to podjetje dejansko stane več, kot če ima dodaten izdelek, ki ga na koncu proda s popustom. S poslovnega vidika je bolje kupovati več, saj ne želite tvegati, da bi imeli premalo zalog, zagovarjajo luksuzne znamke. To je največja javna skrivnost v modni industriji, saj dokazuje, kako neučinkovit je sedanji sistem; da je ceneje zažgati te čudovite izdelke, kot jih proizvesti manj.
Lani je imel LVMH za 3,2 milijarde evrov zalog, ki jih je odpisal zaradi 'zastarelosti' ali pomanjkanja prodajnih možnosti, kar je več kot leta 2022 (2,7 milijarde evrov). Kering je za svoj inventar zabeležil dodatek v vrednosti 1,5 milijarde evrov, kar je več kot leto prej, ko je znašal 1,3 milijarde evrov. To je enakovredno več sto tisoč, če ne celo milijonom izdelkov, čeprav te številke vključujejo tako surovine in prototipe kot tudi končne izdelke. Tak presežek je značilnost prevladujočega modnega poslovnega modela, ki je zasnovan za povečanje učinkovitosti proizvodnje in prodajnih možnosti v panogi, ki temelji na trendih in v kateri je natančno usklajevanje ponudbe in povpraševanja večni izziv. Seveda pa to pomeni veliko ceno za planet, saj je modna industrija odgovorna za do osem odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov, da ne omenjamo drugih vplivov na okolje, kot so izguba biotske raznovrstnosti, onesnaževanje vode in krčenje gozdov. Kaj torej storiti z blagom, ki se iz sezone v sezono ne prodaja?
Luksuzne blagovne znamke že dolgo uporabljajo popuste zaposlenim, zasebne nakupovalne dogodke in outlete za diskretno prodajo starih zalog. Vrhunske blagovne znamke, kot so Louis Vuitton, Hermès in Chanel, organizirajo razprodaje za zaposlene ter njihove prijatelje in družine. Hermès naj bi s takšnimi dogodki vsako leto ustvaril več kot sto milijonov evrov. Prada je dejala, da se podjetje vse svoje presežne zaloge znebi z zasebnimi prodajami in prodajami v outletih. Vendar je bil odnos luksuznih trgovcev do modelov popustov že od nekdaj negotov, še bolj pa zdaj, ko se zaradi upočasnjene prodaje v tem sektorju presežne zaloge povečujejo. Tega, česar niso mogle odprodati, so doslej uničile, da ne bi ogrozile svoje cenovne moči in skrbno gojenega občutka ekskluzivnosti. Medtem je praksa sežiganja neprodanega blaga postala nevarna za ugled, poleg tega je bila v Franciji že popolnoma prepovedana, kmalu pa bo prepovedana v vsej EU. Recikliranje je ena od rešitev, vendar je ročno razstavljanje vsakega izdelka, da se njegovi sestavni deli lahko ponovno predelajo v nove materiale, drago, zamudno in trenutno omejeno.
Luksuzne blagovne znamke so prepričane, da so njihovi izdelki po naravi bolj trajnostni od cenejših znamk, ker izdelujejo manjše količine in so zasnovani za daljšo življenjsko dobo. V resnici pa so vedno proizvajale preveč. Večje količine pomenijo boljšo ekonomijo obsega pri proizvodnji. In prekomerno naročanje se zdi cenejše od tveganja, da zamudiš prodajo, ker zaloge niso na voljo. V zadnjem desetletju se je z rastjo največjih igralcev na področju luksuza povečala tudi vrednost njihovih presežnih zalog. Stroški oslabljenih zalog v lasti podjetij Kering in LVMH so se med letoma 2014 in 2023 več kot podvojili. Ker vrednost presežnih zalog v nekaterih podjetjih dosega milijarde, pa luksuzne blagovne znamke iščejo druge načine upravljanja zalog, ne da bi te preplavile trg. Na koncu je količina izdelkov, ki nastajajo, na neki način prevelika, da bi jo lahko prodali na razprodajah in v outletih.
