Superjunakinje med nami: 6 žensk, ki so zaznamovale življenja deklet z uredništva

PETRA WINDSCHNURER, urednica mode in lepote

Učiteljica s posluhom za srčke

Pravijo, da sem bila kot otrok namazana z vsemi žavbami. Mogoče je tako, ker sem ob tem, da sem se rada igrala s punčkami, tudi z veseljem streljala s fračo. Mogoče zato, ker sem namesto dolgih las, spetih v prekrasne čopke, nosila kratko deško pričesko, domov pa sem se vedno vračala s strganimi hlačami. Mravljinci v riti, so znale reči vzgojiteljice v vrtcu, s katerimi se nisem nikoli razumela. Mojo 'nemirno' stran so vsakič znova krotile z izvirnim kaznovanjem: "Danes greš za kazen spat k dojenčkom pa še plenico dobiš." V njihovo opravičilo naj povem, da sem si to kazen v predšolski skupini pridelala z zbranimi desetimi črnimi pikami in vsaj tri sem si zares zaslužila. Bila sem na dobri poti, da se mi avtoritete v vzgojno-izobraževalnem sistemu priskutijo že pred dopolnjenim osmim letom. Potem pa me je spoznala Pavla Rupnik, razredničarka 1.b razreda. Bila je učiteljica starega kova, takšna, za katero bi človek danes pomislil, da je za tiste neposlušne v predalu mize hranila tanko palico, s katero si jih dobil po prstih. Niti slučajno. Gospa Pavla je bila umirjena, topla in zaupanja vredna ženska, ki ji je uspelo zobati češnje tudi z največjimi lumpi v razredu. Predvsem pa se je znala z nami pogovarjati, nam prisluhniti in nas slišati. Ni me zasliševala, zakaj sem na steno učilnice z rdečim flomastrom v srček napisala Katja + Matjaž. Ne, skupaj sva se lotili iskanja rešitve, kako bova rdečo barvo spravili s stene, in ker je bil postopek precej dolgotrajen, mi na kraj pameti ni več padlo, da bi o simpatijah sošolk še kdaj pisala na steno. Prav tako mi ni bilo treba v zvezek stokrat napisati, da se po stenah šole ne piše in riše, za kazen sem pri dopisniškem krožku dobila priložnost, da oblikujem naslovnico šolskega časopisa, ker bojda zelo lepo rišem srčke, ki so svojo galerijsko premiero že doživeli na steni učilnice. Me je pospremila do mojega poklica, ki ga opravljam danes? Težko bi rekla. Gos­pa Pavla je bil enostavno učiteljica in vzgojiteljica z vsem srcem, ki mi je v prvem razredu osnovne šole dala vedeti, da ni nič narobe, če so punce kdaj tudi tako 'skuštrane', kot je veljalo za fante, še več, včasih to pride celo prav.

