Ženske v moškem svetu

Čeprav ženske predstavljamo več kot 50 odstotkov svetovnega prebivalstva, na marsikaterem področ­ju znotraj gospodarstva, znanosti in politike še vedno nismo enakovredne moškim – niti v številčnem smislu, niti v smislu splošnih pogojev, kot je plačilo, niti kar zadeva odnos do nas, torej ko gre za vprašanje avtoritete, spoštovanja, zaupanja.

Ženske v številkah

Med podjetniki ženske na primer nismo v nobeni državi zastopane 50-odstotno, delež žensk med podjetniki v Sloveniji pa je samo približno 30-odstoten. Po podatkih Statističnega inštituta UNESCO so tudi znanstvenice po vsem svetu še vedno v manjšini – na svetovni ravni je njihov delež le 30 odstotkov, nekoliko višji je v Evropi, in sicer 40 odstotkov, v Sloveniji je ta delež pod evropskim povprečjem.

Tudi kar zadeva politično področje, naj bi bila v Sloveniji zastopanost žensk skromna, bistveno nižja kot v nekaterih drugih evropskih državah, čeprav naj bi bilo leta 2014 (sicer po uvedbi spolnih kvot) v parlamentu slabih 36 odstotkov žensk, kar je vsekakor napredek.

V Sloveniji naj bi bile ženske bolj izo­bražene kot moški in povprečna plača žensk naj bi se približevala povprečni plači moških (kot kažejo statistični podatki, ima Slovenija najmanjšo razliko v plači med moškimi in ženskami – moški na splošno zaslužijo 2,5 odstotka več kot ženske na enakem položaju, kar je precej bolje kot na primer v Nemčiji, kjer je to razhajanje kar 22,4-odstotno, povprečje v EU pa znaša 16,4 odstotka).

To Slovenijo uvršča med tri najboljše države v Srednji Evropi. Slovenija naj bi bila sicer prav tako na visokem drugem mestu po številu žensk v upravah družb, saj v slabi četrtini uprav borznih družb sedijo tudi ženske, a kljub temu je na najvišjih mestih v Sloveniji še zelo malo žensk (le pet odstotkov je predsednic uprave ali izvršnih direktoric).

Kaj torej ženskam stoji na poti do uspeha na teh področjih?

Zastarela miselnost, ženska narava, preprosto družinske obveznosti? Raziskovalci menijo, da gre za dve glavni oviri. Prva je tako imenovani stekleni strop – predsodki in stereotipi, druga je tako imenovani materinski zid – Slovenke se po nekaterih raziskavah nismo pripravljene odpovedati družini za kariero (94 odstotkov), v Nemčiji pa bi se družini v zameno za uspešno kariero na primer odpovedalo 71 odstotkov žensk.

Nespodbudne številke pa nikakor ne povedo celotne zgodbe. Število ženskih voditeljic je na svetovni ravni na primer še vedno majhno, po drugi strani pa se je v zadnjih nekaj letih kar podvojilo. Če primerjamo s preteklostjo, so ženske danes – to se je zgodilo v zadnjih 20 letih – vendarle postale predsednice bank, predsedniške kandidatke, prodorne znanstvenice, uspešne podjetnice ...

Čeprav so številke še majhne, je napredek precej hiter. Kakorkoli že obračamo to sliko, se je v vsakem pogledu drastično spremenila. Obsežne študije so v zadnjih letih na primer potrdile, da je prisotnost žensk v upravah podjetij zelo dobra za uspešnost podjetij, saj ženske uporabljamo povsem drugačne mehanizme delovanja (intuicija, empatija, spontanost, večopravilnost ...), ki v kombinaciji z moškimi načeli (razumskost, razsodnost, premišljenost ...) bolj celovito učinkujejo.

Kaj mora ambiciozna ženska torej danes storiti? Svet se neizogibno premika naprej, kaj nam ženskam še preprečuje, da bi dohitele ali celo prehitele moške na vrhovih?

Ženska in predsodki

Kljub napredkom v zadnjem obdobju je ambiciozna ženska, usmerjena h karieri in osredotočena nanjo, v družbi na splošno še vedno diskriminirana. Dolgo zakoreninjena miselnost 'in način življenja', da ženska sodi k otrokom in za štedilnik, je pustila svoj pečat in posledica je, da se marsikdo še vedno ni otresel predsodka, češ da ženska mora biti predvsem žena in mati.

Tako se še vedno zdi nenavadno, če je ženski v življenju najpomembnejša kariera. Takšne ženske so pogosto dojemane kot 'moške' – hladne, razumarske, opeharjene za bistvene kakovosti ženskosti, kot so toplina, materinski instinkt, empatija ... To je kolektivna slabost – ta nezmožnost preseganja zgodovinskih modelov in zasidranih vzorcev mišljenja o ženskem položaju –, zato je ženska, uspešna v karieri, tudi še danes kdaj označena za nežensko.

Sallie Krawcheck, ki je bila pred leti znana pod vzdevkom Kraljica Wall Streeta in je bila med desetimi najmočnejšimi ženskami na svetu na seznamu Forbes, je bila poštena in odkrita poslovnica, a znana po nenehnih prizadevanjih za zmago nad kolegi na različnih bankah, kjer je delala. Ko je vodstvu podjetja predlagala, da bi strankam, ki so zaradi njihovih nasvetov glede vlaganja izgubljale denar, povrnili del izgub, je izgubila službo – pa čeprav je podjetje njeno idejo v končni fazi sprejelo.

Spoznala je, da lahko moški mnenja in zamisli izražajo svobodno, in pri tem je sprejemljiv skorajda vsak način (celo to, da kričijo in mečejo kozarce po sobi), če ženska stori isto, pa postane novica na prvih straneh časopisov. Ne zato, ker bi bil Wall Street seksističen, ampak zato, ker se nekje v sebi moški še vedno nagonsko bojijo 'čarovnic', bitij z nadnaravno močjo.

Ženske vsekakor razmišljamo in delujemo drugače od moških – ta nadnaravna moč je v resnici moč intuicije in empatije, moč narediti nekaj na prvi vtis morda ne popolnoma premišljenega, kar moški zaradi prevladujočega razuma ne bi nikoli naredil, ker bi se mu zdelo preveč tvegano, samo zato, ker imamo občutek, da bo podjetju to na dolgi rok na primer dobro delo. Vsi pa vemo, da kdor ne riskira, ne profitira.

In ker to žensko delovanje med moškimi še ni povsem sprejeto oziroma marsikdo na področjih, ki so razumsko usmerjena, v tem 'abstraktnem vedenju' še vedno vidi grožnjo, smo se ženske nekje na poti obrnile v drugo smer in se začele obnašati kot moški. Da bi vendarle obdržale službo. A tudi to ni všeč nasprotnemu spolu – kot je bilo že omenjeno, smo potem označene za neženske, naše obnašanje pa tudi v tem primeru (kot v primeru Kraljice Wall Streeta, ki je razmišljala po žensko, a z izražanjem mnenj delovala kot moški) ni odobravajoče. In tako smo v začaranem krogu. Bomo kot čarovnice sploh kdaj znale izstopiti iz njega?

Veliko zaposlenih žensk je bilo verjetno že kdaj žrtev strahu pred 'čarovništvom'

Vasja, 53 let, nam je povedala svojo zgodbo. Ko je delala kot analitičarka v farmacevtskem laboratoriju, je po elektronski pošti sodelovala s kemijskim inštitutom, kjer je zaposleni menil, da je moški. Do nje je bil korekten, zaupljiv, spoštljiv. Takoj ko je izvedel, da je ženska, se je njegovo obnašanje spremenilo za 360 stopinj.

Postal je pokroviteljski, vzvišen, skeptičen do njenih ugotovitev, na koncu je z njo začel celo flirtati, a na zelo nizkoten način. »Kot bi bila njegova k...« reče z grenkobo v glasu, »pa niti videla se nisva nikoli.« Ko ga je zavračala, se je zadeva še poslabšala. Jasno ji je dal vedeti, da se mu ne zdi kos nalogam, da se mu ne zdi sposobna, da bo svoje mnenje delil naprej ... Pripeljalo je tako daleč, da je zamenjala službo.

V mojem primeru se je zgodilo zgodaj v moji karieri. Kot mlada novinarka sem izvedela, da je imel moški novinar, ki so ga zaposlili v približno istem času, vendar z veliko manj izkušnjami kot jaz, večji honorar od mene. Napisala sem precej prijazno elektronsko pismo, v katerem sem svojega nadrejenega prosila za povišico, a vanj se mi je prikradla beseda nepošteno. Šef, ki se mi je prej dobrikal in se smukal okoli mene, se je odzval z velikim ogorčenjem in razočaranjem.

»Mislil sem, da imava dober poslovni odnos,« je poudaril v začetku svojega odgovora, od tu pa je šlo samo še navzdol. Napravil je velik halo, ker se je verjetno počutil ogroženega – kot da bom nepošteno plačilo in hkrati njegovo pritajeno osvajanje izkoristila za njegovo izpodkopavanje. Ker sem ženska in ni vedel, kaj lahko od mene pričakuje. Bila sem tako ponižana, da sem se opravičila. Opravičila!

Ne, takrat vsekakor nisem bila zdrave poslovne pameti kot Sallie Krawcheck in sem si v hipu pustila oprati možgane, danes pa me je sram priznati, da nisem po tem dogodku nikoli več in nikjer prosila za povišico. Točno tako kot jaz in Vasja se ženske ne bi smele počutiti in obnašati na delovnem mestu, sploh če si želijo napredovanja!

Ni torej čudno, da so se raziskovalci fenomena, zakaj ženske plače ves čas stojijo na eni točki, medtem ko moške rastejo, začeli spraševati, ali nismo morda ženske same krive za to. Seveda so ženske, ki so prosile za povišico in naletele na gluha ušesa ali pa so jih celo grdo gledali, a dejstvo je, da se pogosto sploh ne pogovarjajo o svojem plačilu.

V neki raziskavi se je izkazalo, da se je 57 odstotkov moških pogajalo o svoji začetni plači, medtem ko se je pogajalo le 7 odstotkov žensk. Tako so bile moške plače povprečno za 7,6 odstotka višje od ženskih. In zaključek? Če se človek sploh ne pogaja o svoji plači in nikoli ne zaprosi za povišico, ga ne bo nihče silil k temu, iz istega razloga pa ga zagotovo tudi ne bo prav nič bolj spoštoval, kvečjemu manj, zakaj bi mu potem sam od sebe ponujal večje plačilo?

Ženska je na področjih, položajih in v poklicih, kjer so v preteklosti in še danes kraljevali moški, torej precej zmedena glede tega, kako naj se obnaša. Po eni strani naj bi bila prav njena drugačnost, njena ženska narava tista, ki bi lahko pripomogla k temu, da bi bila tu zaželena, po drugi strani pa je to pogosto njena ovira, zaradi katere stagnira, stoji na mrtvi točki in misli, da se mora obnašati kot moški, če želi po poti dalje.

Elle meni, da bi morale ohraniti svojo ženskost in ženstvenost, stati neomajno za njo in verjeti, da zmoremo enako dobro kot moški, morda le drugače. Tako, da bi se z njimi z lahkoto dopolnjevale! Naša moč in uspeh se skrivata predvsem v empatiji in s tem podpori svojih sodelavcev in podrejenih, spodbujanju timskega dela, zmanjševanju hierarhije in težnji po manj formalnih odnosih, skrbi za kakovost in dolgoročen uspeh, intuiciji, ki nam pomaga pri pravilnosti odločanja in vpogledu v prihodnost.

S temi prednostmi v zavesti bi morale sproti odbiti protiudarce in držati skupaj, se podpirati, zaupati druga drugi in same sebi. A največja težava so ti stari vzorci, zasidrani v vseh naših glavah, tako ženskih kot moških, ta še vedno prevladujoči model vloge ženske v družbi (žena, mama, gospodinja), zaradi katerega smo potem na drugih področjih manj samozavestne in imamo manjše samozaupanje, znebiti pa se ga je težko čez noč in na njegovo mesto naložiti novo, sodobnejšo miselnost. 

Ženske v politiki

Meta Dekleta na svoji spletni strani metadekleta.metinalista.si zapišejo: »Projekt Meta Dekleta sodi v rastlinsko vrsto invazivk, ker želimo preplezati stene, ženske pa zasaditi tja, kamor tradicionalno niso sodile. V takšno in drugačno politiko. Meta Dekleta so ženske, ki si želijo v politiko, pa morda ne vedo najbolj, kako in kje začeti.« Če vas to področje zanima, si le preberite več.

Kako uspešno delovati v 'moškem svetu'? Na ženskopodjetništvo.eu najdete kar nekaj namigov, med drugim:

•  Bodi samozavestna in odločna.
• Dobro je, da imaš vsaj kanček smisla za humor, saj je tako lažje prodreti v moški svet.
• Uporabljaj svoj uradni naziv.
• Ne dovoli, da te morebitne ponižujoče ali seksistične izjave vržejo iz tira.
• Zavedati se moraš, da smo ženske bolj nagnjene k preprečevanju težav.
• Ko komuniciraš z moškim, se pogovarjaš o eni temi naenkrat.
• Na sestankih in srečanjih govori o dejstvih in podajaj informacije.
• Govori neposredno. Naravnost povej, kar misliš.

Preberite še: Osebno: Zala Lenarčič, prejemnica nagrade ženske v znanosti

Pripravili: Mojca Zemljak in Nina Pretnar

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere