Tukaj je nova Elle! Modna in lepotna urednica se tokrat z mislijo na božič sprašuje, ali je življenje sestavljeno iz samega pričakovanja, čakanja na to in ono?

Komaj čakam, da bo božič. Pravzaprav komaj čakam, da se začne dan daljšati. Ali pa raje tako: komaj čakam prvomajske počitnice. Še bolje, komaj čakam poletje in potovanje na drug konec sveta z družino. Obljubim, ta je res zadnja, komaj čakam na jesen in malo merico dišečega kostanja. - PETRA WINDSCHNURER

Lifestyle, 11. 11. 2022
Tukaj je nova Elle! Modna in lepotna urednica se tokrat z mislijo na božič sprašuje, ali je življenje sestavljeno iz samega pričakovanja, čakanja na to in ono? - Foto: Anja Kralj

Ste se tudi vi kdaj ujeli v ta neskončni cikel 'komaj čakam na ...'? Meni je dobro znan že od mladosti. Tega sta v zametku sicer gnala zgolj komaj čakam na poletne počitnice in komaj čakam, da se začne šola. Gotovo ni treba izpostavljati, da sem na prve čakala in o njih sanjarila, ko sem še sedela za mizo z matematično nalogo, in na ponovni vpoklic šolskega zvonca, ko sem brezskrbno uživala nekje na sončni strani julija.

Pravijo, da človek z leti postane bolj moder in se začne zavedati, da sta tu in zdaj za ravnovesje duše in telesa veliko pomembnejša kot tam in jutri. Pravijo. Moja zgodba s 'komaj čakam na ...' pa se je pri tridesetih šele dobro začela. Toliko o modrosti.

Čeprav sem vedela, da me povsem izpolnjujejo in v meni vzbujajo občutek zadovoljstva osebe, čustva, stvari, letni časi, ki jih imam pred nosom, po njih dejansko 'nisem posegla' čisto zares. Čemu? Ko se danes oziram nazaj, verjamem, da je bila za to, da si v življenju podzavestno nisem dovolila hipnih vrhuncev vsakdana, kriva praznina, ki bi jim lahko sledila. Primerjajte občutke, ki vas preplavljajo na božični večer, in tiste, ko 1. januarja sedite pred odprtimi darili. Ostajala sem ujeta v vicah, kjer se je moj 'komaj čakam na ...' kar tako čez noč spremenil v nekaj, česar sem se bala, da se lahko zgodi. Tehtnica se je s strani komaj čakam, da za krompirjeve počitnice za tri dni skočimo v toplice, prevesila na stran, kako ne čakam rada na prehlad, ki je obvezno sledil namakanju s še stotimi plavalci.

Lahko bi se reklo, da sem začela živeti v pričakovanju slabega. Da, slaba popotnica za v štirideseta.

Življenje niti v najbolj idealnih razmerah ni zgolj ravna črta (pravzaprav ta na EKG-posnetku ne obeta nič dobrega), zato sem s svojimi takšnimi in drugačnimi pričakovanji, ki so od ravnine rezala vrhove tako navzgor kot tudi navzdol, nezavedno, a vztrajno silila naprej. In ker modrost časa še nikogar ni pustila povsem na cedilu, sva se na terenu pričakovanj pred leti srečali tudi sami. Klofuta (izguba bližnje osebe), ki ni bila niti malo mila, je zadostovala, da sem sprevidela, da dobra pričakovanja kot taka niso moja slaba folklora, še zlasti če sem njihovo moč omejila in jih realizirala zgolj kot hipni adrenalin, ki mi požene kri po žilah, tik preden ne skočim v nov letni čas. Odvaditi sem se morala zgolj nenehnega nizkega štarta, ki mi je predhodno življenje spremenil v eno samo pričakovanje, čakanje na to in tisto. In ko sem končno štartala, sem pričakovanje prehitela še po levi in si obljubila, da tu in zdaj ter jutri in tam ne bom doživela šele po težki življenjski izkušnji, veliki nesreči ali bolezni, ki mi bodo razsvetljensko spremenile pogled na življenje. Pa tisto kremo proti gubicam bom uporabila že danes zvečer, in ne čez leto in pol, ko bodo te dovolj globoke, da jim lahko rečem gube.

V pričakovanju, da boste znova uživali v številki, ki smo jo skrbno pripravili z mislijo, da vam polepšamo november (tudi o tem, kako preživeti in najti lepe utrinke v zimi, čeprav vam ta ni po godu, smo pisali), vas lepo pozdravljam.

Najbolj brano