V tem življenju ne bomo Francozinje

1. 2. 2015
V tem življenju ne bomo Francozinje (foto: DCMU)
DCMU

Poznamo jih tako dobro, da bi lahko prevzele njihovo identiteto, so junakinje vsake modne zgodbe: svobodne, z ozkimi boki in dovoljenjem za staranje. Nikoli nam ne bo uspelo.

Z modo so si tako zelo na ti, da lahko mirne vesti vse življenje, da, tudi svoja štirideseta, preživijo v zguljenih kavbojkah. Katerakoli druga oprava bi pomenila, da so se za videz pomujale, kar je, prosto po pariško, usmiljenja vredno. Iz podobnega razloga ne marajo barve za lase ali tekočega pudra, zadnjega še posebej ne na zmenku, ko pa vendar obstaja velika verjetnost, da bo njen novi ljubimec že pred kavo (bo sploh jedla kaj drugega?) prežvečil njen sicer ne brezhibni, a tako filmski visage.

Ne redijo se, ker se najbrž izpostavljajo ravno pravšnji kombinaciji jutranjih croissantov, celodnevne histerije in večernega ljubimkanja z vsemi po vrsti. Kot rok zvezdnice v balerinkah kadijo, seksajo, preklinjajo in so arogantne, kolikor jih je volja. Ker niso 'klasične' lepotice, njihov nos pač ni prifrknjen in niso ljubke, je okrog njih še oblaček intelektualnosti.

So kliše, vendar jim tega prav nihče ne zameri. Zaradi njih še Newyorčanke nosijo T-majice z ironičnimi potiski: »Sem že Francozinja?« Zadnji iz serije priročnikov, kako se instantno pofrancoziti, naj bi razblinil mit o visokih krogih – veliko predstavnic njihove vrste je pravzaprav Britank, celo Avstrijk! –, hkrati pa iz nas izbezal tisti je ne sais quoi, ki mu zaradi pomanjkanja boljšega izraza včasih rečemo kar šik. Kako biti Parižanka, kjerkoli že si svojega vpliva ne omejuje geografsko.

Naj smo iz Tokia, Berlina ali Ljubljane, vsaka lahko pred spanjem ponovi nekaj manter o, kot pravi podnaslov, ljubezni, stilu in slabih navadah; kdo ve, morda se že naslednje jutro zbudimo s snobovsko šobico ali vsaj uvoženim glavobolom. Če je uspelo Avstrijkam ...

Poskusite z: »Vselej bodi fukabilna: ko v nedeljo zjutraj stojiš v vrsti za kruh, sredi noči kupuješ šampanjec ali greš po otroke v šolo. Nikoli ne veš.« Knjigo so napisale štiri najboljše prijateljice, štiri, ki pod belimi srajcami nosijo črne modrčke, pijejo šampanjec s kocko ledu (dobro tako za želodec kot za zadah), puščajo partnerje v dvomu, ali vendarle imajo še koga (prvo pravilo varanja: zanikaj, zanikaj, zanikaj), štiri odlične gostiteljice in brez opravičevanja ne nujno vzorne mame, med katerimi je najbolj oblegana nekdanja manekenka z uradnim nazivom Chanelova muza, Caroline de Maigret.

Vendar se tudi one panično bojijo, da bi kljub genom, lokaciji in sijajnim poklicem udarile mimo in ne bile šik. Vselej bodi šikabilna!

Pionirka ameriškega modnega oblikovanja, Elizabeth Hawes, je že kot dekletce rinila pod Eifflov stolp. Da bi lahko ostala tam, je sredi dvajsetih let prejšnjega stoletja svoje ambicije biti del visoke mode zamenjala z natančnim skiciranjem modelov na predstavitvah modnih hiš, jih nato prodajala ameriškim verigam, ki so jih bodisi skrbno prekopirale v ateljejih bodisi masovno naštepale v tovarnah.

Američani so dali nekaj na oblačila le, če so, kakršnakoli že, prišla iz Pariza, kar je šlo Hawesovi strašansko v nos. Bila je namreč prepričana, da ameriški življenjski slog ni pravšnji za takšno garderobo, da pač niso šikabilni. »V angleščini ni besedice za šik. In čemu bi bila? Vse, kar je šik, je po legendi francosko. Morda je vse šik tudi res francosko. Francozi so si ga izmislili in ga ohranjajo pri življenju z zelo zapleteno mašinerijo,« je zapisala Hawesova v Fashion is spinach.

Zanjo je biti šik kombinacija stila in mode, znati iz tega, kar je modno, izbrati tisto, kar se poda tvojemu stilu, zraven pa nujno prišteti še neštete obiske pri oblikovalcih, čevljarjih, modistih, frizerjih. Ravno zato je šik lahko prišel le s Kontinenta, saj je zanj potrebno ozadje ljudi z lagodnimi življenji, z zagotovljenim pritokom denarja, ki jim glave ni treba ali pa si ne želijo beliti s tem, kaj se dogaja v pisarni. Potrebne so velike hiše, v mestu in na deželi, z dovolj služabniki, ki brez pojasnil poskrbijo, da vse teče gladko.

Na kratko, rabiš star denar, obrtnike, služabnike, strašansko veliko časa. »Ure, potrošene za to, da za obleko najdeš pravi par čevljev, ga pomerjaš, pošlješ nazaj in znova pomerjaš, se v Parizu zdijo kot nadvse prijetno preživljanje časa.« Caroline de Maigret in prijateljice pod pokerskim obrazom morda upravičeno trepetajo, da vendarle niso dovolj šik, temveč zgolj del tistega velikega stroja, ki poganja legendo o neki privilegirani Parižanki. A kaj ti mar za to, če si vselej fukabilna?

Urša Jerkič

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc