Telo, razum in občutki

»Vse sem že poskusila, pa ne morem shujšati. Odkar vem zase, imam okoli trebuha blazine ...«

Telo, razum in občutki

Tako začne svojo zgodbo prijateljica št. 1 in nadaljuje: »Hodim na vse mogoče treninge, držim se diete ... pa ne izgine. Shujšam povsod, le tam ne, in vse, kar dobim nazaj, se nabere najprej tam. To je zagotovo genetsko.«

Prijateljica št. 2: »Meni pa se zategujejo oziroma zakrčijo hrbtne mišice. Hodim na masaže, treninge z osebnim trenerjem, in čeprav mi je uspelo pridobiti formo in se na splošno bolje počutim, se omenjenih težav oziroma bolečin v hrbtu, zaradi katerih vse to počnem, nisem rešila. Še več, včasih imam občutek, da bolj ko treniram, pogosteje se mi bolečine pojavljajo. To je od sedenja, od načina življenja.«

Prijateljica št. 3: »Jaz imam kronično vnetje mehurja. Kamorkoli se usedem, če to ni naslanjač, kadarkoli se kopam, takoj se mi vrne – disciplinirala sem se in sprejela dejstvo, da moram na plažo veno vzeti pet brisač, preoblečem se takoj, ko pridem iz vode, vendar pogosto tudi to nima učinka. Očitno sem preobčutljiva.«

So te ženske res poskusile vse, kar je bilo mogoče? Morda so poskusile vse, kar poznajo, niso pa še odkrile, kako deluje bioenergetika – integrativni psihološki pristop, ki združuje fitnes, dieto ter telesno in duševno stanje.

Pionirsko obliko dnevnega fitnesa, ki se prepleta s psihoterapijo in je izpeljana iz znanstvene zahodne tradicije, je razvil dr. Alexander Lowen (1910–2008), ameriški psihiater, ki je dolga leta slovel kot 'najstarejši živeči veliki terapevt'. Njegova metoda vadbe – ki ne le oblikuje in krepi telo, temveč pripomore tudi k duševni osvoboditvi – se imenuje bioenergetika. Gre za terapevtsko metodo dela s telesom, ki temelji na sproščanju mišičnih napetosti.

Že podatek, da je dr. Lowen doživel 98 let, nekako dokazuje, kako njegova metoda, ki jo je razvil v resonanci z dolgim življenjem, deluje. K temu je treba vsekakor dodati, da je doživel kakovostno in aktivno starost, poleg vsega, s čimer se je ukvarjal, se je loteval še zahtevnih telesnih dejavnosti, kot je jadranje, lastne treninge pa je spreminjal skoraj do zadnjega dneva življenja.

Kot terapevt je Lowen tretja generacija po Sigmundu Freudu – je torej študent Freudovega študenta, slavnega Wilhelma Reicha. In prav na osnovi Reichove terapije je Lowen sredi 20. stoletja oblikoval svoj nekonvencionalni, vendar obenem globok, logičen in fascinanten fizično-psihoterapevtski pristop.

Kot otroci, pravi Lowenov mentor Reich, skozi vzgojo doživljamo prepovedi, kazni, frustracije, travme, morda zanemarjanje skrbnikov. Povsem smo odvisni od okolice oziroma tistih, ki nam postavljajo meje: poslušati moramo vse, s čimer nam okolica postreže, upravičeno ali neupravičeno in ne glede na to, koliko nam je to težko. Temu bi lahko rekli eksistencialno nasilje, a v naši družbi se otroku to pač lahko počne. In vse te prepovedi, pove Lowen, imajo poleg verbalne še drugo, energetsko komponento ...

Tudi ko smo odrasli in nam nekdo nekaj prepoveduje in nas s tem frustrira, se odzovemo s celotnim telesom. Energije travme ne potlačimo le mentalno in emocionalno, temveč tudi motorično. Pri otrocih pa je ta odziv še močnejši. Ko tlačijo jezo, to počnejo s celotnim telesom, z vsemi mišicami v telesu. In ta energetska gmota potlačenih čustev, pove Reich, ostaja ujeta v mišicah in vodi v stanje njihove trajne napetosti.

Vse to se dogaja že v prvih letih življenja, preden se oblikuje naša zavest o tem, kaj se nam dogaja. Ko odrastemo, pa smo že tako navajeni na ta mišični krč, ki ga nosimo v sebi, da se ga niti ne zavedamo več ali pa ga ne znamo več sprostiti. Kot bi se zarasel z nami. Fizični krč in potlačena čustva torej hodijo z roko v roki.

In še zredili smo se!

Naše mišice porabijo veliko energije, da bi ohranile stanje svoje zakrčenosti. Tako se naše energetske zaloge trošijo mimo nas in naših zavestnih namer. Čeprav za to napetost običajno niti ne vemo, nam energije, ki jo nezavedno usmerjamo v njeno vzdrževanje, primanjkuje v življenju. In če je nimamo, bomo imeli veliko težav z doseganjem zavestnih ciljev.

Zato jo poskušamo nadomestiti od zunaj. Najpogostejši primer takega ravnanja je preobilno prehranjevanje. A potem – spet zaradi zakrčenih mišic – presnova ne deluje, kot bi morala; pomanjkanje energije nam onemogoča kakovostno prebavo, s katero bi lahko iz hrane pridobili energijo. In krog je zaprt.

Rezultat? Ne le da še vedno nimamo energije, temveč smo se povrhu še zredili.

