Veliko je bilo povedanega in napisanega o načinih, kako se je pandemija prikradla in zaznamovala našo sedanjost ter nam nakazala svoje trajne posledice, ki nas še čakajo, a nekatere v nizu neprijetnosti sedanjega kaosa so zagotovo nestrpnost, sovražnost in nasilje, ki jih prinaša. MANCA POGAČAR
Že kot deklice se bojimo teme in pomanjkanja svetlobe. Ko se vračamo iz šole, nosimo obeske za ključe z mini svetilkami in izberemo najsvetlejšo pot z največ ljudi. Tema je neznana in strašna. Pozneje odraščamo z istim strahom, vendar s strahom, ki ni več strah pred neznano temno silo, temveč pred napadalcem. Uporabljamo enake vzorce vedenja, povsem običajne in implicitne v našem vsakdanjem življenju, zato se jih niti ne zavedamo več, temveč postanejo podzavestni. Ko hodimo po ulici same, se pretvarjamo, da se pogovarjamo po telefonu, v rokah nosimo ključe, torbico skrivamo pod plaščem, s kapuco na glavi se pretvarjamo, da smo moški, in s prestrašenim srcem, ki nam tolče v prsih, ter s hitrimi koraki hitimo do doma.
V Sloveniji se ženske počutijo manj varne kot moški.
Nič čudnega, saj je vsaka druga ženska do dopolnjenega 15. leta starosti že doživela eno od oblik nasilja, medtem ko je bilo v Združenem kraljestvu, od koder je marca po vsem svetu odmevala zgodba Sarah Edvard, kar 97 odstotkov mladih žensk v javnosti izpostavljenih spolnemu nadlegovanju. Sarah bi lahko bila katerakoli od nas. S fotografijo, ki so jo britanske revije in družbeni mediji objavljali v upanju, da bi se oglasil kdo, ki bi pogrešano žensko prepoznal in vedel, kje je, se zlahka poistovetimo: brezskrbno se smeji, dela v marketinški agenciji in nekega običajnega večera se vrača domov iz prijateljičinega stanovanja, medtem ko svojemu fantu po telefonu sporoča, da je na poti. Po tem večeru se je za mladim dekletom izgubila vsaka sled, nekaj dni zatem so njeno truplo našli kilometre stran, njene ugrabitve in umora pa je bil obtožen policist.
Sarahin umor je še ena črna številka, ki priča o stopnji nasilja nad ženskami. Od začetka pandemije se je kar potrojila, raziskave pa kažejo, da je vsake tri dni v povprečju ubita ena ženska. Toda njen umor je šokiral in spremljal milijone žensk po vsem planetu, zato je bil uveden ključnik #notallmenbutallwomen, v okviru katerega so ženske začele javno deliti izkušnje nadlegovanja in zlorabe.
Akcija se je razširila na ulice. Sprva mirni protest proti policijski brutalnosti in predvsem neformalno zbiranje so se kmalu spremenili v resnične nemire. Fotografija podrtih žensk na hladnem betonu, zbranih v miru, da bi ozavestile razširjenost nasilja tistih, katerih naloga nas je zaščititi, je preplavila svet. Ironija tega dogodka je zelo eksplicitna: z ulice so poskušali odstraniti ženske, ki so tam, ker protestirajo zaradi ženske, ki so jo marca 'odstranili z ulice' oziroma umorili. Po tem je londonska policija ženske pozvala, naj ostanejo doma, da jih ne bi napadli, kar jih je seveda le še bolj razjezilo.
Vse to jasno kaže, da kot državljani in udeleženci javnega življenja nismo zaščiteni.
Institucije, ki bi nas morale zaščititi in poskrbeti za našo osnovno varnost doma, na delovnem mestu in na ulici, ščitijo in skrivajo ustrahovalce v svojih vrstah. Temo razreši prižgana luč, vsiljivce pa z ulice odstrani odziv institucij, tistih, ki priznavajo težavo in nam zaupajo.
Vsaka ženska, ki jo poznam, je vsaj enkrat v življenju doživela nasilje. To še lažje verjamete, če poznate trenutno statistiko: glavni vzrok smrti žensk med 16. in 44. letom starosti je v državah Evrope partnersko nasilje, 22 odstotkov žensk po 15. letu starosti je že bilo žrtev fizičnega ali spolnega nasilja, 34 odstotkov jih je bilo ali so žrtve psihološkega nasilja partnerja, 80 odstotkov žensk vseh starosti poroča, da so doživele spolno nadlegovanje na javnem prostoru, 90 odstotkov žrtev spolnega nasilja je žensk, povzročitelji pa so v 99 odstotkih primerov moški, v Sloveniji je bilo leta 2017 policiji prijavljenih 432 primerov spolnega nasilja, posilstva ali spolne zlorabe, statistika med letoma 2010 in 2014 pa kaže, da je so ženske vsako leto podale okoli 1.600 prijav nasilja v družini. Kljub številkam pa je nasilje nad ženskami, bodisi fizično, psihološko ali verbalno, zunaj okvirov šokantne ekskluzivne črne kronike tema, pred katero si številni še vedno zatiskajo oči ali pa zanjo nimajo posluha.
Zdi se, da je epidemija vse skupaj samo še poslabšala.
V teh negotovih časih je med štirimi stenami vse več ljudi v stiski, s tem pa prihaja tudi do več nasilja v družinah. Da gre za resnično pandemijo v senci, priča dejstvo, da je na svetu kar tretjina žensk žrtev fizičnega ali spolnega nasilja intimnega partnerja. Samo leta 2019 je bilo 243 milijonov žensk in deklet žrtev partnerjevega spolnega ali fizičnega nasilja. Morda v času epidemije k temu pripomore še spremenjena družinska dinamika in nekoliko prilagojena vloga ženske v družinski celici. V skladu z epidemijo in zaradi velike količine dela, ki je v današnjem času večinoma padlo na ženska ramena, je ženska potisnjena nazaj v sredino 20. stoletja, zato je med zaprtjem veliko gospodinjstev podobnih retro oglasom iz 50. let, v katerih poleg opravljanja službe ženska peče torte, je varuška in učiteljica, služkinja in čistilka ter podpira vse štiri vogale hiše, medtem ko mož dela in služi.
Ko govorimo o tej 'vrnitvi', je opazno, da se pogosto reče, da zdaj ni žensk, ki čistijo naša stanovanja, ni varušk, ki skrbijo za otroke, ni zasebnih inštruktorjev, ki bi učili otroke, in da je vse breme na ženskah, kar še ni nujno znak, da je feminizem izgubil boj. Pandemija morda res ni ubila feminizma, le pokazala je, koliko boja za enakost je še potrebnega na številnih področjih, ker je opozorila na nekatere sistemske in strukturne probleme neenakosti, o katerih so nekateri preprosto nehali govoriti, drugi pa se pretvarjajo, da jih ne slišijo.
Depresivno je, da se zdi, da se moramo nekaterih lekcij kot družba vedno znova učiti. Glede na zadnjo različico #metoo, ki se je na družbenih omrežjih razplamtela pod geslom #jaztudi in #nisamtražila, se zdi, da se izvajajo konkretnejši ukrepi za izkoreninjenje kulture spolnega nadlegovanja in zlorabe. Navdihnjene s pričevanjem dramske in filmske igralke Mie Skrbinac, po katerem se je usul plaz sorodnih zgodb in besed podpore njenih igralskih kolegic in kolegov, so številne ženske prvič spregovorile o lastnih izkušnjah in vedno znova dokazale, da mehanizmi in institucije, ki bi morali zagotavljati zaščito in podporo, preprosto ne delujejo.
"Nisi sama" gor ali dol, če v družbi, v kateri sistem ženske, ko se odloči, da bo storilca prijavila, ne podpira, smo na koncu še vedno same.
Pri tem so žrtve odgrnile tudi povsem drug vidik problema, saj se zdi, da nasilje med ljudmi srednjega ali višjega razreda oziroma v vidnejših institucijah, ki se ponašajo z nekim ugledom, ostaja med štirimi stenami. Znotraj teh institucij se tako nadlegovanje in spolno nasilje še vedno normalizirata. To pa še ne pomeni, da nasilja ni. Ne živimo v namišljeni čudoviti družbi, kjer samo odpadniki tepejo ženske. Raje bi trdila, da odpadniki edini tega ne morejo skriti. Do zdaj?
Za zdaj zbiramo tragične anonimne zgodbe o spolnem nadlegovanju, le tu in tam katera zares pogumna dobi ime, kot je tudi zgodba srbske igralke Milene Radulović, ki je januarja skupaj s še nekaj dekleti na policijo prijavila spolno zlorabo učitelja zasebne beograjske igralske šole. Vendar večinoma beremo zgodbe, ki brez podpisa niso verodostojne. Še dobro, da lahko prebiramo izpovedi in vemo, kar smo vedeli že prej. Najbolj boleče pa je, da sta odziv le medijski senzacionalizem in rekreacijsko poročanje o škandalu, v resnici pa nihče ni presenečen. Super je, da se končno sprejemajo koraki, s katerimi se ženskam omogoči, da zaščitijo sebe in druge pred plenilci, a težko se je odzvati s posebnim navdušenjem, ko se končno vlaga trud v nekaj, kar bi bilo treba storiti že zdavnaj.
Brez dvoma ima vsak ženski kanal za izražanje izkušenj in iskanje podpore neizmerno vrednost, pomembno pa je tudi spoznanje, da takšni mediji in družbena gibanja včasih ustvarijo iluzijo premika, po katerem se vnema prehitro in enostavno umiri. Javnost in politični predstavniki so ob vsaki medijski zgodbi zgroženi, vendar vsi sistemi zatajijo, ko pride do tega, da bi se storilce sankcioniralo in žrtve zavarovalo. Tako ostajamo na točki načelnega zavračanja in obsojanja. Če želimo resnično končati seksistično nasilno kulturo, so potrebni sistemski premiki in ne moremo skomigniti z rameni, ker se nam zdi, da nismo v položaju, ki bi bil dovolj močan, da bi sami kaj spremenili. Če lahko pomagamo zagotoviti, da je na našem delovnem mestu vzpostavljen protokol, po katerem lahko ljudje varno poročajo o neprijetnih situacijah, in da to resnično vodi do ustreznih korakov, smo odgovorni, da se vključimo. Če lahko namenimo čas ali kakršnokoli pomoč organizacijam, ki delajo z žrtvami nasilja, se tega ne smemo spomniti samo takrat, ko poročajo o odmevnem primeru.
Da si boj nikoli ne oddahne, kaže tudi dejstvo, da se ženske še danes borimo za odločanje o lastnem telesu, še zlasti ko gre za splav.
Poljska populistična vlada si že leta prizadeva omejiti dostop do splava v državi, protestniki pa so se v Varšavi mnogokrat množično oglasili, da bi izrazili zaskrbljenost nad novo sodbo. Zdaj številni to imenujejo revolucija: milijoni Poljakinj in Poljakov ter celo otrok protestirajo proti vladi in nenehnim poskusom vsemogočne katoliške cerkve, da skoraj popolnoma prepove splav. V zadnjih nekaj letih je poljska konservativna stranka uvedla vse najstrožje omejitve dostopa do splava v državi. Letos januarja je poljsko ustavno sodišče odločilo o prepovedi splava zaradi nenormalnosti ploda in to nemudoma uzakonilo. Poljska že prepoveduje splav, razen v primerih posilstva ali incesta ali kadar je materino življenje ogroženo. Novi zakon zaostruje tisto, kar je bilo že eno od najbolj restriktivnih zakonov o splavu v Evropski uniji. Odločitev je sprožila nov val protestov. Podobno se godi tudi v nekaterih ameriških državah, ki predlagajo podobne zakone, medtem ko hrvaški zdravniki na podlagi ugovora vesti množično zavračajo pacientke, ki želijo prekiniti nosečnost, te pa nato pomoč poiščejo v slovenskih bolnišnicah. Za življenje, ne pa tudi za svobodno izbiro in dostojanstvo? Od kod ozkogledim moškim v njihovih šestdesetih iluzija, da je splav nekaj, kar načrtno izkusi vsaka ženska?
