Štirje znani Slovenci iskreno o tem, kako je posvojiti otroka

Kaj v realnosti pomeni biti nebiološki starš? Kakšni so resnični občutki in čustva, dileme, izkušnje? Je drugače ali je enako, kot če se ti otrok rodi? Si bolj negotov ali celo bolj priprav­ljen na vlogo starša? Je odnos do otroka, ki ni tvoje krvi, manj jasen? Kdaj in kako se otroku pove, da je posvojen? In če želi poiskati svoja biološka starša? Pa strah, da nosi s seboj dedno bolezen? Je proces posvojitve res dolga in negotova pot? Ali posvojitev otroka iz tuje dežele prinaša dodatno negotovost? Lahko posvoji vsakdo? Se želja po družini s posvojenim otrokom uresniči ali se lahko sanje razblinijo in se z otrokom ne povežeš, se ne čutiš njegov starš? Delikatnim vprašanjem, povezanim s posvojitvijo, ni konca, Elle jih je nekaj zastavila znanim Slovencem, ki to izkušnjo živijo.

Ana Dolinar, mlada igralka, ima dve deklici – rodila je Ronjo, danes staro štiri leta, iz Gane pa je posvojila Nano Amo, ki ima zdaj  dve leti.

Ana, imate biološko hčer in posvojenko. Vas je bilo – preden ste Nano Amo dobili v naročje – strah, da je ne bi vzljubili enako kot Ronjo ali da bi vas spremljal občutek, da ni vaša? Ste se bali, da se ne bi povezali kot družina?

»Res je, da sem se na začetku, ko sem prvič videla Nano, spraševala, kaj točno moram čutiti ... in čakala sem na prave občutke ... ampak nič se ni zgodilo. Vse je bilo čudno, in na neki način sem se sramovala tega, kako čutim. Tega strahu, jeze do sebe, občutka nemoči ... S Sebastijanom sva se o tem veliko pogovarjala in zlagoma sem dojela, da je v resnici vse v redu. Da si moram dati čas, da s tem, kaj in kako čutim, ni nič narobe. Da enako, kot ne pričakujemo od otroka, da se bo čez noč navadil na popolnoma novo situacijo, tudi od sebe ne moremo pričakovati, da bo kar sama od sebe stekla kemija. To se sicer redko zgodi: kemija je namreč neka karakterna in emotivna podobnost med tabo in otrokom; veliko posvojiteljev ima občutek krivde, zakaj niso takoj zaljubljeni v svojega otroka, sploh tistih, ki ne posvojijo dojenčka. Ko sem spregovorila o tem, mi je bilo že pol lažje, od takrat naprej pa ljubezen samo raste iz dneva v dan.«

Vas je skrbelo, da bi bilo breme starša posvojitelja za vas pretežko, da mu ne bi bili kos, ali ste bili na to povsem pripravljeni?

»Ne. Me je skrbelo, ampak nikoli nisem podvomila, da temu ne bi bila kos. Želja je bila močna in moja odločenost dokončna.«

In zdaj – ko je Nana Ama vaša – občutite kakršnokoli razliko v odnosu do ene in druge, je občutek starševstva kakorkoli povezan z biološko vezjo?

»Ne čutim razlike. Tudi sicer mislim, da emotivna naveza med staršem in otrokom nima ravno velike zveze z biološkostjo. Pazim, da sem do njiju pravična in seveda težim k enakopravnosti. Sta pa tudi obe punčki od prvega trenutka ne le veliki zaveznici in prijateljici, ampak pravi sestrici, ki se pogrešata vsak trenutek, ko nista skupaj.«

Kako je posvojitev sprejela okolica?

»Še vedno živimo v zelo zaprtem svetu in drugačnost težko sprejemamo. Želela sem si takšno družino, ker je svet, v kakršnega verjamem, zelo pisan in svoboden. Ni omejen z nekimi rasnimi, nacionalnimi in religioznimi ovirami. Verjamem v odprt, solidaren in toleranten svet, in tukaj se je začela rojevati moja želja za posvojitev. Da lahko to živim vsak dan. Zato sem priprav­ljena tudi na vsak boj, ki ga bom imela zaradi Nane.

Sovražnega govora je danes toliko, da sploh ne morem verjeti. Razumem, da so ljudje prestrašeni, saj so vajeni varnosti in ugodja. Vendar me skrbi. Na meni je, da Nano čim bolje pripravim na to, kar jo očitno čaka v prihodnosti. Pri vzgoji poudarjam, da živimo v svetu razlik, in ne le v svetu pravih načinov ljubezni, družine, partnerstva. Želim si bolj odprt svet, z več sprejemanja drugačnosti, z manj predsodki, manj strahu ... Zadnje čase pa gledam našo okolico in jasno mi je, da je pot do tja še dolga.«

Kako pa se Nana Ama počuti v svoji okolici?

»Zdi se mi, da se je začela zavedati, da je drugačna. Da je črna in da ima večina ljudi okoli nje drugačne lase. Za pusta je bila zlatolaska ... Skrbimo, da se Nana ne počuti izključene, da se počuti del družine, družbe, da prihaja v stalne stike z vrstniki in okolico, da ima krasno in stabilno samopodobo. Hkrati pa se mi ne zdi nič narobe, če ima občutek, da je nekaj posebnega, izjemnega, da je afriška princesa.«

Kakšne so vaše izkušnje s postopkom?

»Ko nama je odvetnik potrdil sodelovanje, sva začela postopek v Sloveniji, s katerim sva morala pridobiti tako imenovano Home Study poročilo. Ta v osnovi potrdi, da si primeren kandidat za posvojitelja. Prvi korak je bilo zbiranje dokumentacije, oddaja vloge, obiski socialnih delavcev, psihologov, obiskov na domu ... Ko so nama odobrili prošnjo, je v tem času odvetnik v Gani že našel deklico v sirotišnici in nama poslal njeno sliko.«

Vam je center za socialno delo dal dovolj uporabnih informacij glede mednarodne posvojitve?

»V Sloveniji ne obstaja nikakršna agencija (ne državna ne zasebna), ki bi se ukvarjala z mednarodnimi posvojitvami. V bistvu je prepovedana. V tem postopku si popolnoma sam in pravno nezaščiten. Ne vem in ne razumem, zakaj se te stvari ne uredijo na državni ravni.«

Je bila starost otroka med vašimi pogoji? Vsak starš rad spremlja razvoj svojega otroka; ste se počutili prikrajšane za prve mesece njenega življenja?

»Želela sva si deklico, mlajšo od Ronje. Vedela sva, da bi bile stvari veliko težje, če bi šlo za starejšo punčko – tako za Ronjo kot tudi zanjo. V smislu, da Nana ni bila nenehno v mojem naročju, ni se dojila in ni bila stoodstotno odvisna od mene, tako, kot so dojenčki. Oni dve sta prek igre takoj navezali stik in se na tak način začeli spoznavati.

Priznam, da sem se in se bom počutila prikrajšano za prve mesece Naninega življenja. Še zlasti če si predstavljam, da verjetno Nana v prvih mesecih svojega življenja ni dobila tolikšne ljubezni in topline, kot sem ju bila zmožna dati sama Ronji. In to bom vedno občutila kot manjko.«

Koliko podatkov ste dobili o Nani? Poznate njene biološke starše, korenine, morebitne dedne bolezni?

»Imamo zelo malo podatkov. Ne vemo nič o dednih boleznih, tudi o okolici, kjer je odraščala, vemo malo ali skoraj nič. Sicer pa smo spoznali Nanino mamo ... Bilo je zelo emotivno ...«

Pa ostajate z njo v stikih?

»Nimamo stikov. Bomo pa v prihodnosti seveda poskrbeli, da bo Nana spoznala svoje korenine.«

Do mednarodnih posvojitev se gojijo tudi predsodki. Eden od teh je, da gre za 'kupovanje otrok', ker je to moderno, trend po vzoru zvezdnikov ...

»Otrok ne more biti modna muha. Otrok ni artikel, ki ga kupiš v trgovini, in če ti ne ustreza, vržeš v smeti ali prodaš naprej na eBayu. Tako kot ti spremeniš njemu, tako tudi on tebi spremeni življenje. Gre za izredno intenzivne, zahtevne čustvene situacije, ki imajo globoke in vseobsegajoče posledice. Midva, ki imava že svojega biološkega otroka, bi bila tako rekoč brez možnosti za posvojitev v Sloveniji, sicer pa imamo pri nas razvit model rejništva, ki se ga absolutno preferira. Posvojitev je pri nas od tri do šest na leto, kar je absurdno. Sramotno je, da se problemi rejništva, posvojitev zakonsko ne uredijo in posodobijo. Včasih imam res občutek, da zaradi tehnološkega napredka, ki ga seveda ne moremo zaustaviti, na večini družbeno-političnih področij s svetlobno hitrostjo drvimo v mračni srednji vek.«

Helena Kodrič Mori, nekdanja pevka, in njen mož, Smiljan Mori, motivacijski govornik in podjetnik, sta se za posvojitev odločila po desetletnem boju za biološkega otroka, a je bil istočasno uspešen njun osmi postopek oploditve izven telesa. Helena je rodila Simo, iz ruske sirotišnice pa sta dobila dečka Samuela. Danes sta otroka stara pet in štiri leta.