Ali trpite zaradi odvečnih kilogramov in predvsem kritičnih predelov telesa, kjer nikakor ne morete shujšati, ne glede na to, kaj poskusite? Morda vaša težava vendarle ni genetska. Morda izvira drugje – se skriva v takšnem krču oziroma notranji, emocionalno-mišični blokadi.

To seveda ne pomeni, da sta dieta in klasična telovadba kot način boja proti odvečnim kilogramom nesmiselni. A zanašati se na to, da bomo samo z dieto, ne da bi kaj spremenili še globoko v sebi, dosegli trajne rezultate, je skoraj zaman. Se je tudi vam že zgodilo, da ste se po mukotrpni dieti prehitro vrnili v staro stanje?!

Kot posledica trajnega krčenja mišic, pravi Reich, nastajajo v telesu vozli, ki so pandemija naše kulture. Ni človeka, ki jih ne bi imel. In vse to zaradi ugasle energije, ki se je ne zavedamo in jo zaradi tega zanemarjamo, včasih tudi desetletja.

Vsako čustvo se zapiše v točno določenem delu telesa: občutek bremena, ki ga nosimo, je zapisan v glavi, strah in jeza sta v grlu, krivda v ramenih, žalost v prsih, negotovost v križu, tesnoba v trebuhu, občutek ujetosti in strogosti v spolnih organih, občutek nepravičnosti v kolenih, sram v sklepih. Del telesa, s katerim imate določene težave, torej skriva odgovore o potlačenih čustvih.

Kadar je to vzrok težav, vam bo zdravje težko prinesla uradna medicina ali fizioterapija. Je potem morda psihoterapija boljša? Morda, a če imate kronične bolečine v hrbtu, nimate na voljo pet ali deset let časa, da bi se z njo pozdravili. Tretja možnost vključuje vse druge. Reich, še bolj pa Lowen, menita, da je psihoterapija učinkovitejša, če se običajna seansa, razgovor terapevta s pacientom, nadgradi z energetskim pristopom, pri čemer se energija usmerja v del telesa, s katerim imate težave.

Alexander Lowen je izumil posebno napravo, tako imenovano bioenergetsko klopco, podobno majhni, 60 centimetrov visoki različici gimnastične koze za preskakovanje. Med seanso terapevt pacienta namesti nanjo v določen položaj, v katerem pacient ne more več s telesno držo nadzorovati energije, shranjene v mišicah. V takem položaju se potlačena energija zelo burno osvobodi iz telesa. Pacient se pri tem večinoma počuti nelagodno, včasih celo, kot bi bil bolan.

Številne bioenergetske vaje, ki jih je Lowen zasnoval z ženo Leslie in delujejo na sproščanje napetosti in energije, ujete v določene dele telesa, lahko izvajate tudi sami in skoraj kjerkoli (ne potrebujete klopce, temveč samo zid, tla in odejo ali blazino).

Vzpostaviti pomagajo naravno dihanje, razbiti vzorce telesne drže, ki omejujejo naš energetski potencial, povečati našo sposobnost doživljanja čustev. Njihova posebnost je prav v tem, da nadzorovano spodbujajo neljube premike telesa, s čimer se poleg fizične sprošča tudi potlačena psihična energija, ujeta v mišicah.

Mišice, spodbujene na tak način, se namreč odzovejo spontano, ne sledijo pasivnim ukazom možganov. Vaje, ki so v marsičem učinkovitejše od utrujajočih in precej dlje trajajočih treningov ter nas do forme pripeljejo naravno, so opisane v njuni knjigi The Way to Vibrant Health: A Manual of Bioenergetic Exercises.

Bioenergetske vaje

Faza 1: Bosi stojte vzravnano v razkoraku, tako da sta stopali približno v širini ramen. V takem položaju se s stopaloma gugajte naprej in nazaj, izmenjujoč prste in pete. Pazite, da se pri tem ne ukrivite in da mehko sledite gibom nog. Prav tako ne pozabite ves čas vadbe globoko dihati. Vaja naj traja nekaj minut.

Faza 2: Stojte pri miru in z rokama raziskujte prostor okoli sebe. Odprte dlani pomikajte v vseh smereh, kot bi okoli sebe počasi ustvarjali prostor avre. Najprej majhen in potem vse večji in večji, dokler se vam roke povsem ne iztegnejo in dokler ne raziščete vsega prostora, ki vas obkroža in ki ga lahko dosežete – zgoraj, spodaj, levo, desno ... Pri tem s pogledom opazujte, kako se vaši roki pomikata skozi prostor in ga osvajata. Vaja traja, dokler povsem ne ozavestite prostora okoli sebe in ne občutite, kako ste z njim povezani. Ne pozabite ves čas globoko dihati, lahko tudi glasno.

Faza 3: Zamislite si, da je prišlo do težave. Zdaj, ko se zavedate prostora okoli sebe in ste mu določili meje izven svojega telesa, je nekdo nepovabljen vstopil vanj. Vaša naloga je, da svoj prostor ubranite in izvržete vsiljivca. To naredite tako, da z vso močjo, vendar s harmoničnimi gibi, s celotnim telesom potisnete nepoznanega gosta iz prostora, ki ste ga definirali. Eksplozivno ga z vso močjo potiskate z rokami ... Tisti, ki želite občutiti več, imate dodatno nalogo – dokler obračunavate z namišljenim vsiljivcem, morate močno izdahniti zrak, ki ste ga vdihnili, in jezno zakričati.

Prevedla in priredila: Nina Pretnar

Najbolj brano