Na refleksno masažo sem šla iz radovednosti, ne toliko iz potrebe ali vere v njeno moč. Je moje stopalo res odprta knjiga za vse, kar se dogaja v mojem telesu? Kakšnih večjih zdravstvenih težav takrat nisem imela, sem pa sumila določene organe v svojem telesu, da mi želijo občasno nagajati.
Terapevtki nisem izdala, kaj me tu in tam rahlo muči. Zanimalo me je, ali bo to res prebrala z mojih stopal. V bistvu se nisva na začetku prav nič pogovarjali o mojem telesnem in duševnem stanju, v nasprotju z drugo terapijo, ko je vse potlačeno dobesedno naplavilo iz mene.
Potem ko mi je stopala nežno umila, me je povabila na masažno mizo. Udobno me je namestila in začela na desnem palcu. Pritiski so bili intenzivni in raziskujoči, a ker me ni bolelo, sem nihala med zaspanostjo in razmišljanjem o nujnih opravkih. Potem se je začelo gomazenje v glavi, četa mravljic je korakala pod mojo lobanjo, zato sem o tem poročala terapevtki, ki je že obdelovala druge nožne prste. »Ja, to je verjetno zato, ker sem na točkah glave, « je rekla preprosto. Zdaj šele me je zadeva začela zanimati. Zavrgla sem vse misli in prisluhnila dogajanju v svojem telesu. Rahel pritisk je bil čudno monoton in celo sproščujoč. Nisem bila več zaspana, veke pa so se še vedno lepile druga ob drugo.
Terapevtka je nadaljevala pod prsti in mi vmes povedala, da je ta pritisk normalen, da vsak drugače doživlja to 'masažo notranjih organov'. »Glej, ta del stopala, « je zdrsela s prstom po njegovem zunanjem delu navzdol, »ta del je kot kanal povezan s tem delom telesa, « je pokazala navzgor po skrajni desni strani mojega telesa. »Če ti torej masiram tukaj, to energetsko cono, « je pritisnila nekje na blazinico pod nožnimi prsti, »bi pomenilo, da prek energetskih kanalov delujem na bronhije, malo nižje na pljuča.« In res je tam ščemelo.
Ja, dihala so tista, ki mi nagajajo. Sploh v tem, zimskem času, ko sta zunaj mraz in vlaga, v notranjih prostorih pa je po zaslugi centralne toplo in predvsem suho. Napadi kašlja so zoprni. Draži me do solz in hlastam za zrakom, včasih skoraj bruhnem od vsega hudega. Na Golniku so mi pred leti postavili diagnozo bronhialna preobčutljivost, karkoli že to pomeni, razen tega, da zdravila zanjo tako rekoč ni. Edino če bi se preselila na Pokljuko ali Mali Lošinj.
»Uh, ali čutiš, tale je pravi gumbek oziroma gumb, « mi reče terapevtka. In res me zaboli do solz. Ima me, da bi umaknila nogo, jo potegnila daleč k sebi, na varno, a v dobri veri vztrajam, saj sedaj terapiji že zaupam. Sploh ko čutim, kako mi v pljuča vdira topel val in me sili na kašelj. »Veš, pri terapijah je pogosto tako, da se najprej zdi, da zadevo poslabšajo, a z vztrajanjem se pokažejo dobri rezultati, « reče terapevtka Duška in nadaljuje z 'mučenjem'.
Zdaj že res jokam, zato ji to tudi pokažem, pomiri me, da bova z 'gumbom' ravnali uvidevno, da ga bova razbili postopoma, v več terapijah, in to samo z rokami, da ne bo uporabila palčke (ki jo uporabljajo pri tajski metodi in katere uporaba še bolj boli). Doda, da se s silo ne more doseči cilja, in konča mojo agonijo. Ko se s pritiski sprehodi že po večini mojega telesa oziroma stopala, se ustavi še na mehurju oziroma njegovem 'ogledalcu'. No, v bistvu ji pri tem pomagam, saj trzam od bolečine, ko potuje čez.
Odkrili sva še drugega zločinca v mojem telesu. Na stranišču preživim absolutno preveč časa, poleg otroka me ponoči zbuja še mala potreba. Pogosto uriniranje, vnet mehur, beljakovine v urinu … »Ja, tudi sečila niso tako, kot bi morala biti, « mi reče Duška in mene boli, boli, ko pritiska in razbija kristalčke. Pa še na vodo me tišči v tistem istem trenutku. In kaj bova zdaj? »Nič, prišla boš še na nekaj terapij, da odpraviva vse te blokade, potem boš pa videla, ali me boš še potrebovala.«
Na naslednjih terapijah sem se tako sprostila, da sem terapevtki izpljuvala vsa mogoča čustva in težave, ki sem jih s časom uspešno zatlačila nekje v sebi. Na srečo sem se kmalu zavedla, da to ni psihoterapija, ona pa mi je mirno pojasnila, da je tudi to povsem normalen odziv, saj je podirala barikade, ki so jih v mojem telesu ustvarili strahovi, nepredelana čustva, stres … In mi je odleglo, zadrege ni bilo več.
Po štirih terapijah ne hodim več vsako uro na stranišče in že zaradi tega dejstva se počutim bolje; poleg tega v mehurju ne čutim pritiska in uriniranje ni prav nič pekoče. Napadi kašlja mi prizanašajo – ne povsem, ampak tudi ko se zgodi, ni videti tako življenjsko nevarno, kot je bilo prej. Zaključek? Refleksna masaža stopal ni navadno uživanje, kot sem upala, dokler nisva odkrili mojih 'it točk', temveč pomaga od zunaj servisirati notranje organe.
Kaj je refleksologija?
Refleksna masaža izhaja iz spoznanja, da je naše stopalo pomanjšana slika našega telesa, da so refleksne cone na njem razvrščene podobno kot deli telesa. Kadar je moten pretok energije skozi kanale ali meridiane v organizmu, ki se končujejo v refleksnih točkah na stopalih in dlaneh, lahko zbolimo. Ker je določena točka na stopalu povezana z določenim notranjim organom, pa lahko s pravilno tehniko masaže prek te točke refleksno vplivamo nanj in na njegovo delovanje, pomagamo odpraviti blokado energetske poti in tako pripomoremo k hitrejšemu vzpostavljanju ravnovesja, ki je bistveno za pravilno delovanje telesa, uma in duha. Terapija na splošno pospešuje odvajanje strupov iz telesa, spodbuja delovanje krvnega in limfnega obtoka ter imunskega in hormonskega sistema, učinek pa ima tudi na duševni ravni.
Elle priporoča tri
- Na Bledu: Duška, tel.: 041 231 452
- V Ljubljani: Društvo za zdravo in harmonično življenje Maya, tel.: 01 231 0903
- V Izoli: Studio Relax, tel.: 040 452 452
Mojca Zemljak