Helena in Smiljan, imata tako biološkega otroka kot posvojenca. Vaju je bilo, preden sta posvojenca dobila, strah, da ga ne bi vzljubila enako kot hčerko? Sta se bala, da se ne bi povezali kot družina?

Smiljan: »Ob najmanjši misli na to moraš opustiti idejo o posvojitvi. Če lahko ljubiš sebe brezpogojno, lahko tudi kogarkoli drugega.«

Helena: »Ko sva bila v postopku posvojitve, sva bila istočasno v osmem postopku IVF, in dejansko me je bilo strah nepoznanega, ker takrat še nisva bila starša. Ni me bilo strah tega, da otroka, ki je posvojen, ne bi imela rada, strah me je bilo, kako se bom odrezala kot mama.«

Vaju je kdaj zaskrbelo, da bi bilo breme staršev posvojiteljev za vaju pretežko, ali ste bili na to povsem pripravljeni?

Helena: »Na starševstvo nisi nikoli zares pripravljen, saj ne veš, kaj te čaka. Ni pa to v nobenem primeru povezano s tem, ali si starš posvojenega ali biološkega otroka.«

Smiljan: »Pred posvojitvijo nisem o tem nikoli razmišljal. Po treh letih pa vidim, da ni nobene razlike. Razlika je le v naših glavah. Tako kot razmišljamo, tako pač bo.«

In zdaj, ko je Samuel že tri leta vajin, občutita kakršnokoli razliko v odnosu do enega in drugega?

Helena: »Samuel je najin otrok. Tako kot je Sima. Oba sta v našo družino prišla kot zelo težko pričakovana in zaželena. Ko sva šla v postopek posvojitve, sva šla zelo zavestno, odločitev ni bila 'hipna'. Najprej je bila želja in potem so vmes minila dolga leta, ko je odločitev zorela vse do trenutka, ko je dozorela pri obeh. V resnici je prav hecno, ko se vedno znova poskušam spomniti, kako se je Samuel rodil, pa se potem nasmejim, ko se zavem: Aja, njega nisem jaz rodila.«

Smiljan: »Včasih se resno vprašam, ali bi se Samuel isto vedel, če bi bil moje krvi. Potem pa vidim, da me tudi Sima s svojim vedenjem preseneti.« (smeh)

Do mednarodnih posvojitev se gojijo tudi predsodki. Eden od teh je, da gre za 'kupovanje otrok', ker je to moderno, trend po vzoru zvezdnikov.

Helena: »Otrok je živo bitje. To ni igrača, ki si jo kupiš, in se, če ti ni več všeč, pač nehaš igrati z njo. Ali – še huje – jo zavržeš. To je tvoj otrok. V tvojih rokah je njegova prihodnost.«

Smiljan: »Zadnja stvar, ki bi jo naredil zaradi modne muhe, je, da bi posvojil otroka.«

Kakšne so vajine izkušnje s postopkom? Se je bilo težko prebiti skozi celoten proces? Je veliko birokratskih zank? Kaj pa psihološka testiranja? Kakšni so ob tem občutki?

Smiljan: »Po prvih štirih urah zasliševanja pri psihologu sem dobesedno znorel in rekel: Dajte mi že tega otroka in me nehajte spraševati take neumnosti! Potem pa sem moral priti še trikrat, vsakič za tri ure. (smeh) Birokracija in administracija okoli tega sta res veliki in na moje vprašanje, koliko parov po prvem sestanku pride nazaj in dokonča postopek posvojitve, je bil odgovor, da se od desetih vrne samo eden. Po končanem postopku mi je bilo jasno, zakaj.«

Helena: »Bila so zelo jasno napisana pravila, ki jih je bilo treba do pikice upoštevati. V bistvu je treba na postopek gledati brez čustev. Gre za formalnost, ki je nujno potrebna, in tudi prav je, da je tako. Res traja veliko časa in zahteva veliko 'papirjev', a meni se zdi, da je prav tako, saj se mi kar vsakdo ne zdi primeren za starša. Malce je treba pogledati 'od zadaj', kam ta otrok gre. Saj se vendar pogovarjamo o človeku!«

Posvojila sta ruskega dečka. Sta razmišljala, da bi posvojila slovenskega otroka? Vama je center za socialno delo dal dovolj uporabnih informacij glede mednarodne posvojitve?

Helena: »V Sloveniji ni tako preprosto posvojiti otroka. Bolj preprosto je postati njegov rejnik. Vendar rejnik ni starš. Midva sva hotela biti starša temu otroku. Pri nas je res bolj malo takih posvojitev, še zlasti majhnih otrok. Rusijo pa sva kot deželo dobro poznala in je bila najina prva izbira. Niti nisva temu posvečala velike pozornosti, samo otroka sva si želela. «

Smiljan: »Že od vsega začetka sva bila odločena, da bova posvojila ruskega otroka.«

Helena: »CSD Maribor je zelo dobro sodeloval z nama. Izpeljal vse postopke in dal veliko informacij – tudi o tem, kako vzgajati otroka, ki je posvojen. Za 'ruski del' pa se morava zahvaliti sodni tolmačici, gospe Jadranki Simončič, ki je v bistvu vodila celotno komunikacijo z odvetnikom iz Rusije.«

Je bila starost otroka med vajinimi pogoji?

Helena: »Želela sva si čim mlajšega otroka, in ker sva doma že imela Simo, sva si želela sina. V prošnji sva izrazila tudi željo, da bi dobila zdravega otroka. To pa je bilo tudi vse, kar sva napisala. Samuela sva spoznala, ko je bil star deset mesecev, štiri mesece pozneje je bil že pri nas. Ko se podaš v postopek posvojitve, ti je zelo jasno, da ne moreš vplivati na nič, kar je del otrokove zgodovine. Ničesar za nazaj ne moreš spremeniti. Za naprej pa lahko. Vsak dan – vedno znova in znova. Ko je Samuel prišel v našo družino, ni znal jesti in žvečiti, tudi gibalno ni bil najbolj spreten. Sima pa je bila takrat stara dve leti in je bila vsega tega že vešča. Ona je bila njegova najboljša učiteljica. Preprosto je kopiral vse, kar je Sima naredila, in v nekaj tednih je začel žvečiti hrano, sam piti, tudi zelo spreten je postal. Prve besede je razumel že po nekaj tednih. Samuel je zelo bister, hitro se uči in neverjetno vztrajen je.«

Smiljan: »Gotovo je pomembno, kdaj otroka dobiš, saj to vpliva na njegovo poznejše življenje. A pri 14 mesecih, kot sva ga dobila, se mi zdi kar hitro, imava še dovolj časa, da ga oblikujeva ne glede na njegovo preteklost.«

Koliko podatkov sta dobila o otroku?

Helena: »Dobila sva njegov rojstni list, v katerem je navedena ženska, ki ga je rodila. Dobila sva tudi nekaj medicinskih izpiskov. Poznava delček zgodbe, vendar jo težko interpretirava, saj ne poznava druge plati te zgodbe. Zagotovo veva, da so njegove korenine v Rusiji in Tadžikistanu, to je pa tudi vse. Upam, da ga bo kdaj zanimalo, pa bomo šli 'malce raziskovat'.«

Smiljan: »Na podatke, ki sva jih dobila, se ne moreš nič kaj zanesti. Podatkov o bioloških starših pa je res bolj malo.«

Kako je posvojitev sprejela okolica?

Helena: »Najine primarne družine in ožji prijatelji so z odprtim srcem sprejeli najino odločitev. In to je vse, kar sva potrebovala.«

Smiljan: »Če te mnenje okolice le malo zanima, je verjetno bolje, da se postopka ne lotiš.«

Helena: »Tako Samuel kot Sima sta posebna. Sima je nastala v epruvetki, Samuel je v našo družino prišel z letalom. Njuna zgodba je drugačna in nekaj posebnega. A ne glede na to, kako posebna sta, sta samo otroka, ki rasteta in se učita od naju.«

Kaj bi svetovali paru, ki se podaja na to pot?

Helena: »Naj si vzame čas za razmislek. Veliko časa. Posvojitev otroka je zelo pomemben korak in odločitev mora dozoreti. Pri obeh. In ko ni več kančka dvoma, naj se podata na pot. Na pot neizmerne sreče, ki jo izkusi vsakdo, ko postane starš. Če obstaja kakršenkoli resen dvom, pa naj se nikoli ne podata na to pot. Pri posvojitvi se išče otroku primerne starše, ne nasprotno.«

Maja Štamol, modna oblikovalka, je posvojila deklici iz Gvineje Bissau. Najprej Žani Luise, ki je danes stara šest let, potem še Dilsi, ki ima danes pet let.

Maja, Žani Luise vam je uspelo posvojiti v manj kot mesecu dni. kaj Je pripomoglo k temu?

»Vsak postopek posvojitve se začne na pristojnem centru za socialno delo, kjer je treba pridobiti mnenje o primernosti para kot posvojitelja. Ko sva ta postopek v septembru 2009 začela, nisva niti slučajno vedela, od kod bova otročka sploh posvojila. Splet okoliščin nas je pripeljal do Gvineje Bissau. V februarju 2010 sva izvedela, da bi lahko posvojila deklico. Nisva bila povsem prepričana, ali bi se to res lahko zgodilo, vendar sva v aprilu vseeno načrtovala pot tja. Prvi dan sva obiskala mamico Odete in odvetnika, ki nama je pomagal pri urejanju dokumentacije. Ker mamica ni imela nikakršnih dvomov, smo začeli postopek. Obravnava na sodišču je bila razpisana v času, ko sva bila še tam, zadnji dan najinega bivanja sva dobila sodbo, ki pa še ni bila pravnomočna, zato sva se domov vrnila brez nje. V času čakanja na pravnomočnost sva v Sloveniji pridobila potni list in se vrnila ponjo. Vsi postopki so bili v skladu z zakonom, brez podkupovanja in z relativno malo stroški (odvetnik, sodne takse, bivanje, letalska vozovnica), lahko rečem le, da so nam bile zvezde naklonjene. Prvič sva šla v GB 20. aprila, z Žani sva se vrnila domov 15. maja.«

Pravite, da vas je splet okoliščin pripeljal do Gvineje Bissau. Kako točno se je razpletlo?

»Ko v Sloveniji končaš postopek pridobivanja dokumentacije, se lahko vpišeš na seznam čakajočih, lahko pa se podaš na svojo pot v tujino, ki je mnogo bolj realna, saj v Sloveniji večina otrok konča v rejniških družinah, posvojitve so zelo redke. Midva sva pisala različnim institucijam po svetu, v Bangladeš, na Haiti, Filipine, vendar nisva dobila niti odgovora. V Rusiji sva bila prestara, kajti vsaka država ima svoj zakon o posvojitvah, in če ne izpolnjuješ pogojev, postopka ni. Splet okoliščin nas je pripeljal do tukaj živečega temnopoltega gospoda, ki je Žanin sorodnik, in tako se je začelo. Vsi otroci iz GB so bili posvojeni neposredno od mamic, brez posrednikov in sirotišnic. Nihče ni otroka plačal, v vseh primerih je šlo za res brezpogojno ljubezen staršev, ki želijo otrokom boljše življenje. GB je ena od najrevnejših držav na svetu, več kot 60 odstotkov ljudi je nepismenih, v celotni državi tako rekoč ni električne napeljave ...«

Se je pri Dilsi tudi vse zgodilo tako hitro?

»V GB imamo sorodnike in prijatelje in po posvojitvi Žani smo bili prepričani, da se bomo tja vračali in ohranjali stike. Tam je naš drugi dom, pomagamo pri razvoju šolstva, zato smo ustanovili Ustanovo Toka Toka Žani. Tudi zaradi tega vsaj enkrat na leto odpotuje tja mož, jaz ali kdo od naših aktivnih članov. Pred eno od teh poti sva z možem razmišljala o tem, da bi posvojila še eno deklico, starejšo, da bi se z Žani bolje ujeli in igrali. Mož je Dilsi spoznal v januarju, na obravnavo na sodišču sva odpotovala 17. aprila, z njo sva se vrnila 20. maja.«

Kakšni pa so odnosi med vami in sorodniki deklic?

