Ženske nismo sitne, samo site smo vsega! (iskrena izpoved 30-letne Slovenke)

3. 1. 2020
Ženske nismo sitne, samo site smo vsega! (iskrena izpoved 30-letne Slovenke) (foto: Unsplash/ Anthony Tran)
Unsplash/ Anthony Tran

Vse se je začelo za minule praznike, ko sem ga po več tednih dela pozno v noč prosila, da si pred družinskim druženjem privoščiva čistilko. 

V resnici sem si tega želela za praznično darilo. Ni me toliko razveseljevalo čiščenje kot takšno, ampak dejstvo, da bi bil končno nekdo drug (za spremembo) odgovoren za 'dom'. 

Kar pomeni, da sem se veselila neklicanja in raziskovanja ponudbe čistilnih servisov. Veselila sem se, da mi ni bilo treba misliti na to, kako bom gospe plačala, in ali bom takrat imela pri sebi dovolj gotovine. Vse, kar sem torej želela, je bilo, da mi čustveno breme, ki si ga vsako leto nakopam na glavo, pade z ramen.

Čisto stanovanje bi bil ob tem samo bonus.

Moj mož je prejel moje sporočilo, čakal je le, da bi si vmes premislila in si zaželela kaj bolj enostavnega. Kaj, kar bi lahko z enim klikom kupil na Amazonu. Vztrajal je vse do zadnjega dne pred božičem, ko je poklical eno samcato čistilno agencijo in se odločil, da so za to, kar ponujajo, absolutno predragi. Razočaran nad svojih 'izčrpnim' raziskovanjem se je zaobljubil, da bo kopalnico počistil sam.

Na koncu sem za darilo dobila (prelepo) verižico, on je počistil kopalnico, meni pa so ostale vse druge sobe z vrtom na čelu.

Ampak okej, sprijaznila sem se. On je počistil kopalnico in doživel frustracijski šok, ker je prvič, ko sem šla mimo, nisem opisala z uporabo vsaj 10 presežnikov. No, vsaj po tem, ko sem s tal odstranila njegove nogavice, hlače in majico, ki jih je v trenutku čistilne akcije odvrgel na tla. No, pa tudi gobice in čistila ... Torej vse, česar navadno NI na tleh.

Priznam, da v razmetanem stanovanju ne znam uživati. Zato sem se odpravila v kuhinjo, od tam v kopalnico privlekla stol, stopila nanj in čistila spravila na svoje mesto na vrh omare.

"Vse, kar moraš storiti, je, da me prosiš, naj ti pomagam," mi je rekel med opazovanjem mojega plezalnega podviga. 

Para mi je šla ven skozi nos, usta in ušesa. Zanj bi bil ta podvig pravi mačji kašelj. Brez stola in vmesnih postankov med policami, ker nisem uspela v prvem poskusu težko škatlo s čistili dvigniti nad glavo ... Ampak ne. Njega zadnji dve uri to niti približno ni zmotilo. 

Oblile so me solze in vse, kar sem mu lahko rekla, je, da je to točno to, česar si ne želim. Da si ga ne želim prositi za vsako stvar, pri kateri bi lahko pomagal. 

Jeza je terjala svoj davek in morala sem mu povedati, kako cenim njegov trud s kopalnico, ampak, da bi njegovo delo cenila še bolj, če bi se tega večkrat spomnil sam. Razložila sem mu koncept čustvenega dela, tega, da smo doma ženske 'managerke' družinskega življenja in da je to vsaj še enkrat toliko zahtevna služba kot tista, za katero si plačan. 

Moj mož je dober človek in če govorimo v tem smislu, tudi dober zaveznik feminističnega razmišljanja. Ampak ne vedno. Vsaj ne tokrat. Ko sem mu poskušala pojasniti, kaj vse v enem dnevu naredim, je dodal le, da bo kopalnico večkrat počistil in rekel, da je vse, kar moram storiti, to, da ga večkrat prosim za pomoč.

In prav to je moj problem. Ne želim ga vsak dan sproti opominjati na to, da je lepo, da zjutraj za seboj pomije posodo, v kateri si je pripravil zajtrk. Ali pa, da umazano spodnje perilo odvrže v za to primeren koš. Ne na tla ali na posteljo. Ali na kup čistih oblačil.

Vse, kar si želim, je partner, s katerim bi si enakomerno porazdelila obveznosti. 

Zame je to breme čustvenega dela izčrpajoče. Obremenjujejo me že takšne malekosti, kot je 'memoriziranje' družinskih rojstni dni, nakupi daril, priprava kosila, usklajevanje nedeljskih obiskov, skoki v trgovine in organizacija jedilnikov, spravljanje, pranje in sprejemanje kritik z vseh strani ... Ne da se mi več!

V resnici me žalosti dejstvo, da za delo, ki mu nameniš približno 6 ur dnevno, ne prejmeš nobene pohvale. Oh, kaj pohvale, sploh POZORNOSTI, da je bilo narejeno. Ker je pač vsem samo po sebi umevno, da to naredim z levo roko. 

In ko načnem pogovor, sem zanj vedno sitna. Ali tečna. Ali težka. 

Vsakič, ko mu kaj rečem, postane zaščitniški, češ, da vedno izpostavljam samo stvari, ki jih NE naredi. In njegov odziv razumem, rada bi samo, da nekdo (vsaj enkrat) razume mene in zakaj MENE to spravlja ob živce. 

Vem, da je pred nama še veliko podobnih pogovorov in prepirov (ki v resnici sploh niso pomembni, vem), dejstvo pa je, da se bodo stvari na tem področju morale spremeniti.

K temu razmišljanju me je zadnjič spodbudila njegova mama, ko mi je ob pogledu na njegovo zmečkano srajco (ki jo je pred obiskom potegnil iz enega njegovih kupov oblačil, ki še niso pripravljeni za pranje) mimogrede navrgla, da je zmečkana srajica odraz slabe žene.

Halo? Potem je moj 'z-vseh-strani' pobunkan avto tudi odraz slabega moža?

No, saj stvari s tem zapisom nisem rešila, me pa zanima, ali je tu še kakšna napol obupana gospodinja z 10 urnim dnevnim delavnikom, ki ji pritisk dvigne nerazumevanje dejstva, da za vsako 'sitno' žensko stoji moški, ki jo do tega pripravi? Prosim, naj se javi!

Vaša, še vedno obupana J

Fotografije: Unsplash/ Anthony Tran  

Preberi še: Je otrok danes le še modni dodatek? (zapis naše novinarke)

Priporočamo tudi: Jokanje med gledanjem filmov nakazuje na posebno osebnostno lastnost!

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc