Pri 36 letih sem prvič občutila, kaj pomeni PMS. Za vsa ta leta nevednosti se lahko zahvalim kontracepciji. Je res tako? KATJA KOZLEVČAR
Pri rosnih 16 mi je kontracepcijske tabletke predpisala dermatologinja, potem ko sva aknasto kožo poskušali pozdraviti z vsemi drugimi preparati, ki so bili takrat na voljo. Spomnim se, da sem bila nad stranskimi učinki tabletk pravzaprav zelo navdušena. Vedno sem (skoraj do ure natančno) vedela, kdaj bom dobila menstruacijo, nikoli nisem imela bolečin ali PMSja, koža je že po nekaj tednih postala povsem gladka, pa še zaščitena sem bila pred nosečnostjo. Nikoli se nisem preveč ukvarjala s tem, kakšne posledice lahko ima dolgotrajno uživanje, niti mi o tem nikoli ni povedal noben ginekolog.
V zgodnjih dvajsetih sem nenadno imela grozne migrene, in če ne bi takrat hodila s fantom, katerega mama je bila zdravniška sestra, morda ne bi niti posumila, da so te lahko stranski učinek uživanja tabletk. Ginekolog je takrat predpisal druge tabletke, tiste pa so kmalu zatem celo ukinili, saj so bile mnogo premočne. Potem je dolgo spet vse teklo brez težav. Nekajkrat sem v obdobju 20 let jemanja naredila pavzo, a nikoli zelo dolge in večinoma brez opaznejših sprememb – razen na koži. Ko sem nekoč dermatologinjo vprašala, kdaj bi kontracepcijo lahko prenehala jemati in bo moja koža ostala lepa, je mirno odgovorila: »Ko boste noseči.«
Ta odgovor mi niti slučajno ni bil všeč, saj sem se začela zavedati, da je mogoče, da bom s tem prekletstvom živela vse življenje.
Potem je pred dvema letoma prišlo zelo nepričakovano spoznanje, da je kombinacija jemanja kontracepcije in mojega življenjskega stila na telesu pustila zelo očitne posledice, potem ko je bil na rednem ginekološkem pregledu izvid mojega brisa patološki. Nadaljnje preiskave so pokazale, da preventivno (pred nastankom raka) potrebujem poseg na materničnem vratu. Ta novica me je povsem šokirala in še danes mi ni jasno, kako nonšalantno so s to novico ravnali ginekologi, sploh glede na to, da o tem nisem še nikoli slišala nikogar govoriti, niti žensk v svoji okolici, ki so ta poseg že imele. Med drugim je tudi ta izkušnja pripomogla k temu, da sem se letos spomladi, po 20 letih jemanja kontracepcijskih tablet, končno odločila, da je dovolj.
Seveda mi je bilo jasno, da bo to prineslo določene spremembe, toda da bodo te tako hitre in sunkovite, zagotovo ne. Že po dveh tednih sem bila povsem razdražena. Vse mi je šlo na živce in potrpljenje se je zdelo tako abstraktno kot pristanek na luni. Najraje bi zadavila vsakega, ki sem ga srečala – bog ne daj, da mi stopiš na žulj! Do tedaj se mi je zdelo, da je PMS samo izgovor tečnih žensk ali tistih, ki se ob polnoči bašejo pri odprtem hladilniku. Do tedaj nisem nikoli imela tako goreče želje po določeni vrsti hrane, še zlasti ne po sladkem in seveda (največjem grehu) mastni hitri hrani. Kakšno prekletstvo! Da ne omenjam, kako mi je zalilo trebuh … Večino časa se zdaj počutim, kot da sem pojedla cirkuško parado klovnov z baloni. Ne glede na to, kaj pojem, konstantno sem napihnjena. Tako debele in neprivlačne se nisem počutila še nikoli v življenju, pa sem preživela marsikatero nezdravo fazo mladega dekleta, ki se preveč primerja z drugimi in verjame v resničnost fotošopiranih postav. Seveda so se vrnile tudi akne. Tiste grozne podkožne, ki nato pustijo še brazgotino. In tudi tiste male, ki po navadi nimajo dolge življenjske dobe, saj hitro klonejo pod mojimi prsti. In tiste druge, ki so nekaj vmes in prav tako kazijo videz kože.
Skratka, izogibanje ogledalom in ignoriranje kožnih ekscesov sta zdaj postala moji najljubši olimpijski disciplini, saj je realnost preveč žalostna.
Vse to je bilo do neke mere pričakovano, presenetil pa me je zelo pomemben mentalni preskok, o katerem se sprašujem, ali je resnično rezultat prenehanja jemanja kontracepcije ali se je to povsem sinhroniziralo z mojo notranjo biološko uro. Namreč, kot zaprisežena advokatinja življenja brez otrok in ženska brez želje po materinstvu sem se že nekajkrat ujela v misli na lastno reprodukcijo in možnost potomcev. So lahko kontracepcijske tabletke vplivale na moje dojemanje in zavračanje materinstva? Žal na to temo nisem našla nobene raziskave ali znanstvene vsebine, tako da moje vprašanje ostaja odprto in me vsake toliko prestraši kot kakšna pošast iz omare. Kakorkoli že, moji hormoni so povsem podivjali … Ali pa so končno takšni, kakršni morajo biti?
Če so tako zelo spremenili mojo naravo zadnjih 20 let, se sprašujem: sem to sploh bila jaz?
Fotografije: Profimedia
){kind=link}