»Žani in Dilsi imata skupne sorodnike, ki živijo v glavnem mestu. Žanina mamica živi v vasi Jugudul, po smrti prvega moža ima novega partnerja in z njim že dva otroka. Dilsina mamica je rodila pri trinajstih, in ker bi se zgodba lahko ponovila, če bi se vrnila v pleme, smo se skupaj odločili, da bo živela pri sorodnikih – naših prijateljih – in hodila v šolo. Naše poti tja so vsako leto, po svojih močeh skrbimo zanju tudi finančno, odraščanje deklic spremljajta s pomočjo fotografij in filmov, saj sta za vrnitev tja še nekoliko premajhni. Morata razumeti, kaj pomeni mamica, ki me je rodila, in kaj pomeni mamica, ki skrbi zame ... Sama čutim do mamic veliko odgovornost, saj sta mi zaupali hčerki, da zanju skrbim in ju vzgajam.«

Kako jima predajata dejstva o posvojitvi?

»Odkar sta v Sloveniji, je tema o tem, od kod prihajata, v pogovorih vsak dan, fotografije njunih družin so na stenah v naši kuhinji ... Vsak dan se pogovarjamo o naši družini. Pred časom so bili v GB naši prijatelji in obe sta si zaželeli slišati glas mamic. Nastal je čudovit film, ki ga z navdušenjem gledata. Jočem, ko ju poslušam, kako z občudovanjem govorita o njiju: Lepa je moja mamica ... joj, kako je smešen moj bratec ... veš, me nič ne moti, da ima moja babica gube na vratu, vseeno je lepa ... pa ti, mami, si tudi zelo lepa ...«

Kako je posvojitev sprejela okolica? In kako se počutita deklici?

»Okolica je zelo naklonjena. Seveda sva bila z možem kdaj deležna tudi negativnih komentarjev, češ da sva otroka kupila, da bi naju morali zapreti ... ampak imava zelo čisto vest in hvala bogu je takšnih komentarjev nepoznavalcev postopka zelo malo. Deklici vesta, da sta drugačni, vsakemu tudi samozavestno povesta, da sta črni, ker sta prišli iz Afrike, in pri tem se ne počutita manjvredni. Je pa Žani prvošolka in novo okolje je prineslo tudi kaj novega, sošolcem so bili smešni njeni lasje in so jo zbadali, zato je bila prve dni žalostna, potem pa so se pridružili starejši, ki so občudovali njeno frizuro, in občutki stiske so se razblinili.«

Je bila starost otroka med vajinimi pogoji? Žani Luise sta dobila, ko je imela pol leta, Dilsi je imela dve leti?

»Pri obeh posvojitvah sva izrazila željo po tem, da bi bila deklica, in tudi starost, ni pa bil to pogoj. Rekla sva si, da nama je, kogar bova dobila, namenjen. Seveda je lažje prilagajanje manjšega otroka; povsem drugačno in zelo zanimivo je bilo prilagajanje Dilsi, ki je v našo družino prišla starejša, govorila je svoj jezik, jedla z rokami, imela svoje navade ... od maja do septembra je žal pozabila svoj jezik, govorila in razumela slovenskega, začela uporabljati jedilni pribor, še vedno pa se umiva skoraj z mrzlo vodo in spi brez odeje.«

Kakšen je odnos med sestricama?

»Žani se je sestrice zelo veselila, na začetku je bila malo šokirana, saj je pričakovala mlajšo, ki jo bo urejala in crkljala, dobila pa je Dilsi, ki je bila skoraj močnejša od nje in se je znala močno postaviti zase. Kmalu sta našli skupni jezik, danes sta največji zaveznici, prijateljici, neločljivi in veseli, da se imata.«

Do posvojitev se gojijo tudi predsodki. Eden od teh je, da gre za modno muho ...

»V tujini so povsem običajne agencije, ki se ukvarjajo s posvojitvami, in to nima nikakršne povezave z modo in trendi. Gre za zelo resno in odgovorno odločitev.«

Vas je kdaj skrbelo, da otroka ne bi vzljubili?

»Od začetka nisva imela nikakršnih dvomov. Bila je ljubezen na prvi pogled, ki se še poglablja. Zagotovo ljubezen do otroka, ki bi ga rodila, ne bi bila nič večja, kot jo čutim do Žani in Dilsi. Hkrati nisem sebična in mi je lepo, da vse izkušnje delim z njunima mamicama, sorodniki, njuno domovino.« 

Tekst: Mojca Zemljak

Foto: Profimedia

Novo na Metroplay: "Ni uspeha brez trdega dela." | Maja Štamol Droljc