Aleksandra Česen in Nuša Ladinek dokazujeta, da je z vztrajnostjo, odločnostjo in ljubeznijo do igre mogoče premikati meje, tudi v še vedno pretežno moškem svetu nogometa. Pod okriljem pobude #zVamiSmo Skupine Triglav sta odkrito spregovorili o izzivih, ki sta jih morali premostiti, da sta danes suvereni v vlogah nogometne sodnice in trenerke.
Da je danes stanje ženskega nogometa bistveno boljše kot pred leti, potrjujeta obe sogovornici, ko se skozi pogovor spominjata izzivov, ki sta jih morali premagati na svoji poti. »Bila sem ena od prvih punc, ki se je odločila za trenersko delo. Začetki so bili res težki: od tega, da je bilo že igralkam težko sprejeti, da z njimi dela ženska, do tega, da tudi okolje ni bilo vajeno žensk v tej vlogi,« pojasnjuje Nuša, trenerka slovenske ženske članske reprezentance.
Podobno se začetkov spominja tudi Aleksandra, druga slovenska nogometna sodnica, ki je bila uvrščena na mednarodno listo, in hkrati tudi sodelavka v Zavarovalnici Triglav: »Pritiski so bili, ker sem se počutila, da sem vedno pod drobnogledom. Na Gorenjskem so na primer prvič videli žensko sodnico, pa še svetlolaso. In na to so se navezovale razne izjave. To je bilo treba prebiti.«
Kako jima je uspelo premagati pritiske? Prisluhnite jima.
Dokazali sta se na igrišču
»Do konca življenja si bom zapomnila prvi trenutek, ko sem stopila na igrišče: kako so me fantje, moški gledali,« se v pogovoru spominja Nuša. A nemudoma pojasni, kako se je prebila čez to fazo, se kasneje v zgodovino slovenskega nogometa vpisala kot prva podpredsednica Zveze nogometnih trenerjev Slovenije, in prišla do točke, ko brez kakršnihkoli zadržkov dela tako z žensko nogometno reprezentanco kot z mlajšimi nogometaši: »S strokovnostjo in pripravljenostjo, da vseskozi nadgrajuješ znanje in napreduješ, na koncu okolje to prepozna.«
»Z leti dobiš debelo kožo,« pravi tudi Aleksandra, ki je del motivacije za svoje delo vedno našla prav v različnih opazkah, pogledih ljudi, ki morda niso verjeli vanjo. Takrat se je vprašala: »Zakaj ne bi počela tega, če vem, da sem sposobna?« in pri sebi razčistila, da se je v vlogo nogometne sodnice podala z razlogom. »Dokazala sem svoje na igrišču. Dokazala sem s tem, da sem bila enako fizično pripravljena kot moški kolegi, da sem sodila na enak način kot fantje,« pojasnjuje in dodaja: »Tudi zaradi različnih opazk, pritiskov, izzivov še bolj verjamem v svoje delo, v delo ženskih sodnic.«
Brez podpore enostavno ne gre
»Nogomet je tekmovalno okolje. Vedno imaš občutek, da se moraš dokazovati,« oriše okoliščine v nogometu Nuša. Kot sama pojasni, je zato podpora družine, prijateljev, bližnjih za posameznika ključna: »Pomembno, da imaš še neko osebno okolje, kjer čutiš mir in kjer ni treba, da si vedno v 'fight' poziciji.«
Poseben pomen pa imajo poleg družine in bližnjih tudi mentorji, na lastnem primeru pojasnjuje Aleksandra: »Imela sem več mentorjev, nekdanjih nogometnih sodnikov, ki so pripomogli k temu, da sem postala boljša sodnica, pa tudi, da sem bolj verjela vase, kar je bilo zelo pomembno.«
Ko male zmage pišejo velike zgodbe
Prav podpora bližnjih in sposobnost, da navdih za svoje delo najdeta v razbijanju stereotipov o ženskah v nogometu, sta tisto, kar je Nuši in Aleksandri dalo zagon, da orjeta ledino za dekleta, ki na zelenice prihajajo za njima. Pri tem pa dodajata, da so male zmage, ki jih dosegajo ženske v nogometu – tako sodnice kot trenerke in funkcionarke – tisto, kar spreminja stanje na bolje.
#zVamiSmo: Podprimo nogometašice, podprimo drug drugega
Več pogledov nogometašic in nogometašev, ki podpirajo pobudo #zVamiSmo, pa tudi nasveti strokovnjakov, kako poskrbeti zase in za svoje bližnje, je na voljo na spletni strani Triglavzdravje.si.