O sebi vse dobro: kako na naše življenje vplivajo pozitivne misli (iskren zapis naše novinarke)

Navdihujoča sporočila in pozitivne misli nas spremljajo na vsakem koraku, medtem ko si v iskanju sreče kot pred krvavim prizorom v grozljivki zatiskamo oči pred negativnimi. Po nekaterih raziskavah skozi našo glavo vsak dan švigne od 45 tisoč do 51 tisoč misli, kar pomeni približno 50 misli na minuto, od tega je za večino ljudi od 80 do 90 odstotkov teh misli negativnih. Se sliši strašljivo? Morda se vam zdi še bolj strašljivo, da so te negativne misli tiste, ki hranijo naša negativna prepričanja. Če se jih bomo naučili nadomeščati s pozitivnimi, se nam bodo odprla nova obzorja. Toda ali je lahko instant mešanica za srečno življenje res iz neomejenih količin sladkorja ali nam kap­lja limoninega soka pomaga bolj kot samohipnoza z neskončnimi afirmacijami?

Potem ko nas zvok budilke še sredi popolne teme zimskega jutra povsem brutalno strese iz toplega spanca, ne potrebujemo veliko, da kot žaluzije na oknu dvignemo veke, se obrnemo na drug bok in se z eno prstno kodo na telefonu potopimo v svet družbenih omrežij. Tam nas za dobro jutro pozdravi nekoliko shizofreni seznam slabih novic in optimističnih memov, skupaj z vsesplošno krizo narašča ta število samomorov in nasilje po vsem svetu, a »za dežjem vedno posije sonce«, število okuženih s covidom-19 se drastično veča, medtem ko že napovedujejo tretji val, a »vse je za nekaj dobro«, ženske se na ulicah borimo za svoje osnovne pravice, a »vse je lažje po prvi jutranji skodelici dobre kave«.

Dekleta v bež barvah od glave do peta, fotografirana sredi sive ulice, velike skodelice kave z belo peno ob odprti modni reviji na zmečkani beli posteljnini in napisi v poševnem tisku, ki nas zasipajo z neskončnimi možnostmi lepot življenja, so sestavni del sodobnih načinov komunikacije. Tudi če ste svoj seznam spletnih prijateljev zdesetkali in očistili ljudi, katerih ideje modrosti so stavki, za katere se zdi, da jih je napisal sam Eckhart Tolle, se pozitivne misli spet nekako prikradejo v naša družbena omrežja, morda v bolj izpopolnjeni različici citata nekega briljantnega znanstvenika brez kičaste vizualne slike, ki bi jo poslabšala. Nenadoma se počutite kot v najstniškem videospotu, kjer se dekle spravlja v boljšo voljo s kupom razvedrilnih stavkov, potem ko ji največja baraba na šoli pove, da nima namena iti z njo na šolski ples.

Kakorkoli že, vaše oči so skenirale veselo mantro, s katero boste stopili v dan, kar bi bilo zares super, če med to formulo in dejanskim razpoloženjem pogosto ne bi bilo neskladja. Od plastenke z vodo s citatom Paula Coelha do beležke z marmornatim potiskom boste našli vse, kar navdihuje, spodbuja, motivira, pa naj vam bo to všeč ali ne. Nikoli nismo čutili tolikšnega pritiska, da bi bili srečni in optimistični, hkrati pa zgodovina človeštva še ni doživela časa s toliko dia­gnozami depresivnih in anksioznih motenj.

Naj se zdi paradoksalno, vendar gre to z roko v roki.

Moč pozitivnega mišljenja kot tehnike preživetja in ključa do uspeha je v mainstream vstopila sredi prejšnjega stoletja in nas zdaj spremlja na vsakem koraku, od knjižnih polic s knjigami za samopomoč do kičaste stenske dekoracije za dnevno sobo. Ena od ključnih psiholoških teorij, ki stojijo za pozitivnimi trditvami, je teo­rija samopotrditve. Torej zares obstajajo empirične študije, ki temeljijo na ideji, da lahko ohranimo občutek integritete tako, da si povemo (ali potrdimo), v kaj verjamemo na pozitivne načine. Integriteta se nanaša na našo globalno samoučinkovitost. Torej smo ljudje motivirani, da se zaščitimo pred temi grož­njami z ohranjanjem lastne celovitosti. Razvoj teorije samopotrjevanja je privedel do nevroznanstvenih raziskav, katerih cilj je raziskati, ali lahko vidimo kakršnekoli spremembe v možganih, ko se samopotrdimo na pozitiven način.

Obstajajo dokazi, ki kažejo, da se določene živčne poti povečajo, ko ljudje izvajajo samopotrditve.

Rezultati nekaterih študij kažejo, da kadar izvajamo pozitivne trditve, lažje razumemo drugače nevarne informacije kot bolj ustrezne in dragocene. Študija univerze v Pensilvaniji je našla nevronske dokaze, ki podpirajo idejo, da so pozitivne afirmacije koristne, ker nagrajujejo in so prijetne, in učinkovite, ker delujejo kot obrambni mehanizem, tako da nas opomnijo na stvari v življenju, ki jih cenimo, in s tem razširijo temelje naše lastne vrednosti.

