Resnice in laži

Kaj v resnici vemo o telovadbi, hujšanju, staranju, škodljivosti tega, koristnosti onega ...

Resnice in laži - Foto: Promocijsko gradivo Benetton

V knjigi Prvih 20 minut Gretchen Rey­nolds predstavlja znanstvena odkritja, ki rušijo naša dolgoletna prepričanja.

Mit: Končno število možganskih celic je določeno že ob rojstvu.

Resnica: »Če je res, da alkohol in cigarete uničujejo možganske celice, potem sem obsojen na delo smetarja,« je nekoč izjavil moj kolega s faksa z boemskim načinom življenja, ki sem ga pogosteje kot na predavanjih videvala na razuzdanih študentskih zabavah.

Danes, deset let pozneje, pripravlja predstavitev doktorske disertacije. In ta bodoči doktor ni nikakršen medicinski fenomen, niti navdih za snemanje dokumentarnega filma o čudežih, le slog njegovega življenja se je v tem času močno spremenil. Kljub drugačnemu splošno razširjenemu prepričanju je bilo že konec 90 let znanstveno dokazano, da se ne rodimo z dokončno določenim številom možganskih celic, katerih število naj bi z leti le upadalo.

Znanstveniki so, da bi spoznali, kako se rakaste celice delijo in razsejejo, v telesa testnih bolnikov vbrizgali snov, ki obarva novonastale celice. Med obdukcijo umrlih pacientih pa so v njihovem možganskem tkivu z velikim začudenjem odkrili novonastale nevrone (živčne celice). Od tedaj obstaja dokaz, da se nevrogeneza oziroma nastajanje živčnih celic dogaja vse življenje. Najbolj aktivna je v vonjalnem področju (centru za vonj) in področju hipotalamusa oziroma v možganskih centrih, zadolženih za obdelavo in pomnjenje raznih vrst učenja.

Seveda še vedno drži, da stopnja pro­izvedenih nevronov s starostjo upada, a kot pribito drži tudi dejstvo, da lahko to upočasnimo z vrstami telesne vadbe, med katere posedanje v kavarnah seveda ne sodi.

Mit: Tek uničuje kolena.

Resnica: Verjetno ni rekreativnega tekača, ki ne bi imel vsaj nekaj znancev, ki mu s pivom v roki iz sence vpijejo: »Ti kar teči, kmalu boš hodil z berglami!« In ko jim poskušate pojasniti, da stroka povsem zavrača takšne katastrofalne napovedi, vam verjetno v svojem slogu odgovarjajo: »Toliko slabše za znanost.« Zdaj pa pustimo pametnjakoviče iz sence in se vrnimo k tistim, ki so za svoje trditve pripravili otipljive rezultate.

Znanstveniki s stanfordske univerze so pred štirimi leti objavili rezultate 20-letne raziskave, v kateri so spremljali povprečne tekače. Na začetku je imelo nekaj tekačev težave s 'škripajočimi koleni' oziroma rahlo artritičnimi koleni, medtem ko se iz kontrolne skupine zdravih netekačev nihče ni pritoževal nad kakršnimikoli bolečinami. Po 20 letih teka so samo pri petih tekačih opazili artritične spremembe kolen, takšne težave pa je imelo kar 32 netekačev.

V Avstraliji je bila narejena podobna desetletna raziskava. Med tekači na dolge proge v srednjih letih niso zabeležili nikakršnih težav s koleni. To je znanstvenike pripeljalo do zaključka, da ima lahko redni trening varovalno, in ne škodljivo delovanje na kolena. Morda zato, ker spodbuja celice hrustanca k delovanju in tako okrepi 'suspenzijo'.

Seveda pa je pripo­ročljivo, da tečete zmerno, še zlasti če ste v preteklosti imeli probleme s koleni oziroma s prednjimi križ­nimi vezmi. Ta poškodba namreč močno povečuje verjetnost za artritis kolen.

Mit: Katerakoli vrsta telovadbe zagotavlja uspeh pri hujšanju.

Resnica: Finski znanstveniki so v svojo raziskavo vključili 175 ljudi. Izbrali so skupino telesno neaktivnih posameznikov in jih vključili v različne fitnes programe. Ena skupina je kolesarila, druga dvigovala uteži, tretji so počeli oboje. Po treh tednih treningov so prvi razvili večjo telesno pripravljenost, drugi so bili močnejši, zelo malo pa jih je doseglo oboje. To je znanstvenike pripeljalo do ugotovitve, da obstajajo velike razlike med posamezniki v tem, kako se telo odziva na treninge moči in vzdržljivosti.

Se vam ne zdi pošteno, da ne dosežemo vsi enakih rezultatov, pa čeprav treniramo z enako vnemo? Glavni krivec za to je genetika, kar so potrdili tudi rezultati analiz iz biomedicinskega raziskovalnega centra Pennington v Louisiani, opravljene pred dobrim letom dni. Raziskavo DNK so opravili 473 zdravim prostovoljcem, ki so privolili v sodelovanje pri zahtevnem programu treninga vzdržljivosti. Pri nekaterih se je vzdržljivost po treningih občutno izboljšala, pri drugih pa ni bilo opaziti nikakršnih razlik. Raziskovalci so pri vseh, ki niso dosegli sprememb, odkrili določeno mesto DNK, ki je bilo odgovorno za to.

Pa vendar zdaj nikar ne mislite, da je to lahko znanstveni izgovor za vašo telesno nedejavnost. Za psihofizično zdravje je koristna katerakoli vrsta telovadbe, le da lahko določena privede tudi do opaznih telesnih sprememb. Na žalost smo še več let oddaljeni od možnosti izdelave genskega profila, ki bi nam razkril, katere konkretne vaje so najprimernejše za nas; a za zdaj imate vsaj znanstveno razlago za nerazložljive zgodbe. Vi pregorevate od napornih treningov, vidnega rezultata pa od nikoder, vaša prijateljica pa le trikrat obišče pilates in že je videti, kot bi več let trenirala z Madonno.

Mit: Z vadbo ne moreš pretiravati.

Resnica: Angleški znanstveniki so pred kratkih slikali srca svojih olimpijcev in supermaratoncev. Slike so primerjali z enako starimi državljani, ki se s športom niso nikoli ukvarjali. Pošteno so jih presenetile brazgotine na srcu, ki so jih odkrili le pri aktivnih športnikih. In zdaj se nam ponovno zastavlja večno vprašanje: kdaj lahko telovadba postane nevarna za zdravje? Na žalost tudi tokrat ne bomo dobili konkretnega odgovora; a tako kot na vseh področjih življenja seveda tudi pri telesni aktivnosti velja modro pravilo zlate sredine. To potrjuje tudi pred petimi leti opravljena raziskava japonskega inštituta, ki je pri ljudeh, ki so zmerno vadili (na primer polurni tek), zabeležil nevrogenezo oziroma nastanek novih živčnih celic. Pri tistih, ki so bili izpostavljeni izčrpavajoči vadbi, pa so odkrili slabljenje možganskih reakcij.

Mit: Proces staranja je odvisen samo od let in genov.

Resnica: Britanski znanstveniki so raziskovali DNK 2000 dvojčkov. Telomere, famozni zaključki kromosomov, ki ščitijo celovitost DNK med delitvijo na nove dele, so bile pri aktivnejših dvojčkih daljše. Zaključek? Z redno telesno aktivnostjo smo biološko mlajši. Če ste do zdaj krivili leta in gene za svoj postarani videz, razmislite še enkrat. Glavni krivec za vaše gube je vaša lenoba!

Pripravila: Lana Kogoj

Najbolj brano

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri