Hvala za nasvet. Zdaj se počutim še slabše. DARJO HRIB
Nekoč sem že jamral, da so družbeni mediji polni slabih fitnes nasvetov, zdaj pa ugotavljam, da nas istočasno naskakuje tudi kopica tiktokarskih psihologov, prepričanih, da bodo v desetsekundnem posnetku rešili vse mentalne težave, ki človeštvo pestijo že iz časov figovih listov, kač in jabolk. Njihova samozavest ob deljenju teh nasvetov, pogostokrat opredeljenih kot pop psihologija, je fenomen, vreden čisto svoje obravnave, a dejstvo je, da tisti pravi, dejansko delujoči nasveti verjetno ne bi generirali toliko všečkov in srčkov in rebusov iz emotikonov. Pop psihologija pač lepše odmeva. Ima nek pesniški pridih, neko zasanjano neoprijemljivost, ki se lepo bere, a se žal ovrže že s hitro analizo. Recimo …
"Več se smejte in bolj srečni boste."
Vsakdo, ki je kdaj doživel vsaj trohico depresije, je verjetno slišal ta čarovniški nasvet. Nasvet, ki ga vedno delijo najbolj brezskrbni ljudje, brez kančka skrbi, verjetno med srebanjem koktajla na plaži. "Nasmej se, saj bo v redu," porečejo in ti zdrsneš še bolj v depresijo. Čisto zares. Ta pop psihološka finta, znana tudi kot teorija obraza povratnih gest, sicer izvira z začetkov 19. stoletja, ko so stvari na paro že imele navdušujoče rezultate, psihologija pa niti ne tako zelo.
Sodobnejši eksperimenti so namreč ponudili mešane zaključke o teoriji obraza povratnih gest, in ko beseda nanese na mentalno zdravje, to, da nekaj včasih deluje in včasih ne, ni najboljša popotnica. Sploh ko so v teh raziskavah pokazali, da če nismo ravno v čustveno nevtralnem stanju, ko nam nekdo predlaga, naj se za boljše počutje samo več smejimo, nas ta nasvet lahko potisne še globlje v jezo ali žalost. Aja, pa še to – ste vedeli, da se statistično ljudje, ki se morajo na delovnem mestu prisilno nasmihati, po koncu delovnika pogosteje zatekajo k alkoholu. Le zakaj.
"Potrebujemo 'brainstorming' sestanek!"
'Brainstorming' je zelo vztrajna ideja, da če v eno sobo nagneteš več možganov in eno tablo za pisanje, bo to produciralo precej več konstruktivnih idej, kot če bi vsi ti možgani tuhtali vsak svojo zgodbo. Vsi, za katere so 'brainstorming' sestanki redni del delovne operative, verjetno veste, da ta koncept druženja pestijo tri ključne težave.
Najprej ta, da se ljudje radi obesimo na prvo dobro idejo, potem pa fokus vsem popusti in se preostanek sestanka vleče, kot da bi nekdo potiskal plug po peščeni plaži. Druga težava je skupinsko mišljenje, ki se praviloma kalcificira okoli zelo specifičnih idej in usmeritev, kar prepreči, da bi se razvili popolnoma drugačni, unikatni koncepti. Tretja težava pa je preprosto ta, da so na teh sestankih takšni in drugačni ljudje – tisti, ki radi govorijo, in tisti, ki ne. Slednji bodo zadržani pri izražanju idej, tako da 'brainstorming' običajno nadvladajo najbolj samozavestni ali pa najglasnejši. Kaj svetujejo izkušeni 'sestankovalci'? Da so tovrstni sestanki najbolj učinkoviti takrat, ko udeleženci že imajo okvirno formulirane ideje. A kaj ko se 'brainstorming' največkrat organizira v upanju, da bo nekdo drug imel pametno rešitev za skupno težavo.
"Lažje bo, če svoje cilje vizualiziraš."
Ne vem, ampak ko sedim doma na kavču in si predstavljam, kako zobam suši na super jahti, tega ne opredeljujem kot mentalno orodje, ampak kot dobro staro zasanjanost. Je pa ideja vizualizacije cilja strašansko privlačna vsebina za všečke. Zdi se kot nadvse motivacijski, opolnomočen nasvet, kot razodetje, ki je preprosto – logično. Da ne bo pomote, vizualizacija menda res deluje, ampak ne vizualizacija cilja, temveč vizualizacija dela, ki nas čaka na poti do tega cilja. Sicer lahko hitro pademo v nepričakovano past. Namreč, kot pravijo strokovnjaki, vizualizacija cilja lahko prej zmanjša naše možnosti za uspeh, saj s tem možganom pošljemo lažno informacijo, da smo nekaj že dosegli. Povedano malce drugače – ko imamo v mislih zapečen tisti oddaljeni cilj in se tja že mentalno prestavimo, začutimo tudi drobec sicer še ne doseženega uspeha, kar pa lahko le zmanjša naš zagon.
"Ni zdravo, če jezo zadržuješ v sebi."
Terapevtska industrija lutk za premagovanje stresa, vreč za boksanje in žogic za stiskanje je očitno prepričana, da je jezo treba sproščati. Redno in na silo. Če se kadarkoli prebijate skozi ljubljansko prometno gnečo, se s tem verjetno strinjate – in zato, varno usidrani v zasebnosti avtomobila, kričite na počasneže, ki dremajo ob zeleni luči. Ta terapevtska oblika katarze naj bi bila edini pravi način ohranjanja duševnega zdravja, ker bi v nasprotnem primeru vsaj zboleli, če ne kar eksplodirali. Potem pa se od nekod pojavi znanost, ki pravi, da tole nikakor ne drži. Saj ne, da sproščanje jeze ni na svoj način pomirjajoče – kljub dodatnim zagatam, ki jih to običajno povzroči –, a težava je, ker lahko od tega sproščanja jeze postanemo odvisni. Ja, odvisni. Kar vsekakor pojasni mentalno stanje znanca, ki doživi izbruh jeze že, če je mleko na kavi preveč spenjeno. Ves čas smo mislili, da gre za motnjo iz časa odraščanja, a, glej ga zlomka, v bistvu je samo navajen na občutek potešitve, ko to sprosti s salvo psovk in zmerjanj.
Fotografija: Profimedia
Preberite še: Meghan Markle: Popolna poletna kombinacija, ustvarjena za ženske, ki ne marajo oblek in kril
Priporočamo tudi: Selena Gomez oblekla edino belo srajco, ki jo boste potrebovali to poletje (nosili jo boste lahko tudi jeseni!)
Morda vas bo zanimal tudi ta pogovor, ki ga vodi Borut Pahor.
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere