Zimo ljubimo ali je ne maramo. V njenih darovih uživamo ali pa odtavamo v čas in prostor (pa čeprav samo v mislih), ki nam pomagata december, januar in februar čim bolje prebroditi. Uredništvo tokrat razkriva svoje zimske radosti in zimske pobege.
PETRA WINDSCHNURER
modna in lepotna urednica
Namesto v trope v savno
Vonj po ledenem zraku se prikrade v kopalnico, ko odprem strešno okno in poskušam nekaj snega uloviti v plastično posodo. Pripravljam si namreč 'ledeno' kopel in sneg bo temperaturo v kadi znižal še za nekaj stopinj. Ugasnem luči in pustim, da prostor razsvetljuje le topla, rumena svetloba iz savne. Preden se prepustim najboljšemu zimskemu ritualu, ki ga prakticiram čisto vsako leto, napolnim še čeber z vodo in preverim, ali je temperatura v finski savni že na ugodnih 90 stopinj Celzija. Savnanje si v zimskem času privoščim večkrat na teden ne glede na uro in vreme. Včasih takoj po službi, ko se zaradi sedečega dela kar ne morem ogreti, drugič zvečer, ko že vsi spijo, ali v nedeljo zjutraj, preden se dan začne. Njen poživljajoči učinek v kombinaciji z ledeno vodo je namreč zame v času zime postal res zasvajajoč. Tako kot ljubim kontraste v modi, moje telo pozimi ljubi kontraste na termometru, medtem ko me poleti skoki po temperaturni lestvici utrudijo bolj kot vročina. Meni najljubši del savnanja je gotovo dvigovanje vlage v finski savni. Polivanje vročih kamnov z vodo, v katero po navadi kapnem nekaj eteričnega olja borovcev, je balzam za še tako 'oškodovano' dušo, ki ji zima in mraz nista blizu. Savni sledi ledena kopel. Ko sem res lenobno razpoložena in mi hladna stopala ne ogreje niti 15-minutno pregrevanje pri skoraj 100 stopinjah, savnanje zaključim z ledenim tušem, ki pa ni niti pol toliko osvobajajoč kot ledena kopel. Vanjo zlezem previdno, počasi, po žensko. To ni prostor za razkazovanje poguma. Na moje glasno in hitro izdihovanje ter podzavestno vlečenje trebuha noter, ko se centimeter po centimeter spuščam v kad, Wim Hof sicer ne bi bil ponosen, a ko se mi končno uspe potopiti in povsem umirjeni v vodi ostati nekaj časa, bi prikimal mojemu potencialu, da izvedem potop v čisto pravi ledeni pokrajini. Krčenje predhodno razširjenih žil mi na obraz in telo izriše hecne kamuflažne vzorce, ki pa se po zaužitju čaja in naknadnem namakanju nog v topli kopeli 'razlijejo' v en sam zdrav poletni ten.
KATJA KOZLEVČAR
novinarka
Iz jeseni naravnost v poletje
Res nisem zimski tip človeka, o čemer zelo glasno priča tudi moja sezonska afektivna motnja. Mraz, neskončne ure teme in sivina vsakdana mi ne pomenijo prav nič spodbudnega, zato se v teh mesecih raje odpravim na sončno stran poloble. Prvi tak premik se je zgodil pred skoraj štirimi leti, ko sem jo sama mahnila v Maroko, in od tedaj me boste le stežka videli zavito v kilometre volne in umetnega krzna. Namreč, če le obstaja možnost (in ta se z nekaj truda kar hitro najde), najraje preskočim celotno zimo in se kot časovni stroj iz jeseni prestavim nazaj (ali pa naprej) v poletje. Po Maroku so tako sledile še Jordanija in Turčija, zimo pozneje trimesečno življenje spreminjajoče potovanje po jugovzhodni Aziji, potem pandemijska preselitev na kanarski otok Tenerife in končno lansko zimo dve daljši potovanji na Ciper in Fuerteventuro. Neskončno sem hvaležna, da narava mojega dela dovoljuje nomadsko življenje – da lahko skoraj kadarkoli v nahrbtnik pobašem prenosni računalnik in pisarno s pogledom na melanholičen beton zamenjam za ležalnik na plaži ali teraso s pogledom na tropsko džunglo. Tako lahko dneve namesto za štirimi stenami (ker me je med minus temperaturami res težko pripraviti, da zapustim zavetje svojega kokona) preživljam na prostem. Za moje splošno počutje in psihično zdravje je zadovoljiva doza vitamina D ključna! Izbira destinacije je tako precej preprosta: dovolj sonca, prijazne cene in varnost so glavni parametri, ki se jim pridružijo še atraktivnost oziroma raznolikost destinacije, gostoljubje domačinov ter za digitalne nomade nujna infrastruktura. Moji že obiskani favoriti za zimski pobeg so torej Kambodža, Tenerife in Fuerteventura, v prihodnje pa si želim, da me 'zimsko' sonce poboža v državah južne Amerike, kot so Kolumbija, Urugvaj, Peru in Bolivija, pa na drugi strani sveta na Filipinih, v Indoneziji, pa bližje v Pakistanu in Tanzaniji. Ko tole pišem, me v nabiralniku e-pošte ravno čaka letalska vozovnica za Balerske otoke in kdo ve, kje se znajdem čez nekaj tednov, ko bo tudi na Mediteranu nekoliko zahladilo.
AJDA GREGORC
pomočnica urednice
Kofetarica na robu mesta
Zimo imam rada, včasih pa sem jo imela najraje. Všeč mi je, da je takrat moj rojstni dan (vprašajte me spet čez nekaj let), da se v tem času ne zabubimo le v naše zidane brloge, temveč tudi v najtesnejši krog ljudi in si lahko oči napasem na debeli snežni odeji, ko se nanjo naslanja opoldansko sonce. Navsezadnje mi prija tudi rompompom(p) okoli praznikov. Včasih (beri v otroštvu) sem jo imela najraje, ker še nisem osebno poznala ljubljanske megle (zdaj motivacije, da ubogljivo goltam vitamin D že na tešče), ker so bili takrat vsi moji prijatelji bolj zagnani za zimske radosti (sankanje vs. kepanje), in ker zaradi risank za lahko noč nisem zares občutila, da svetli del dneva namesto maratona teče sprint. Vse to danes občutim na tretjo potenco, zato sem se po vzoru Skandinavcev odločila, da v obdobju od oktobra do marca z drobnimi rituali načrtno lovim sonce (zunaj in znotraj sebe). Kar nekaj se jih je nabralo, najljubši pa mi je naslednji. Ko se pozimi mudim v mestnem jedru naše prestolnice, vsake toliko obiščem urbano kavarno na obrobju Ljubljanice, kjer poleg toplega mandljevega kolača, strežejo tudi najboljše čtivo (beri konceptualne revije, ki jih sicer ni moč dobiti pri nas). Takoj ko stopim čez njen prag, strateško izberem mizo pri oknu, skozi katero lahko iz toplega pogledujem zunaj na hladno. Če imam srečo, je na steklu ivje, s tem pa čista idila. Tam preživim uro, ki je le zame, moje misli in moje kreativne krace. V ozadju igra mehak džez, ljudje na predpražniku otresajo svoje škornje od snega in sprašujejo, če je znotraj še kaj prostora, medtem ko se v zraku mešata vonj cimeta in kakava. Prostor na nekaj kvadratnih metrih s svojo kuliso poraja občutja, ki so le za pozimi, zato ga poleti instinktivno ne obiščem. Z idilo pa si posteljem tudi pot nazaj domov. Z vsakim prehojenim metrom po škripajočem snegu, se širi moja perspektiva na svet, ki sem jo posrkala na tem zmenku v ednini. Po poti opazujem ulične svetilke z belimi kapami in smreke, ki so vedno znova tam, neozirajoč se na to, kakšen vihar se odvija na ulicah ali v ljudeh. Poslušam žgolenje tistih nekaj ptic, ki se niso odselile, in uživam v tem, da ga ne razumem. Zazdi se mi, da bo prej mesec maj, kot si mislim.
ANJA KRALJ
art direktorica
Mraz požene kri po žilah
Vam je znan občutek na tisto mračno jesensko jutro, ko se je barvito jesensko listje že zdavnaj spremenilo v rjavo žalost na tleh? Capljate v službo in upate, da ne bo spet deževalo, kar naenkrat pa vaši možgani zaznajo vonj po zimi? Oho, sneg na okoliških hribih, si to ti? Ne vem, kako to vpliva na vas, ampak moj dan je takoj lepši z obljubo zmrzali na osamelem šipkovem grmu, ki ime vsakič pozdravi na mojem jutranjem sprehodu. V nasprotju s kar nekaj prijateljicami me zima spravi v dobro voljo, predvsem na dneve, ko je zunaj zelo mrzlo in v nosu čutim kovinski vonj slane. Morda so ekstremi v temperaturah tisti, ki mi ustrezajo, zavijem se v vse mogoče šale, kape in plašče, moj nos je mrzel, pri srcu pa mi je toplo. Morda je to dejstvo, da se mi zdi zimska moda z vsemi čudovitimi plašči, škornji in modnimi dodatki nekaj čisto posebnega in z največjim užitkom opazujem v toplino zavite ljudi. Morda pa je to kri, ki mi jo mraz požene po žilah in me zbudi iz jesenske sive otopelosti. Kolikor je le mogoče, se trudim svoj prosti čas preživeti v naravi in na svežem ledenem zraku, da čim bolj aktiviram ta občutek svežine in prerojenosti, ker navkljub čudoviti naravi pozimi sonce ne pokaže svojega obraza toliko, kot bi si želela. Dodaten občutek sonca v svoje življenje vnesem z domačim čajem iz bezga, mete in melise z dodatkom ingverja, ki sem jih nabrala sredi največjega poletja in ki zagotovljeno pomaga pri tistih zimskih dnevih, ko se sonce nikakor noče pokazati izza oblakov. Seveda potiho in z otroškim upanjem vsako leto tudi komaj čakam sneg in vedno znova upam, da bom praznične nakupe opravljala med romantično zasneženim sprehajanjem po stari Ljubljani. Če jaz močno držim pesti in jih močno držite tudi vi, se bo to prav zares zgodilo, kajne?
MOJCA ZEMLJAK
redaktorica in lektorica
Zime ne zamenjam za nič
Zime mi ni treba preživeti, ker jo z največjo radostjo živim. Melanholija v meni je tista, ki jo naravnost obožuje, ležernost in najpreprostejši hedonizem pa k temu pristavita še svoja lončka. Lonček po zimski pravljici dišečega čaja, medtem ko sem prav po klišejsko zavita v svojo najljubšo odejo na zofi, ali lonček kuhanega vina, ki ne ogreje le duše, ko nama s prijateljico med neskončnim čebljanjem na praznično okrašeni promenadi zmrzujejo prsti. Ne potrebujem torej posebnih ritualov, ki me bodo porinili v nov zimski dan, tega se veselim sama po sebi, ker taka pač sem – nostalgična zimska duša. Morda so za to zaslužni tudi otroški spomini, saj mi ni bilo lepšega kot gaziti po snegu, ki mi je segal nad glavo, delati (brezoblične) igluje, ki sem jim le jaz priznavala, da to so, se premočiti in nahladiti do kosti med sankanjem po zadnjici, potem pa se z zaledenelimi trepalnicami zateči v toplo gnezdo, kjer je mami že ob peč postavila moje najljubše medenjake. Danes ni kaj veliko drugače. Po svojo dozo sreče se odpravim na zasneženo Pokljuko, v gozd, kjer ni nikogar, le tista posebna tišina, ki jo lahko ustvari le sneg. Tako kot večina ljudi obožuje kopanje v morju, jaz obožujem kopanje v snegu. Odtise telesa v njem pustim, kjer se mi zahoče. Na poti domov se ustavim v dobri kmečki gostilni, kjer strežejo najboljšo joto, in če se mi zdi, da me ta še ni odtajala, skočim še v savno. Če me le prej ne premamita domača zofa in tisti božični film, katerega srečni konec poznam že ob špici, a se spet neutolažljivo cmerim ob zimski romantiki. Čista katarza in čisti užitki, ko mi ni treba nikamor in nič drugega početi, saj se je beli dan že zdavnaj prevesil v čarobno modro temo.
MANCA POGAČAR
urednica elle.si
Dva sedeža v desno in pogled za 45 stopinj v levo
Braniti zimsko obdobje med decembrom in marcem je podobno kot teči v hrib ali žgečkati leva. Naravne sile so skoraj dobesedno proti vam. Takoj ko se pojavi najmanjši mraz ali prva snežinka, se začne plaz pritožb, zaznanih težav in načrtov za pobeg iz sivega mesta. Za mnoge je zima nekaj, kar je treba prenašati ali preživeti, ne pa uživati. Da bi izpopolnila uživanje v letnem času, ki mi je najmanj pri srcu, se na svoj zimski pobeg pripravljam več mesecev. Ko se konča ena sezona in začne nova, se pogosto počutim izčrpano, malce preobremenjeno in potrebujem nego telesa in duha. Ker vem, da z nobenim pobegom ne bom ušla svoji realnosti, se zatečem v občutke, ki jih lahko oblikujem kot glino, in vzdušje spremenim v toplo zatočišče zime. Kako se pocrkljam ob nastopu jeseni, ko za seboj pustimo poletno toplino? Kot v najboljšem sedežu v kinu se namestim na imaginarno zarisano mesto na kavču, kjer je za kar največje udobje moj pogled natančno poravnan s televizijo, kjer se zadnje čase vrtijo zgodovinske serije o evropskih vladarjih. Kot se spodobi, stopala dvignem na pleten taburet in se pokrijem z odejo. V naročju držim stekleno posodo, polno sočnih oranžnih mandarin z zelenimi lisami, in jih lupim eno za drugo, medtem ko moj pogled vsake toliko uhaja k televiziji. Ko so vse olupljene, jih lahko končno poskusim. Takrat se obvezno, ampak res vedno, spomnim na svojega dedka, ki je prav tako kot jaz v svojem usnjenem sedežu ves večer lupil svoje mandarine in užival v njihovem okusu. Ko se kratka sezona tistih najbolj okusnih mandarin konča, vem, da je čas, da zamenjam svoj položaj na kavču in prilagodim svojo dieto hladnejšim mesecem. Za dve zadnjici prostora se prekotalim v desno in zavzdihnem ob ugodju, ki ga prinese prehod iz sedečega v ležeč položaj. Tu moja odeja seže višje, vroča čokolada še lažje steče po grlu, v mojem naročju namesto sklede mandarin sedaj počiva moja psička, samo moj pogled zasukam za 45 stopinj v levo. Tu mislim ostati do zgodnje pomladi. Brez slabe vesti.
Pripravila Petra Windschnurer
Fotografije: Profimedia
Preberite še: Mladi princ Charles je na tej fotografiji videti kot princ Harry: Oboževalci ne morejo verjeti svojim očem
Priporočamo tudi: Angelina Jolie nosila model gležnarjev za dame, ki jim je pomemben tako videz kot udobnost čevljev
Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?