V LVMH, največji luksuzni skupini na svetu, neprodane zaloge ponujajo zaposlenim v zasebni prodaji, nekatere izdelke pa podarijo šolam za modne in usnjene izdelke ter dobrodelnim organizacijam, kot sta La Réserve des Arts in La Fabrique Nomade, ki zaposluje begunce ter uporablja materiale in tekstil Chaumet, Louis Vuitton in Kenzo. A medtem ko je večina njihovih odpadkov recikliranih, 'pretvorjenih v energijo' ali ponovno uporabljenih, lastnik nekaterih najbolj zvenečih modnih ne komentira, kaj se zgodi s preostalimi odpadki. No, še vedno se večina oblačil pošlje v države globalnega juga, vključno z Gano, Kenijo in Čilom. Čeprav je namen, da se oblačila prodajo naprej, se jih zaradi velikih količin veliko sežge ali pa končajo na odlagališčih, kot dokazuje gora oblačil v puščavi Atacama v Čilu, ki jo je mogoče videti celo iz vesolja.
Šele po posredovanju regulatorjev so temu zgledu sledile tudi druge blagovne znamke. Družba Kering je objavila načrte, da bo od leta 2022 po vsem svetu prenehala uničevati neprodane izdelke, potem ko je Francija sprejela zakon, ki to prakso prepoveduje. Hermès je v svojem zadnjem letnem poročilu navedel, da podjetje v Franciji ne uničuje več neprodanih izdelkov, med letoma 2025 in 2030 pa bo to politiko razširilo na dejavnosti po vsem svetu. Kljub temu se po podatkih francoske vlade v Franciji vsako leto uniči od deset tisoč do 20 tisoč ton tekstilnih izdelkov, kar ustreza teži dveh Eifflovih stolpov.
Kering se je obrnil tudi na umetno inteligenco, da bi pomagal izboljšati napovedi prodaje in omejil količino neprodanega blaga ob koncu vsake sezone. LVMH je leta 2021 sklenil partnerstvo z Googlom s podobnim ciljem, da bi izboljšal napovedovanje povpraševanja in optimizacijo zalog. Vendar je natančna uskladitev ponudbe in povpraševanja še vedno zelo zahtevna, zato luksuzne blagovne znamke navezujejo stike tudi z dobrodelnimi organizacijami in šolami, da darujejo in reciklirajo preostale izdelke. Vse pogosteje pa iščejo tudi načine ponovne uporabe tistega, česar ne morejo prodati. Gucci je pri projektu Continuum, v okviru katerega so pretekli kosi vključeni v nove izdelke, sodeloval z vrsto oblikovalcev, blagovnih znamk in umetnikov. LVMH je decembra pokazal kolekcijo, ki jo je ustvaril umetniški direktor Kevin Germanier z uporabo neprodanih izdelkov in odvečnih tkanin iz salonov skupine.
Vendar je največji vzvod za spremembe ta, da že na začetku ne proizvajamo preveč. Čeprav so predlogi EU začetek, je jasno, da ne gredo dovolj daleč, da bi dejansko zaustavili vzpon modne proizvodnje. Brez reševanja problema prekomerne proizvodnje hitri modi ni konca. Zato se po rešitev obrnimo na začetek, saj je bistveno izhodišče odpraviti že samo potrebo po razmišljanju o neprodanih izdelkih. Pritisnimo na zavoro pri prekomerni proizvodnji, preden bo prepozno.
Fotografije: Profimedia
Preberite še: Naše najljubše japonke, ki jih nosimo vse poletje, so pravkar dobile sijočo preobrazbo po vzoru La Dolce Vita
Priporočamo tudi: Princesa Eugenie v elegantni obleki s širokim krilom, po kateri bodo hrepenela klasična dekleta
Novo na Metroplay: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …" | Sara Isaković