ANJA KRALJ, art direktorica

Spremljevalka v odraščanju

Ravno pred nekaj dnevi sva se z najboljšo prijateljico pogovarjali, kako smo pravzaprav dobro korakale čez tisti srednješolsko-univerzitetni del življenja, ko te po navadi 'najbolj meče', ko imaš največkrat zlomljeno srce, ko se največ sprašuješ o tem, kaj boš s svojim življenjem, in ko si še tako neizkušen, čeprav misliš, da veš vse. Moja prva misel je bila: "Našla sem dobre prijateljice, zato je bilo tako." In če razmišljam, kako biti najbolj pravična v opevanju prav posebne ženske v svojem življenju, moram napisati odo najboljši prijateljici. Takšni prijateljici, da bi lahko 2.500 znakov napisala v treh minutah in bi govorila samo o tem, koliko je bilo smeha. In hkrati taki prijateljici, da bi lahko s temi 2.500 znaki govorila samo o težkih trenutkih in temnih dogodkih, kjer je sedela z mano, me objemala in takoj, ko je bilo možno, dodala malo črnega humorja, da je bilo vse malo lažje. Tako kot verjetno vsako žensko definira njena mama, jo po mojem mnenju toliko ali pa še bolj definira njena najboljša prijateljica ali, če želite, krog najbližjih prijateljic. Prijateljica je tista, ki sedi s teboj ob skodelici cimetovega čaja, ko si priznaš, da je tvoj oče alkoholik, in čaj postane slan, prijateljica je tista, ki ti leta zatem pomaga ravno s tem očetom razviti odnos, za katerega ti ne bo žal vse življenje. No, vsaj moja prijateljica je takšna. Ime ji je Laura. Že z imenom, kaj šele s svojo grivo kodrov, rjove iz sebe polno ljubezni. Prvič ko sva se družili malo dlje kot dve minuti, je bilo na taboru, ko sva v gozdu na kontrolni točki iz nič druga drugi začeli pripovedovati, katera je v koga zaljubljena, in potem zvečer pili refošk iz najmanjših plastičnih skodelic za igranje v peskovniku. Zakaj sva se vedno smejali vsemu in tudi takrat, ko se zares ne bi smeli in so naju vsi zgroženo gledali, vam zares ne znam povedati, lahko pa vam povem, da tudi zdaj, 20 let pozneje, ni prav nič drugače, kot je bilo takrat. Prijateljica, ki je s tabo v težkem in ki je s tabo v dobrem, ki te vedno na novo spomni, da je vredno poslušati svoje srce in hkrati svoja moralna prepričanja. Da je prav, da se ne spustiš na nivo, ki te ni vreden, in da je prav, da verjameš v svoje najbolj divje sanje, saj vanje verjame ona, velikokrat celo bolj kot ti sam. Ker sem spoznala takšno prijateljico ravno v letih, ko sem se najbolj oblikovala kot oseba, sem namesto da bi razmišljala o stvareh sama, razglabljala o njih z Lauro (moji mami še zdaj ni jasno, o čem sva se lahko pogovarjali ure in ure). In tako se zgodi tudi to, da veliko pozneje ugotovim, da sva vplivali druga na drugo tako, da včasih še zdaj, ko ne živiva niti v istem kraju in ko se nimava niti časa vsak dan pogovarjati, kaj šele razglabljati, kar zaslišim v glavi, kaj bi mi rekla.

Prijateljstvo je čisto posebna zadeva, s tabo odrašča iz najstnice v odraslo osebo in te spremlja, prepričana sem, do konca. Prav zares si želim za vsako mlado dekle, da bi našla tisto svojo prijateljico, s katero bosta druga drugi polepšali in olajšali odraščanje. Saj odraščamo v resnici vse življenje, ni tako?

KATJA KOZLEVČAR, novinarka

Svobodomiselna vzornica

Resnično malo je žensk, ki bi jih občudovala tako čisto na daleč. Takih, ki jih lahko spremljam le na papirju, televizorju ali zaslonu pametnega telefona. Nikoli nisem posebej oboževala hollywoodskih dam ali popularnih glasbenic, z eno samo izjemo, ki je v času mojega najstništva opolnomočila številne ženske – Spice Girls! In ne, to ni še en zapis o feminizmu, čeprav je moja vzornica velika aktivistka. Zaradi njene predanosti razblinjanju tabujev, svobodomiselnosti in neomajnosti je name vplivala na več področjih, gotovo najbolj učinkovito pa je spremenila dejstvo, kako samo sebe dojemam kot žensko. Eno najodmevnejših manekenk našega časa je težko predstaviti na celovit način, ne da bi na kaj pozabili, jaz pa bi ji rekla kar prava baba! Anja Rubik je ženska, ki si upa in pri tem ne dela kompromisov. Tako s svojim videzom kot tudi delom razgalja najbolj žgečkljive dele in teme našega obstoja. S svojo držo, ki je obenem po moško drzna in ženstveno mehka, mi daje vedeti, da smo ženske lahko hkrati močne in nežne. Da smo lahko, kar si želimo, kadar si želimo! Da je golota naravna, telo lepo in predsodki nepotrebni. Občudujem njeno samozavest, njeno prizemljenost, občudujem njeno ambicioznost in odkritost. Trdno stoji za svojimi načeli in se z vsemi sredstvi, ki jih ima na voljo, bori proti družbenim in političnim nesmislom. V svoji rodni Poljski je pravzaprav junakinja. Resnično cenim, da svoj položaj, ki si ga je pridelala na področju mode, izkorišča za tisto, v kar verjame. V izobraževanje mladine o spolnosti, demokratizacijo golote, v pravice žensk in svobodo za vse. Njena misija je korak za korakom s pomočjo izobraževanja mladine in svojim zgledom liberalizirati konzervativno Poljsko (ter obenem svet) in oblikovati bolj odprto družbo, kjer bo odločitev o ženskem telesu v rokah nikogar drugega kot žensk.