Ko je Norman Vincent Peale leta 1952 objavil prvo knjigo na to tematiko z naslovom The Power of Positive Thinking, je bilo delo ocenjeno kot zelo kontroverzno, več strokovnjakov za duševno zdravje pa je knjigi celo nasprotovalo. V svoji megaprodajni uspešnici je napisal »Ko ti življenje da limone, naredi limonado« in nam svetoval, naj iz slabih situacij iztisnemo najboljše in neuspeh spremenimo v priložnost. Razumem: če se nasmehnem, projiciram samozavest in tvegam, močno izboljšam svoje možnosti, da bi ljudje želeli delati z mano, mi pomagati in se z mano družiti. V skladu z zakoni privlačnosti se bo moj domišljijski uspeh uresničil.

Recept za hitro srečo, ki temelji na moči misli, je težko dokazati, toda kot katerakoli druga instant rešitev je občinstvu zlahka podaril krila in kmalu razvil svoj žanr. Med najbolj znanimi primeri našega stoletja je knjiga The Secret Rhonde Byrne iz leta 2006 na podlagi istoimenskega dokumentarca, ki je dobesedno privlačila množice in v kateri avtorica ponuja preprosto shemo pravil privlačnosti: če verjamemo, da se nam bodo zgodile dobre stvari, se bodo te res zgodile. Vsi, od Oprah do internetnih forumov, so delili svoje zgodbe o uspehu, da bi potrdili koristi, ki jih prinaša ta praksa. Medtem ko številni ljudje pritegnejo materialno lastnino in izkušnje, je za druge manifestacija katalizator življenjskih sprememb v celotnem spektru. Misli so močne – prenašajo se lahko od človeka do človeka, spreminjajo našo duševno strukturo, zdravijo bolezni.

Z njimi ustvarjamo lastno resničnost.

Če ste se kdaj spraševali, kako Serena Williams, ena od najboljših tenisačic na svetu, vsak dan ohranja tako pozitivne nazore, vam razkrijem njeno skrivnost. Serena je pred leti reviji The Ball Is in Your Court izdala, da je, ko je leta 2008 tekmovala na prvenstvu US Open, v majhne zvezke beležila tekme in si zapisovala kratke izjave, ki jih je prebirala med tekmami. Očitno je delovalo. Toda kmalu je našla še boljši način. Te pozitivne trditve je začela uporabljati kot gesla na svojem telefonu in računalniku. Tako se je Serena hkrati z vpisovanjem v svojo elek­tronsko pošto še potrepljala po ramenu in potrdila »zmagovalka sem!«. Ne povejte nikomur, ampak moje računalniško geslo je zdaj »bodi kot Serena«.

Če se zavemo osnovnega pravila, da je naša sedanjost rezultat naših preteklih misli in da se bo prihodnost odvijala v skladu z našimi trenutnimi mislimi, bomo odprli številna vrata v pozitivne življenjske situacije, v katerih nam lahko pomaga tehnika pozitivne afirmacije. Ideja je neprebojna in ji ni mogoče nasprotovati. Če se namreč naše misli v resnici ne uresničijo, je to zato, ker v njih premalo verjamemo. Tudi če mislimo, da dovolj močno verjamemo, naša podzavest očitno ne verjame dovolj, zato ji moramo do končnega uspeha pomagati s ponavljanjem pozitivnih lekcij, o čemer nas je znanstveno že prepričal ameriški znanstvenik sodobnega časa, razvojni biolog dr. Bruce Lipton. Od uspešnih medsebojnih odnosov in želene kariere do fizičnega zdravja je vse samo stvar naše želje in prepričanosti, kajti vse, za kar smo prosili, smo dobili, četudi se ne zavedamo, da smo si tega želeli.

V zadnjem času pa število knjig in študij, ki dvomijo o pozitivnem mnenju pri iskanju sreče, hitro narašča.

Ignoriranje možnosti neuspeha ni smiselno. Bolj ko se poskušam znebiti misli, pa naj bo to pesem Midnight Sky Miley Cyrus ali seštevanje davkov in prispevkov, večkrat se vrnejo k meni. »Ljudje neuspeh obravnavajo kot okužbo in verjamejo, da se je bodo nalezli, če bodo preveč razmišljali o njem, v resnici pa je obratno,« pravi Oliver Burkeman, avtor knjige The Antidote: Happiness For People Who Can't Stand Positive Thinking. Trdi tudi, da je vizualizacija najslabšega scenarija dejansko lahko v pomoč. Dr. Bruce Lipon bi temu oporekal. V življenju je namreč vse prav, saj se vse zgodi z namenom in kot reakcija na našo akcijo. Če je akcija kreacija negativnega scenarija, potem bo končna igra tragedija, katastrofa ali vsaj težja drama. Človeški um je že sam po sebi naravnan k iskanju katastrofičnih zgodb, razum človeka je obremenjen s stoletnimi zgodbami naroda in družine, življenje pa je namenjeno realizaciji srca, torej delovanju v ljubezni.

Zato je vse dobro in vse je prav.

V knjigi Rethinking Positive Thinking Gabriele Oettingen razkriva, da lahko srečno razpoloženje in pozitiven odnos uničita motivacijo, potrebno za mobilizacijo in strateško načrtovanje, in navaja, da »sanjati ne pomeni delovati«. Raziskava je prišla do zaključka, da sploh ni zaželeno izključevati negativne misli in prezreti ovire, temveč jih vključiti v vizijo želene prihodnosti in razviti načrt, kako to prihodnost doseči. »Optimizem je sovražnik delovanja,« pravi Oettingenova in poudarja, da ovire in morebitni slabi izidi sami po sebi niso negativni. Gabriele Oettingen in njeni sodelavci so ugotovili tudi, da so pozitivne fantazije o prihodnosti obratno povezane z dosežki skozi čas.

Ne glede na to, ali si predstavljamo odlično delo ali kozarec vode, boljša je domišljija, manj truda vložimo, da jo dosežemo in osvojimo. Naši možgani so prevarani, mislijo, da je trdo delo opravljeno in smo že na cilju. To vsekakor razumem, ko gre za zmenke. Če si predstavljam, da bom končala z moškim iz svojih sanj, bi lahko postala lena in se zato ne bi odpravila ven, da bi ga našla. Poskusila sem celo »kozmično naročanje«, tako da sem natančno sestavila seznam, kaj želim od partnerja, ga spravila v predal v nočni omarici in zaupala vesolju, da bo poskrbelo za preostalo. Bolj bi se zavzela za fantazijsko prihodnost, ki bi jo lahko imela z nekom, kot pa da bi dejansko delala korake, ki bi me pripeljali do razmerja, in z veseljem vsak dan stopila v svet novim priložnostim naproti. Nauk basni: sanjati, a tudi delovati.

Zanimivo je, da čeprav smo zasipani s pozitivnimi mantrami, ki naj bi rešile vse naše težave, če si bomo le dovolj močno želeli in udarili s peto čarobnih čeveljcev, skoraj prodamo dušo za malo negative. Svojo notranjo Louise Hay, ko je le mogoče, uravnotežimo z dvomi o sebi ob novi nalogi in se smejimo ciničnim memom, ki brusijo norca iz našega životarjenja med covid valovi. Ljudje imajo iz nekega razloga pogosto več zaupanja v negativno mnenje kot v pozitivno, zato ena slaba kritika v morju dobrih odmeva glasneje kot ena dobra med slabimi.

Raziskave nam govorijo, da je osredotočanje na negativno za odrasle normalno.

Pravzaprav je tako pogosto, da ima ime: pristranskost negativnosti. Glede na pristranskost negativnosti je večina odraslih bolj pozorna na negativne informacije in izkušnje kot na pozitivne. Pojasnjuje tudi nekaj problematičnega vedenja, vključno s tem, da ne moremo uživati v dobrih stvareh v življenju. A izkazalo se je, da služi tudi nekaterim pomembnim psihološkim, čustvenim in socialnim namenom. Ker so človeški možgani organizirani tako, da se učijo iz izkušenj, smo razvili sposobnost, da smo pozorni na negativne izkušnje, da se zaščitimo pred škodo. Raziskave z dojenčki in malčki so pokazale, da večje zavedanje o negativnosti, ki ga imajo otroci, stari 11 mesecev, pomaga zaščititi pred potencialno nevarnimi in škodljivimi situacijami. Morda je prav zato ne ena prvih besed v besednjaku številnih malčkov?

Medtem ko še vedno iščem tisto trditev, ki bo lepo zvenela z mojo dušo, ne zanemarjam njene psihološke koristi, ki jo prinaša. Ali si včasih želim, da bi se lahko zanesla na anonimno navijaško zasedbo, ki bi me navdala z občutkom vsemogočnosti? Seveda. Kdo sem jaz, da utišam samozavesten glasek v svoji glavi in njegovo mantro, da si v resnici zaslužim obilje? Zaslužim si ga, tako kot mi vsi.

Če še vedno ne najdemo nič bolj primernega, je absolutno najprimernejša mantra: imam se rad/a. Ne glede na različne teorije o (ne)moči misli pa želim v duhu namena vsebine tega članka skleniti svoje misli pozitivno, in sicer z mislijo dr. Josepha Murphyja, avtorja uspešnice Moč vaše podzavesti, da naše misli kalijo, oblikujejo in ustvarjajo našo usodo. Človek je takšen, kakršno je razmišljanje njegovega podzavestnega uma, življenje je le odsev na gladini jezera naših misli. Naša podzavest je velika temnica, kjer se ustvarja film življenja, in če bomo temnico napolnili z veličastnimi resnicami, ki jim moramo predano verjeti, jih bodo naše zunanje slike odsevale. Življenje je izbira …

Fotografija: Profimedia

Preberite še: Kako v času covida ostati pozitiven

Priporočamo tudi: Kaj je miselna naravnanost (mindset) in kako je pomembna med epidemijo?