Obožujem izlete in potovanja, četudi le za dva dni. Mislim, da mi to ponuja dovolj prostora za nove misli, ne da bi se lotila razmišljanja o tem, kako jih lahko uporabim za zgodbo ali predlog za članek.
Prav tako me, prav nasprotno, poziva, naj ne le pišem, ampak tudi delim. Mogoče se veliko novih stvari zgodi, ko za nekaj dni zamenjaš okolico, in mogoče to vsaj začasno preusmeri način, kako komuniciram s svetom. Tudi to me poziva, naj si ne želim samo pisati, ampak tudi deliti. Torej, na koncu, ne glede na to, s katere strani pogledam, se soočam z nejasno dilemo: kaj je vredno deliti, ko gre za moje življenje, kot ga poznam, in kaj ne? Ne vem, ali bi si postavila to vprašanje, rojeno iz negotovosti, če se mi ne bi zdelo, da sem bolj kreativna, ko se moje življenje zaradi trenutne žalosti zdi bolj umirjeno, in da sem izčrpala vse teme, o katerih vem vsaj stvar ali dve, in se zato zatekam k dilemam iz svojega osebnega življenja, še zlasti tistim, ki izhajajo iz predala življenja, ki še čaka, da ga pospravim. Morda se tega pospravljanja lotim tako, da o tem pišem, potem pa končni izdelek lahko pusti vtis, da se utapljam v smiljenju sami sebi ali žalosti.
Dovolj dolgo pišem za revijo in internet, da sem spoznala, da sem sposobna in pripravljena sprejeti tisto, kar je konstruktivno, in zavreči tisto, kar ni, ko gre za povratne informacije, a v zadnjem času je bil čustveni aparat, ki mi je olajšal razkrivanje koristnosti, pokvarjen. O toliko stvareh premišljuje moja glava, o toliko stvareh bi rada spregovorila. Kje torej potegnem črto, do katere mere lahko delim svojo zasebnost? Jo je sploh smiselno narisati? Se tako počutim, ker me zadnje čase namesto sreče, ki jo vsi tako brezglavo iščejo, obdajajo dvomi in obup?
Zavedam se, da sem najbolj kreativna, ko sem žalostna. Obstaja nekaj v tem čustvu, nekaj čistega, kar me spravlja v stik s svojimi najbolj notranjimi občutki ali s kakšno bistveno resnico o svetu. Kot gonilna sila pritiska name, da se vržem v delo, oblikujem stavke, delim. To je poseben občutek, takšen, ki ga je mogoče spodbuditi z gledanjem srce parajočega filma ali poslušanjem melanholične glasbe, mojim najljubšim trikom za ustvarjanje primernega razpoloženja za pisanje. Ni nujno, da gre za pravo čustvo, lahko je konstrukt, na katerega vpliva tragična zgodba, ki jo je ustvaril nekdo drug.
Auguste Rodin ni mogel prenesti, ko je prepir začasno prekinil njegovo romantično razmerje s kolegico kiparko Camille Claudel. »Grozna norost, konec je. Ne bom mogel več delati … vendar te ljubim,« je takrat zapisal. Toda Rodin je ustvarjal skozi njuno celotno nestabilno romanco in ustvaril nekaj svojih najbolj strastnih skulptur, vključno s Poljubom in Večnim idolom. Tako kot Rodin je tudi nešteto umetnikov skozi zgodovino v svoje delo usmerjalo občutke strtega srca ali globoke žalosti. Umetniška dela tako vodi razpon od brezčutnih in katarzičnih čustev do globoke žalosti.
Frida Kahlo je navdih za svoje ustvarjanje črpala iz svojega viharnega razmerja z možem. Ob njuni (kratkotrajni) ločitvi je celo narisala dva avtoportreta – Frido, ki jo Diego ljubi, in Frido, ki jo Diego prezira. Coco Chanel se je po smrti svoje ljubezni, Boya Chapela, z dušo in telesom iz čiste žalostni predala delu in ustvarila enega od največjih modnih imperijev. Številni pisci in pisatelji raje pišejo o žalostnih trenutkih v svojem življenju. Pomislite, koliko pesmi ste slišali o uresničeni ljubezni in koliko o nesrečni.
Žalost je bolj dostojanstvena kot sreča. Sumim, da je to občutek, ki ga ima veliko ljudi – veselje je v bistvu nekakšen neveden užitek, idiom lobotomije, balon, ki čaka, da poči. Žalost je nekako bolj odrasla, ker manj obljublja. Čuti se bolj iskreno, bolj pristno.
Ta žalost ni občutek depresije ali bede, ampak nekaj drugega, in to bi rada ujela v svojem pisanju. Zdi se mi, da na ustvarjalno umetnost najbolj vpliva globina čustev in pomena. Zgodba je vedno boljša, če ima v svojem srcu čustveno resnico. Žalostne zgodbe, tragične zgodbe nas spodbudijo, da razmišljamo o svojem življenju in svetu okoli sebe. Vsi želimo biti srečni, vendar to še ne pomeni, da v naših srcih ni trenutka za žalost. In če nas naveže na nekaj globljega, to ni čustvo, ki ga lahko takoj zavrnemo.
Zagotovo vem, da se ne počutim tako v stiku s sabo in s tem tudi s svojo okolico, ko sem srečna, saj veste – veliko bolj se posvečate sebi in svojim čustvom, ko ste žalostni. Toda zakaj to v meni zbudi željo, da moram deliti? Pisati, ustvarjati, povedati. Morda pa se tako počutim, ker mi v tistem trenutku ne ostane čisto nič, zato se vržem v delo? To me vedno čaka.
Čudno je, ker se spopadam z iskanjem sreče, odkar se spomnim. Tako se trudim, da bi jo videla, začutila, naredila vse, da bi bila srečna, a se jo bojim sprejeti iz strahu pred izgubo tega stika. Navdiha. Kaj je to? Je to stranski produkt odraščanja in pripravljanja na življenje trdega dela? Ali pa je prirojeno temu, kar sem: vedno v stiku s svojimi čustvi v najboljšem primeru in mučena duša v najslabšem?
Kot premišljeno se prepoznam samo v trenutkih skrajne tesnobe ali obupa. Ti trenutki so me prisilili, da sem noge trdno postavila na tla. Jezik strtega srca, ranljivega in obremenjenega z egom, se nekako zdi bolj univerzalen. Ko pa sem srečna, se počutim kot različica sebe, ki je impulzivna in hitra ter naključno neobčutljiva. Nimam besed, s katerimi bi opisala trenutno srečo, ne da bi se bralo dolgočasno in plitko. Ali to potem pomeni, da verjamem, da imam nekaj vrednega povedati samo, ko sem žalostna? Da so moja mnenja manj vredna, kadar nisem? Ali pa sama sreča, ki jo opisujem, vsebuje še dodaten kos prtljage?
Zdaj, ko sem zapisala te besede, se mi zdi, da ta konflikt nima veliko zveze s srečo ali mojim odnosom do deljenja, navsezadnje sem najbolj skrajna različica obupane odprte knjige: prosta in željna, da me nekdo pobere in govori z mano, tako da nisem prepričana, da lahko cenzuriram, kaj deliti in česa ne. Medtem pa še vedno iščem načine, kako ubesediti srečo in jo zaobjeti v okvir belega lista.
Pripravila: Manca Pogačar
Fotografija: Ana Gregorič