Izoblikovala je marsikatero moje stališče in, za kar sem ji najbolj hvaležna, osvobodila me je marsikaterih omejenih prepričanj. Zaznamovala je moje karierne začetke in delo pri Elle, o njej ne pišem prvič in zagotovo tudi ne zadnjič. Navdihnila je moj stil, še vedno pa stremim k njeni do popolnosti neurejeni pričeski. Večkrat mi je prek svojih besed in dejanj dala brco v rit ter me motivirala, da sem sprejela kakšno odločitev v bolj drzno smer. Da sem naredila korak zunaj cone udobja in se zavzela za to, v kar verjamem. Lahko rečem, da sem danes bolj pristna, bolj samozavestna in bolj ambiciozna tudi zaradi njenega vzora.

AJDA GREGORC, izvršna urednica

Babica z juga

Verjetno sva se s pogledom srečali le enkrat ali dvakrat, ko sem bila ravno zunaj plenic, zato je moj spomin na njen obraz skozi leta odela gosta meglica. Že takrat so mi najbrž prišepnili, da gre za sestro moje babice, vendar si tega nisem zapomnila, saj se mi je zdelo, da je pač vsakdo od nekoga nekaj. Koncept družinskega drevesa (in kako srečen si lahko, če je to razvejano) mi je predstavljal labirint neznank, ki še danes hitro preide na stopnjo kvantne fizike, če pogovor nanese dlje od bližnjega sorodstva. Besedi snaha in svak sta lahko namreč pogubni v kombinaciji s temi in onimi koleni. Zares spoznala sem jo šele pred nekaj leti, ko sem že krepko prestopila prag polnoletnosti. Oče je namreč takrat predlagal, da vzpostavimo stik z njo, saj živi le nekaj hiš dol pod našo, kar je v meni porodilo val občutij s toplo sredico, kot bi s kovancem podrgnila srečko z več ničelnim dobitkom. To je namreč pomenilo najbližji stik s starimi starši, ki jih že dolgo nimam več. Verjela sem, da bova vzpostavili odnos na relaciji vnukinja–babica. A Slavka je danes predvsem moja prijateljica, ki se babici še najbolj približa takrat, ko mi v pest stisne bronhi ali čokolado z lešniki za po poti. Tako kot teta za nečaka ni nikoli v takšni vlogi, kot je mama, ima tudi ta vez bolj zavezniški naklon. Stara je skoraj 90 let, a naj vas to ne pretenta. Je namreč samostojna, bolj artikulirana od večine današnje populacije in sarkastična, če je treba. Ko obdelava televizijske kvize, njen trenutni kup čtiva ter vaške trače, se ji zaiskrijo oči in reče: Kako pa kaj fanti? In tu se debata šele začne. Komaj čaka, da z njo delim novo epizodo svojega življenja, na povedano pa vedno najde izviren odgovor, ki ga oplemeniti s svojo izkušnjo. To oriše, kot bi se zgodila včeraj. Tako hitro izvem, kdo je bil pred 50 leti v naših krajih fičfirič, in se naučim, da ne potrebuješ sodobnega spleta, da nekdo kot kafra izgine iz tvojega poštnega nabiralnika. Je že res, da so izviri njenih zgodb žlahtni, a občutki in misli, o katerih je govora, derejo prav takšen tok pri (ne)zaljubljenih danes. Takrat začutim, da je med nama le dolga premica številk, saj se v resnici pogovarjata samo dve dekleti. Ko sediva na njeni leseni klopi, se svet ustavi, vse preostalo pa se zdi tako površinsko in nekam daleč stran. Je edina, ki ne pogleduje na telefon, ko govorim z njo, čeprav ima mobitel. Vedno zna nastaviti perspektivo mojim milenijskim zablodam. Sem omenila, da nosi superge, takšne, ki jih ima za v šolo današnja mladina? Ona je tista, ki mi je pokazala, da ženstvenost ni pogojena z leti. Čeprav sama tega ne ve, me s svojim zgledom uči zdrave samozavesti, ki jo uteleša z milino in pokončno držo. Njena zgodba ima na stotine kucljev, a ne pusti, da bi ti dramili njen optimistični pogled na svet. Je izjemno močna, stokrat bolj kot jaz. Misel, da sem preko vrvice genov povezana z žensko, ki je tako krepka in izjemna, je blažilna. Tako pomislim, da bom zmogla (življenje) tudi jaz.

MANCA POGAČAR, urednica elle.si

Ženska, ki želim postati

Kot deklico me je morda malce begalo, a z dozorevanjem sem razumela in sprejela v svoje srce osebnostne poteze moje mami. Bila je stroga, a hkrati tako ljubeča in spoštljiva. Nič ni bilo pomembno bolj kot poštenost, iskrenost do sebe in soljudi ter dostojanstveno spoštovanje vseh. Niso bile pomembne ocene v šoli, temveč naju je s sestro vedno zalivala z ljubeznijo in nauki, da morava biti pošteni in iskreni do sebe in drugih ter spoštljivi do vseh ljudi. Izjemno pomembna v njenem dojemanju sveta in življenja je družina. Vedno uči, da mora družina držati skupaj, njeni člani pa si morajo med seboj pomagati, saj smo brez ozadja in podpore družine nemočni in nezaščiteni. Družina je zanjo odgovor na vse potrebe njenih članov in še vedno uči, da je družina prostor za ljubezen in hvaležnost, da je zatočišče in pribežališče, zavetje in pristan. A najpomembneje je, da moja mami resnično tako tudi živi in s svojim aktivnim zgledom udejanja svoje nauke. Je spoštljiva do vseh ljudi, tudi v zgodbah, ki niso prijazne do nje, je izjemno poštena, tako do sebe kot drugih, in izjemno ljubeča, skrbna in prijazna do svoje družine. Za mojo mami je družina bila in je tako kot njuni hčeri vedno na prvem mestu. Kljub temu pa še vedno ljubeče dopušča 'napake' v času odraščanja in iskanja svojih poti. Tako rada je 'pametovala', da se na napakah učimo in da se moramo včasih, da se naučimo kakšne lekcije, tudi kaj zmotiti pa tudi pasti, ker je pobiranje s tal tako zelo zmagoslavno! Ko sem se kot najstnica kdaj zoperstavljala njenim modrostim, je prijazno in z nasmeškom z vedno istimi besedami umirjala moje misli. Ko boš starejša, boš že razumela in boš videla, da sem imela prav … In res je bilo tako! Zelo kmalu sem prepoznala njeno delavnost in zagnanost, predvsem pa njeno samostojnost in odločnost. Vedno je bila in še vedno je odločna pri svojem delu, ne pusti se zmesti in spraviti na stransko pot. Cenim njeno moč in voljo, da vztraja in ostaja zvesta sebi in svojim idejam, pri tem je neomajna. Vse to sem kot deklica skrbno vtisnila v spomin in nosim s seboj vseh 29 let, da bom le nekoč taka, kot je ona. Vedno se bo oglasila, če bo začutila, da nekdo potrebuje njeno podporo, pomoč, lepo besedo, pohvalo, zato se pogosto zapleta v pogovore z naključnimi ljudmi in naju s sestro opominja, da se o življenju lahko veliko naučimo prav iz čisto naključnih srečanj in pogovorov. In prav zato jo imam neskončno rada! Ker me je veliko naučila o življenju, o ljubezni …

​MOJCA ZEMLJAK, redaktorica in lektorica

​Sestra, prijateljica, terapevtka

​Čeprav je štiri leta mlajša od mene, se že dolgo ne zdi tako. Ima lastnosti, zaradi katerih je skozi najina leta sestrstva postala moje najčistejše ogledalo, v katerem se vidim točno taka, kakršna sem, brez filtrov, mask, sprenevedanj. Gola (včasih kruta) resnica se iskri v njenih očeh, ko mi želi dobro, najboljše. Čeprav mi to marsikdaj ni (bilo) všeč, saj se nisem želela soočiti s surovimi dejstvi, najlažje in najlepše je sanjati in na svet gledati skozi mavrična očala (takšna sem, sanjačica prve klase), je bila to edina moja prava pot do sebe. Pot z njo ob svoji strani. Vesolje že ve, zakaj mi je namenilo sestro, ki je moja najboljša prijateljica. In terapevtka. Lahko bi rekla, da me pozna bolje, kot se poznam sama, pa to ne bi bila fraza. Nina čuti, kaj čutim, preden sama to ozavestim ali si priznam. Pred njo se ne morem skriti in tako se ne morem skriti pred sabo. Soočila me je z vsemi strahovi, negotovostmi, dvomi o sebi, ki me prežemajo in ovirajo, da ne živim tako, kot bi si želela. Je drugačna od mene, čeprav sva hčerki istih staršev in enako 'vzgojeni', obenem pa mi je tudi podobna. Zmagovalna kombinacija. Ve, kako se počutim, ker vibrirava na isti frekvenci čustvovanj, a njena moč je v tem, da me v resnici ne pomiluje, ne obsoja in me sprejema, tudi ko me ne razume ali me noče razumeti. Ona je moja terapevtka, saj me opozarja na odzive, ki mi škodujejo, na omejenost, ki mi zastira pogled na široko obzorje, kjer bi lahko bila bolj izpolnjena. Na vzorce, zaradi katerih 'hrčkam' v enem in istem onesrečujočem krogu. Je pa tudi tista, s katero sem morala svoj sindrom večnega nadzora nad vsem in vsemi počasi zamenjati za spontanost in sprejemanje ljudi takšnih, kot so. Ker njej gre to najbolje od rok. Živi trenutke, kakršni so, in v njih najde smisel. Ne načrtuje preveč, raje dela po občutku in tako, kot se počuti točno tisti hip. Vsem ljudem da priložnost, a je hkrati ravno prav kritična ali neprizanesljiva do njih, da ti ne presežejo njenih mej in ne vstopijo v njen osebni prostor tam in takrat, kjer in ko tega sama ne želi. S tem pa tudi njih spodbuja k integriteti. Z njo imaš vedno priložnost živeti in pustiti živeti. Že ko sva se v otroštvu prvič stepli, sem vedela, da me bo premagala. Ne fizično, tako, da se pred njenim obličjem ne morem prikazati z masko na obrazu, izgovarjati na pomanjkanje moči, se smiliti sama sebi, pomilovati ali zaspati na lovorikah, medtem ko gre realno življenje mimo mene.

Fotografije: Profimedia

Preberite še: Mlaj v znamenju rib 10. marca: Poleg obilice ustvarjalnega zanosa nam naznanja tudi posebno obdobje

Priporočamo tudi: Mojca Mavec je nosila kostim, ki bi ga oboževala tudi Kate Middleton

Novo na Metroplay: Kako lahko vzdržujemo mišično maso ter preprečimo težave, kot so sarkopenija in osteoporoza?