Dejstvo je, da nas po zadnjem katastrofalnem letu ne čakajo le novi izzivi, ampak tudi stari.
Učinki motenj lanskega leta na duševno in telesno zdravje, ki so se prevesili tudi v leto 2021, bodo v prihodnjih letih le še naraščali, gospodarska kriza, ki sledi, pa bi lahko bila ena od najbolj šokantnih doslej, saj so ženske že statistično veliko bolj prizadete kot moški.
Aktualna feministična gibanja odkrivajo bistvo problema, ki zadeva odnos med spoloma za domačimi vrati in na trgu dela. Dokler bodo ženske premalo opolnomočene zaradi zreduciranosti na zveste žene in puhle sodelavke, nasilnemu podrejanju in seksualnemu nadzoru ne bo konca. Zdi se, da na žalost ne premoremo zadostne empatije, intelektualnega dometa in obvladovanja osnovnih družbenih veščin, zato kot družba potrebujemo nov zakonodajni mehanizem za zaščito žrtev, ki se je promoviral pod sloganom »ja pomeni ja« in posledično sprožil polno neustreznih interpretacij v javnosti, ob katerih je človek pomislil, da ta, ki za zabavo kuje nepravilne interpretacije in išče luknje v sloganu, zaničuje in pomanjšuje žensko stisko, s tem pa celoten problem družbe.
Po nasilju, ki so ga feministke trpele in preživele v boju za pravice, ki jih uživamo danes, pa nismo niti blizu želenega ideala, je tragikomično dati zeleno luč diskurzu o nečem tako osnovnem, kot je pravica do nedotakljivosti in dostojanstva. Nenavadno je dvomiti o nečem, česar nas kultura uči že od malih nog, da so dekleta roza, fantje pa modri, toda če nas ob tem prevzame nelagodje ali jeza, lahko to pomeni, da smo dosegli pomembno prelomnico in nikakor se ne smemo ustaviti pri teh občutkih.
Kar je dandanes lahko težko. Stari stereotipi so se sčasoma tako razrahljali, da lahko zares karkoli, od brazilske depilacije do izbire torbice, imenujemo feministična gesta, odvisno od tega, kako spretni smo pri argumentiranju. A ko se je pomen izraza razširil do roba nesmisla, so se stvari začele čedalje bolj odmikati od bistva feminizma in družbena omrežja ter celotna spletna kultura, na krilih katere je feminizem v naši nedavni preteklosti vzletel s tako silo, so postali prava bojna arena.
A bistvo feminističnega boja, ki se je začel, ko se je kritična masa žensk zbrala kot sestre, ki preprosto niso želele sprejeti, da smo ženske nekaj, kar so nam zapovedali drugi, da lahko počnemo eno stvar, druga pa nam je prepovedana, ali da nečesa nismo sposobne. Feminizem preživi in ohrani smisel le, če ohrani prilagodljivost, če nikoli ne jemlje ničesar za samoumevno in če je edino merilo, da je svet čim bolj neboleč prostor za vse ljudi, ne glede na to, kako različne so naše izkušnje. Ena od težav tega sveta je, da se številni ljudje na nerazumevanje in neskladje svojega odnosa z drugimi odzovejo z jezo in uničenjem, namesto da bi s strpnostjo poslušali zgodbo, ki jo želijo povedati. Brez tega ostaja svet resnično temen kraj za vse nas. Ženske, poskrbimo, da bomo videne in slišane.
Fotografija: Profimedia
Novo na Metroplay: Bojan Cvjetićanin o novem albumu, najbolj osebnih pesmih in kakšen je na domačem kavču