Kako živimo ljudje, ki nam je neprijetno tam, kjer je vsem drugim prijetno. DARJO HRIB
Ah, drugi ljudje. Kakšen blagoslov in kakšno grozovito prekletstvo hkrati. Kolikor smo ljudje inherentno socialna bitja, smo nekateri primerki te vrste tudi izredno vešči samotarji. Težko je potem pojasniti drugim, da je nam, v socialnih okoliščinah bolj nerodnim ljudem, včasih strašansko mučno že v čisto vsakodnevnih situacijah. Da ne boste razumeli narobe – sicer funkcioniramo popolnoma utečeno. Vemo, kako se moramo pogovarjati z drugimi ljudmi, da jih pri tem ne užalimo (preveč), vemo, kako naročiti hrano v restavraciji, da ob tem natakarju ne razkrijemo, kako bi bili v resnici raje doma, in vemo tudi, kdaj se praviloma pride na zabavo, čeprav potem vedno pridemo 45 minut prezgodaj.
Živeti na neprivlačnem robu družbene nelagodnosti pomeni, da imaš življenje ves čas prepredeno z dilemami, pomisleki in internimi nočnimi morami, ki jih drugi ljudje nikoli ne občutijo.
Živijo svoja življenja brez vsakršnega zavedanja, da smo tam zunaj ljudje, ki so jim precej utečene socialne prakse noro neprijetne, čudaške, celo strašljive. Naj vam predstavim nekaj mojih.
Masaže
Masaže so najbrž super. Tako jih vsaj opisujejo tisti, ki že komaj čakajo, da se podajo na naslednjo. Meni so bile masaže vedno nekaj najbolj nerazumljivega na svetu. Človeška interakcija, ki krši vsa pravila, vso logiko in vse biološke nagone. Premislimo skupaj, kakšen je v bistvu koncept masaže. Prostovoljno se slečete in skoraj čisto goli ležite na mehki masažni mizi, nakar neznanka intenzivno gnete vaše telo, medtem ko v ozadju igra uspavajoča glasba (najbrž neka Enya ali brezplačni miks ezoteričnih melodij), na koncu pa nihče od udeleženih ne seksa. Logika tega poslovnega modela je torej, da se ustvarijo čim bolj seksualne okoliščine, v katerih se potem tisti, ki plača za storitev, ves čas na vse pretege trudi, da ni seksualno vzburjen. Tako si jaz razlagam masažo. V teoriji. Morda je v praksi drugače.
Zato se mi masaže že od nekdaj zdijo daleč onstran mojega osebnega udobja. Najbrž sem za takšno aktivnost preprosto preveč – primitiven. Biološki. Nekaj, kar je mišljeno kot optimalna sprostitev, jaz razumem kot pretirano kompleksno situacijo, v kateri nikomur ne bi bilo prijetno. Zato sklepam, da so masaže namenjene tistim, ki se jim je očitno uspelo razviti prek nečesa tako primitivnega, kot je seksualnost. Za tiste ljudi, torej, ki se v temni sobi brez pomisleka slečejo do golega, ležejo na posteljo in si lahko, medtem ko se jih neznana oseba intenzivno dotika po celotnem telesu, mirno rečejo: "Ne, v tem ni čisto nič čudnega."
Obisk frizerja
Za ljudi s povišanimi vrednostmi družbene neprijetnosti je obisk frizerja zelo podoben masaži. Še ena aktivnost, kjer nekdo dlje časa tiči v tvojem osebnem prostoru in pričakuje, da nikomur ne bo strašansko neprijetno. Ja pa obisk frizerja precej bolj nujen kot masaža.
V času odraščanja sem bil zaradi spreminjanja bivanjske lokacije ali menjav v salonih, kamor sem redno zahajal, prisiljen kar nekajkrat zamenjati frizerja, preden sem se končno zasidral pri trenutnem. Zdaj samo upam, da jaz umrem, preden se on upokoji, in mi tako nikoli ne bo več treba odgovoriti na vprašanje: "Kakšno frizuro bi pa imeli?"
Že kot otrok mi je bilo prav zaradi takšnih vprašanj strašansko neprijetno obiskovati frizerja. Razumem, da so to marsikomu čisto nedolžna in povsem logična vprašanja, za socialno štoraste pa se v tem skriva kup neprijetnosti. Vedno se mi je recimo zdelo, da vsi drugi vedo odgovor na vprašanje, kakšno frizuro bi imeli, ker menda imajo vse pričeske neka specifična imena, ki jih jaz preprosto ne poznam. Zato je bil odgovor največkrat le: "To, kar imam na glavi zdaj, samo manj." Artikulirano, kajne? Danes, ko imam na drugi strani škarij nekoga, ki dejansko ve, kaj dela, in pozna moje želje, se tem vprašanjem in nelagodnostim lahko ognem. V mlajših letih, ko so se nad mojimi lasmi znašale lokalne frizerke in nastale naglavne umetelnosti pripisovale temu, da imam trde lase, kar v prevodu pomeni, da sem sam kriv, da so me grdo postrigle, pa se je moj odpor do obiska frizerja dodatno podpihoval tudi s tem, da sem na koncu vedno moral reči 'super je, hvala' samo zato, da sem čim prej prekinil to zoprno interakcijo in se pobral iz salona. Vedno izredno razočaran, da moram zdaj zaradi svojih 'trdih las' hoditi naokoli, kot da me je nekdo strigel na jadrnici. Sredi besnečega orkana.
Preživljanje časa z otrokom, ki ni tvoj
Poznate tisto situacijo, ko sicer zelo eksplicitno izrazite mnenje, a ga ljudje kar nočejo sprejeti? Poveste recimo, da ne marate piva, in vam rečejo, da to pa zato, ker še niste pili res dobrega piva. Ali pa, da ne marate obiskovati koncertov, in rečejo, da to pa zato, ker še niste bili na res vrhunskem koncertu. To vsiljevanje je še posebej pogosto, ko je govora o otrocih.
Iz – vsaj meni – neznanega razloga ljudje izredno radi gledajo druge ljudi, kako pestujejo otroke. Ko se nekdo v družbi znajde z dojenčkom, je potem tradicija, da si tega dojenčka podajajo iz rok v roke in se navdušujejo nad tistim, ki otroka trenutno drži v naročju. Ker je to precej utečena praska, se potem tudi ljudje, ki smo nagnjeni k socialni nelagodnosti, prej ali slej znajdemo v situaciji, ko nam nekdo hoče podati nekega dojenčka, ki ga res (ampak res!) ne želimo pestovati. Ta situacija je grozovito neprijetna predvsem zato, ker se iz nje ne moreš izmotati, ne da bi izpadel totalen kreten.
"Jo boš malo vzel v naročje?" prileti vprašanje, ko mi nekdo že ponuja v prevzem zmedeno dojenčico, in seveda mi je nemudoma neprijetno. "Ah, ne, hvala, verjetno bi mi padla iz rok. Vsepovsod," se poskušam duhovito ogniti tej vsiljeni interakciji. "Ne pretiravaj, saj to ni nič takšnega, vse bo v redu," me poskušajo z razumskimi izgovori prepričati, da je to nekaj, kar absolutno moram narediti, ker tako veli tradicija podajanja dojenčkov. "Res ne bi, nisem najbolj navdušen nad otroki," odvrnem v upanju, da bo to dovolj jasen indikator, da nisem normalen in da mi zato mogoče ni pametno tiščati sveže rojenega človeka v naročje. Ampak se ne dajo: "Si pa smešen. Vzemi jo v naročje za minuto, saj ne grize." "Ne veš, ali je to res," vztrajam.
In tako naprej. Ker vsi mislijo, da sem zgolj sramežljiv ali nervozen, nihče pa ne sprejme dejstva, da nekateri ljudje pač z nekim globokim prepričanjem ne želimo pestovati tujih otrok. Veste, zakaj? Ker ta socialna nerodnost, s katero živim, ni omejena na odrasle. Ko si ljudje podajajo dojenčke, sem jaz prepričan, da pri tej nenavadni praksi zagotovo obstaja kopica pravil, ki jih bom jaz, če primem to dete, zagotovo nevede kršil. Nekaj bom zelo verjetno naredil narobe. Otroka bom prijel pod napačnim kotom in bo oslepel ali pa ga bom narobe pogledal in bo zajokal in potem imel dosmrtne travme, ki mu jih nikomur ne bo uspelo ozdraviti.
Da ne boste mislili – ta negotovost in neprijetnost se ne konča, če je govora o starejšem otroku. Že tako imam ogromno težav pri upravljanju lastnega življenja, le kako naj se potem soočim s štiriletnim otrokom, ki se je odločil urinirati, ne da bi prej slekel hlače, in to v trenutku, ko ni naokoli nobene druge odrasle osebe. Saj niti legalno, niti etično, niti moralno ne vem, kaj lahko naredim, če ta otrok ni moja last in nimam nobenega zanimanja za njegovo prihodnost. Lahko ga le napotim v drugo sobo in upam, da se težava sčasoma reši sama od sebe. Kar pa je v bistvu način, kako že vse odraslo življenje rešujem bolj ali manj vse zagate z drugimi ljudmi. Za zdaj kar uspešno, pravzaprav.
Fotografija: Profimedia
