»Dajmo živeti, ne životariti!« je napisala znanka in nadaljevala: »Pa če je to v ednini, dvojini ali množini. Dihajmo, jejmo, plešimo, končno si kupimo tisto obleko iz izložbe in ljubimo se. Ker je življenje tako zelo kratko.«
Pa saj to so dejstva, ki jih poznamo, upoštevamo pa ne. Želimo tako živeti, obenem pa je naša glava polna izgovorov, išče vse, česar ne moremo imeti, in se pritožuje nad tem, kar že imamo. Se pa ljudje (berite ženske) ob določenih okroglih rojstnodnevnih praznovanjih lotijo pregleda stanja svojih življenj v glavnem v taki meri, da imajo kar naenkrat preveč razlogov za slabo voljo.
Morda do določene starosti še ni našla ne princa ne belega konja, in to zanjo pomeni neuspeh. Ampak v kateri knjigi piše, da je moški nuja, ki mora vstopiti v naša življenja točno do določene številke? Je morda koncept dvojine in tudi družine kot osnovne celice, gledano širše, že preživet? Ker, roko na srce, bolje ostati sam kot z nekom na silo. Ko se spreminjaš v nekoga drugega. Takega, ki ga sam niti ne prepoznaš več. Kot pravijo modri ljudje, je bolje ostati sam kot trpeti. Potrpeti je vredno le takrat, ko se trudita oba.
Na tem mestu se sprašujem, ali je vsiljivo razkriti lastna stališča že na začetku zveze?
Denimo, da si želiš poroke pred otrokom, kot sem to naredila na prvem zmenku jaz in ostala živa. Včasih je krivo ali celo pomaga, da si že malce utrujen od nenehnih razlag, kaj si želiš in česa ne. Potem izstreliš sprva in veš, da je prva zamera boljša od zadnje. Škoda je dnevov, ko pregovarjaš drugega, naj se prelevi v predstavo, ki jo nosiš v glavi, ali pa celo čakaš, da se bo ta drugi spremenil. Tako zelo in točno tako, kot boš želel sam.
Ko najdeš nekoga – takrat si prepričan, da je pravi – in se iz ednine preleviš v dvojino, pa se v mnogo primerih želiš preleviti še v množino. Naravno in pričakovano. Ta pa včasih ne pride tako zlahka ali pri nekaterih sploh ne. Tega občutka ne poznam, bila pa sem v podobni zgodbi, ko so vsi v porodnišnici skakali od navdušenja, moški so objemali svoje ženske, ki so se prvič ali znova prelevile v cvetoče mamice, jaz pa sem jokala, ker so v moje naročje dali otroka, ki se ne bi smel roditi.
Še več, bila je tako zelo drugačna, da bi morala celo umreti.
Te občutke včasih prenesem na nivo šolskega razreda. Veste, kako se počuti ženska, ki ne more imeti otrok, ali tista, ki je rodila zelo posebnega? Kot bi celotni razred dobil v roke čokolado, le ona ne. Vsi so veseli, ona pa se počuti odrinjeno. Čuti, da v to množico sploh ne spada in vanjo niti ne rine. Torej, v praksi pa ženske, ki otrok še ali sploh nimajo, vse prevečkrat poslušajo opazke drugih v stilu: Kaj še čakata?
In: Kdaj bo pa vas obiskala štorklja? Neprijetno, sploh v fazi, ko bi naredil vse, čisto vse, da bi dete imel. Sprašujem se, ali bi bilo treba poučiti okolico, da je nenehno spraševanje moteče, ali opogumiti pare, da iskreno spregovorijo o lastni tegobi. Ker potem bo, upam vsaj, okolica postala prizanesljivejša. Morda bo celo v oporo in uteho. Sicer pa nikoli ne veš, dokler ne stojiš v čevljih teh parov sam.
Za vse skupaj pa je kriv idealizem današnje družbe, pričakovanja drugih in vedno višji standardi.
Vsak lovi ravnotežje po svoje in spoznanje, da v tem nisi popolnoma sam, je osvobajajoče. Bi moral vsak od nas vsaj enkrat v življenju obiskati psihologa? Tam odložiti vse travme iz otroštva, četudi niso najbolj grozljive, nam pa kdaj pa kdaj silijo na dan tako zelo, da zaradi njih s svojim ravnanjem prizadenemo okolico? Bi se morda morali naučiti pogovarjati se s seboj pred ogledalom ali brez njega?
Ker je včasih prav, da si kaj poveš na glas.
Se ustaviš in premisliš. Prenehaš ponavljati določene vzorce in naposled za svoje življenje sprejmeš odgovornost. Vedno ne more biti kriv nekdo drug. Bi bil že čas, da bi se nehali primerjati in bi se sprejeli točno takšne, kot smo? Pa kaj, če nimam idealne službe. Nič zato, če še nisem našla idealnega princa ali kodraste princese. Samo prenehajmo cepetati na mestu kot razvajeni otroci in vzemimo lastno življenje že enkrat v svoje roke. Saj je resnica ta, da ga namesto nas nihče ne bo vzel.
In to, priznali ali ne, ne glede na našo ednino, dvojino ali celo množino.
Pripravila: Petra Greiner
Fotografije: Unsplash/ Nicolas Moscarda