Ženski najboljši prijatelj? Gej!

O klišejih ne bomo, vse vemo, da je kul z njim loviti vroče kose oblačil/moških. To sta zgodbi o tem, zakaj je gej ženski lahko res dober prijatelj. Boljši od ženske prijateljice?

Lifestyle, 17. 8. 2016
Ženski najboljši prijatelj? Gej! - Foto: Profimedia

Erika, 29

Pozna me do obisti, ker me dojema čisto nevtralno in brez predsodkov. Bom razložila. Ne zavija me v celofan, kot to počne moj partner, doživlja me veliko boj 'golo' kot on, s tem mislim brez čustvene navlake. In prav tako me ne motri s preveč kritičnimi očmi, kot me hočeš nočeš prijateljice, ker smo – pa čeprav samo v podzavesti – na koncu dneva še vedno tekmice. Ne spušča me skozi kakšno sito, da bi iz mene dobil samo tisto, kar mu ustreza. Nobenega egoističnega namena nima, ko mi pove, da se mu ne zdim srečna ali da mi vijoličasta šminka ne pristaja. Ko mi to o šminki reče prijateljica, zveni, kot da sem naredila usodno napako in bom linčana na piedestalu  ženske lepote. Ko to stori on, se sliši dobrohotno, pač dobronamerno. In še sama ne vem, da nisem srečna, ko mi on to pove. Posluša me govoriti o vsem, tudi tistem, česar ne govorim partnerju, ker je moški, in vsem, česar ne povem prijateljici, ker je ženska.

Primer ali dva? Če bi doma razpredala o višjih silah, ki urejajo naša življenja, o energiji, v katero se včasih zaletim v najinem stanovanju, o svoji veri v vzporedne svetove, bi moj moški v dveh minutah zaspal. Kot čistega realista in racionalista ga zanimajo samo stvari, ki se jih da otipati. Nogometna žoga, feltne in zadnjica. Vse drugo se mu zdi balast, ki ga ne potrebuje, da bi živel svoje življenje. Nama z Gregom pa se odpirajo vsa mogoča obzorja izven te orbite in uživava v tavanju po njih, saj obljubljajo nadzemeljsko izkušnjo, ki bi razkrila najine še neodkrite notranje svetove.

Prav tako moj partner noče ničesar slišati o alternativnem zdravljenju ali zdravi prehrani. Besedo bioresonanca povezuje s fiziko, čia semena pa s plodnostjo. Da bi se ukvarjal s tem, kaj naj je, se mu zdi poženščeno, saj vendar vse, česar telo ne potrebuje, porabi na nogometnem igrišču. To je njegovo mnenje, midva z Gregom pa si dava duška s pretehtavanjem teorij na to temo, vse samo zato, da bi lahko še rasla izven ograje obstoječega sistema. Skupaj secirava tudi moške, česar s svojim seveda ne počnem. Vsaj ne tako detajlno. Razstavljava jih na prafaktorje, saj gre vendar za najino najljubšo zabavo. Česar prav do konca iskreno ne počnem niti s prijateljicami.

Na njihovo pobudo imamo namreč tihi dogovor, ki 'ne dovoljuje' preveč šimfati svojega partnerja in v spoštovanju do njega tudi ne preveč podrobno ocenjevati druga bitja moškega spola. Enako o seksu večinoma govorim svojemu prijatelju. O željah, tudi bizarnih, čudnih sprožilnikih/sprožilcih vzburjenja in najbolj božanskih primerih mojega posteljnega raja. Pa o problemih z mojim (pravim) moškim, predvsem takrat, kadar se moram izpljuvati, kar bi se prijateljicam zdelo preveč hrupno, intimno in pristransko za njihova plemenita ušesa. Na koncu je sicer vedno jasno, da sva v zgodbo vpletena dva, a Grega ima načelo, da je po prepiru najbolje najprej iz sebe spustiti kepo mnogoterih čustev, da jo lahko potem razsodno eliminiraš. Pravi, da ni dobro, da se mi ta kepa vali po lobanji brez izhoda, ker bom tako nekoč eksplodirala. To je moj Zlatko, kot ga kličem, kadar se še posebej zavem, kako dober je do mene.

Za konec kratek povzetek: Moški je, a rahločuten in pozoren kot ženska. Po moško zna popraviti pipo, a pri tem ne gode in ne utruja, da sem jo pokvarila jaz. Po žensko mu je pomemben lasten videz, a nič bolj kot moj. Opazi vsako malenkost na meni, in ne govorim samo o novi maskari, saj opazi tudi srečo v mojih očeh. In ko mi da kompliment, vem, da ne zato, ker bi rad z mano med rjuhe, ali zato, ker misli prav nasprotno.

Preberite še: Odnosi: Poroka ali Si upam za vedno?

Mojca, 41

Samo z njim plešem erotični ples in mi ob tem ni nerodno. V njegovem objemu se počutim varno, njegovim rokam zaupam. Velik je in močan, hkrati pa nežen in občutljiv. Poznam ga od otroštva, nekje po srednji šoli sva se začela družiti, takrat si je že priznal, da je gej, a ne tudi drugim, sama pa o tem nisem nikoli razmišljala.

Nisem imela potrebe po opredeljevanju prijatelja, za svojega človeka sem ga sprejela, ker je bil zame redka ptica (v osnovni šoli so ga zmerjali s pegasto sovo), ranjena, a še zmeraj čista, nemaščevalna, tudi malo naivna, predvsem pa polna neverjetnega hrepenenja po življenju, in zato popolnoma brez strahu pred njim. Želel je poleteti, pa naj bo za kakršnokoli ceno, saj je v rodni vasi predolgo zatiral svoj pravi jaz. Medtem ko so mu rasla krila, sva prijateljevala. In njegov nestrah pred življenjem (najin moto je bil: »Saj je samo življenje!«) je bodril tudi mene, ki bi po naravi najraje ves čas ždela nekje na varnem. Ves čas sem se čudila njegovim podvigom in 'dajala kapo dol'. Eden od teh je bil, da zavrže dobro službo, se za tri leta preseli v London in si najde moža. Bil je pol hec, pa je vseeno spakiral kovčke in šel v neznano. Najino prijateljstvo je bilo ta čas zapisano v e-pismih, kjer sva si še vedno brez dlake na jeziku povedala vse, kar nama gre.

Nikoli nisva drug drugega pomilovala, verjela sva, da sva sama odgovorna za svoji življenji. To nama je skupno oziroma naju drži skupaj tako kot nekatere poslušanje iste glasbe ali gledanje istih filmov. Danes živi v Sloveniji, a ne visiva več skupaj, veva le, da sva drug za drugega tu.

Računam nanj. Ko mi sredi noči utrujajo pijani neznanci ali če potrebujem info o Angelini Jolie. 

Ko so se mi pred kratkim sredi mesta v avto zaklenili avtomobilski ključi, sem ga poklicala in brez odvečnih najedanj o tem, kako se mi je to sploh lahko zgodilo, se je pripeljal uro daleč, da me je rešil. Moj edini realni princ na belem konju. Obožujem dejstvo, da mi ne pridiga, ne moralizira, ne očita, nima ljubosumnih izpadov, kaj šele zavistnih ... Iz srca mi privošči življenje v obliki, ki mi najbolj ugaja. Osvežujoče je tudi, da se lahko pred njim obnašam kot prava 'baba', tečna, nevrotična in histerična, vse to naenkrat, pa me še vedno ne bo zabrisal skozi okno, česar si za svojega 'moža' ne bi upala trditi. Po drugi strani pa je do mene tudi kritičen, ampak rečem lahko, da brezmadežno – brez madežev ega, brez obrambe ali tekmovalnosti, primerjanja, merjenja moči ... Reče mi na primer: »Vem, da ti on ni blizu in ti njegova bližina ne paše, ampak on je njen partner, zato je edino človeško, da ga povabiš na rojstni dan, ker bodo tudi druge punce prišle s partnerji. Verjetno bi povabila tudi mojega fanta, čeprav ti ne bi bil všeč?« Najbolj čudno pri vsem je, da zna to izreči brez besed. Če se mu določena zadeva zdi odločilnega pomena za moje duševno ali telesno zdravje, je neposreden. Kadar se mu kakšna malenkost ne zdi tako zelo odločilna za mojo dobrobit, pa se rad izrazi po ovinkih, kot zadnjič, ko mi je rekel: »Srečal sem tvojo sodelavko; kako ji je že ime? Tisto, no, ki ima tak narastek kot ti.« Temu se bom smejala nekaj let.

Zame idealna je ta presečna množica med prijateljico in moškim principom. Do mene se vede kot džentelmen, poskrbi, da me ne zebe, čeprav mu oči uhajajo k mimoidočemu lepotcu, v isti sapi pa že delava disertacijo o sodi bikarboni.

Najin odnos temelji na pogovorih ob kavici (ob snidenju mi obvezno nekaj podari, pa čeprav žvečilni gumi). To so neskončni pogovori, ki včasih nimajo ne repa ne glave. Z njim govorim o najbolj čudaških in nemogočih temah oziroma taka je vsebina najinega pogovora. Včasih (ali pa vedno) se mi zdi, da je bolje, da naju nihče ne sliši, ko razpredava o perverzijah v naši državi ali gej sceni pri nas, skladni z mentaliteto ... A tudi ko ljudi obrekujeva konkretno – in v tem vidno uživava, namen pa je seveda samo in edino zabava – , nikoli nikogar ne obsoja zares, ne čisto zares. Kar spet občudujem in spoštujem. 

Pred kratkim, na predstavitvi njegovega knjižnega prvenca Pegasta sova, mi je njegova mama dala darilce in rekla: »Mojca, hvala, ker si mu v življenju pomagala, brez tebe ne bi zmogel.«

Odgovorila sem, da nisem v to vložila nobenega truda, samo bila sem, kot je bil on zame. Imam ga rada in zame ni gej ali negej, ampak prijatelj. Čeprav k najinemu prijateljstvu morda res malo pripomore, da je gej.

Zakaj se on tako dobro počuti v ženski družbi?

Bomy, 41 let

»Ob njih se počutimo posebne, ker se v gužvi (kjerkoli) med geji izgubimo in ne izstopamo. Po naravi smo pač taki, da smo radi v središču pozornosti, in to nam one dajejo. Sploh če manj izstopajo kot mi. In, seveda, radi jih imamo.«

Matej, 30 let

»Ženska družba nam ugaja, ker se nam ne ljubi pogovarjati le o nogometu, ker lahko skupaj pogledujemo za moškimi, gremo v šoping in se brez sramu pogovarjamo o seksu. One pa nas imajo rade, ker znamo bolje poslušati o njihovih problemih in dajemo boljše nasvete. Smo pač nadnaravni.«

Samo, 29 let

»Ženski lažje zaupamo svoje probleme, ker se bojimo predsodkov moškega spola do homoseksualnosti. Naravno je, da tako ženske kakor mi obožujemo nakupovanje in da se v ženski družbi preprosto bolj sprostimo, saj so bolj čutna bitja.«

Pripravila Nina Pretnar

Preberite še: Iskreni zgodbi ženske in moškega o tem, kako sta se izgubila v svetu, ki ni tu in zdaj

Priporočamo tudi članek: Anamarija Lukovac: "Smisel življenja je, da ... "

Najbolj brano