Dekleti z uredništva se bližata 'zloglasni', prelomni številki let. Ajda tridesetici, Mojca petdesetici. Izpovedali sta se, kakšne občutke to dejstvo vzbuja v njiju, kako se soočata s staranjem in kaj je tisto, kar pri katerihkoli letih po njunem mnenju šteje zares.
Ajda Gregorc, pomočnica urednice
Vam povem nočno moro? Čez dve leti bom stara trideset.
28 jih štejem. Ne vem, kako se je to zgodilo. Oziroma kdaj. Sicer se spoznam na osnovni življenjski cikel po Levjem kralju, pa vendar. Prvič v življenju razumem vse star(ej)še, ki so v nedogled ponavljali, da otroci 'tako hitro zrastejo'. Tudi to, zakaj so se tako vneto zaganjali v refren tiste zimzelene Kam le čas beži. Le kam se mu mudi … (Do konca dneva vam bo šla iz glave, obljubim.)
Videla sem krizo srednjih let od blizu, na ekranu, o njej sem celo prebrala nekaj vrstic. Ob vsem tem pa mi ni nikoli padlo na pamet, da bo v svoj primež ujela tudi mene. Vsaj ne tako zgodaj. Morda je bil za to kriv občutek, da je do tja še daleč in ta mejnik lebdi nekje v drugem življenju. Izjemno lahko je namreč misliti, da se ne boš ujel v iste zanke življenja kot vsi tvoji predhodniki, ko še nisi tam. Z leti pa ti hitro postane jasno, zakaj jih le malo štrli iz povprečja.
Sprotna opomba: Če ste stari nad trideset, se vam opravičujem, če vam je že prvi del tega besedila dal občutek, da ste stari. Niste vi problem, jaz sem.
Stvari vzamem pod drobnogled. Majav zgled odnosa do staranja iz otroštva lahko odkljukam s seznama vzrokov. Pri nas doma se rojstni dnevi namreč še danes praznujejo z izključno sladkim priokusom. Mi pa s to idejo za vrat že dolgo diha družba. Demonizacija velike tridesetke se v nas namreč potihoma marinira vse od rosnih let, ko je do nje res še daleč, in sicer v obliki medijsko-kulturnih vsebin, družbenih redov, ki radi poveljujejo, in predavanj na temo biološke ure.
Trikrat deset se namreč pogosto prikazuje kot konec sveta.
Vsaj takšnega, ki ga do takrat poznamo. Za čas, ko se od nas pričakuje, da smo po 22. uri večino časa doma, z otroki in možem po možnosti. Ko je zvečer pred ščetkanjem zob na vrsti retinol. (Pri ženskah namreč pride obdobje, ko začnejo fizični čari domnevno popuščati, za moške pa čas, ko postanejo šarmantni.) Ko je treba imeti odgovore na večino eksistencialnih vprašanj, o katerih smo si lahko prej še puščali odprte opcije. "Imela si sanje, kajne? Odlično. Ko si imela osem let, je bilo prisrčno. Ko si imela 18 let, je bilo navdihujoče. Pri 28 letih je tudi uradno sramotno. In samo želim, da prenehaš, preden pridemo do 'srce parajočega'." Dialog filmske junakinje Becky in njene mame v ameriškem celovečercu Morning glory to težnjo dodobra ponazori. Da se nehamo iskati in se najdemo. Ni čudno, torej, da ženske glede na opažanja strokovnjakov za odnose najbolj nesproščeno hodijo na zmenke pri devetindvajsetih, ne pri enaintridesetih ali pozneje.
Gre torej za hecno obdobje, ko si še mlad, ampak ne več po standardih pop kulture. Ko te ima generacija Z že za starosto, baby boomerji pa za del mladih, na katerih svet stoji. Ko dobiš, oblečena v kratko belo bundo in pleteno kapo s cofom, otroško vstopnico na mestnem drsališču, ne da bi te kdo kaj vprašal, naslednji dan pa te v marketu že zbode tista pronicljiva gospa pred vprašanjem "S kartico ali gotovino?" Ko ti dve abrahamovki v enem tednu rečeta "Ti imaš 'baby face' in boš pri mojih letih še vedno videti mlada" ter si hkrati najstarejša oseba za naključno mizo štirih na après ski žuru. Ko ti algoritem v obliki 30-sekundnega videa že vsadi idejo o zamrznitvi jajčec, a te v lokalu še vedno vprašajo, ali boš jedla na študentske bone. Nekaterih stvari ne gre zanikati, zato o prvem že berem. (Vse napisano po resničnih dogodkih; vir: moje življenje v zadnjem mesecu.)
Ob vsem navedenem se zavedam, da je ta pritisk, kar se tiče vezanja in materinstva, v okolju in času, kjer živimo, zgodovinsko gledano še najmanjši, po drugi strani pa se zdi strah pred fizičnim staranjem dandanes najbolj razpasen.
(Domači me še namreč vedno niso odpisali za poroko ali za vsak slučaj preverili moje dote, medtem ko mi je znanka kirurginja že predlagala preventivni baby botoks.) Staranje bi se lahko po zgledu nekaterih vzhodnih kultur v vsakem primeru bolj proslavljalo. Konec koncev je to, da enkrat v letu jemo torto, ker smo preživeli novo leto na tem planetu, daleč od samoumevnega. To bi verjetno tudi ublažilo kolektivno mrzlico pred rojstnimi dnevi, ki segajo prek določenih številk, a na drugi strani ne bi več tako močno polnilo fizičnih in spletnih košaric. Do takrat pa je dobro vedeti, da si največji nokavt zadamo sami, če pademo pod ta vpliv in si prilepimo sram na svoj emšo. Iz tega razloga razčiščujem s sabo že zdaj, ob prvi krizi, da se ne bo vsaka prihodnja okrogla obletnica zdela kot križev pot, čestitka pa kot mučna ceremonija, ki le priča o tem, da me moji bližnji ne marajo zares.
Vsako obdobje ima svoje čare in v dani situaciji se zdi pametno pobrskati za trenutnimi.
Sama se v gimnazijske dni, ko sem bila v, družbeno gledano, v najboljših letih, ne bi vrnila za noben denar. Danes se veliko bolje poznam in posledično lažje izražam svoje potrebe, obenem pa sem obdana z ljudmi, ki so mi bolj pisani na kožo in, konec koncev, namesto reševanja mukotrpnih integralov delam to, kar me veseli. Počutim se veliko bolje v svoji koži, saj ji ne poveljuje več kopica pobezlanih hormonov. Za vse, ki imate za sabo drugačno izkušnjo iz pubertete, sem iskreno vesela.
Obenem se zavedam, da je samo čakanje na tridesetko veliko težje kot bo ta sama. Anticipatorna anksioznost je namreč odlična scenaristka trilerjev. Na primer tega, da se bo na ta dan tvoja torta sesedla pod težo (tridesetih) sveč, ti pa z njo. O moji ne priča nič bolj kot to, da pišem te vrstice že dve leti prej in si krajšam (preostalo mlado) življenje s skrbmi na zalogo. Verjetno me ta tudi ne bi tako žulila, če bi spustila vse predstave, kaj bi do danes morala biti in imeti, ter sprejela dejstvo, da sem se vmes spremenila in prilagodila svojo pot temu.
Vsak ima namreč svoj časovni pas in zdi se brezpredmetno riniti na prehitevalnega. Pri svojih dvajsetih sem živela kot 34-letnica, pri osemindvajsetih živim kot 21-letnica, v sebi pa sem in večno bom 24. Te dni me ni prav veliko doma, saj stvarem bolj kot kdaj prej rečem da. Obrnila sem namreč vrstni red, kot se za pravega 'late bloomerja' spodobi, in to je moja pot, ki je vsekakor boljša, kot če bi na silo sledila družbenim zapovedim. Poznam ljudi, ki so po miselnosti že pri dvajsetih stari, ter tiste mlade po srcu pri dvaindevetdesetih. Tridesetica, šestdesetica ali osemdesetica so lahko tako le blagi smerokaz in ne bi smele biti nič več od tega.
Dokler mi torej 3. 1. 2025 pred hišo ne postavijo velike lesene marjetice v obliki številke 30, ki bo potem tam stala še najmanj 30 dni, bo že šlo. Saj konec koncev obstajajo tudi svečke brez številk. (Takšne radi uporabljamo, če nismo zelo mladi ali zelo stari.) Diskretne svečke, jim jaz pravim. Še vedno lahko konec koncev naprej furam tudi sindrom Petra Pana.
P. S. Tisti rojstni dan, ki meji že skoraj na tri števila in ob katerem ti pride čestitat sam župan, je pred kratkim upihnila moja sorodnica, ki mi je stvari postavila v drugo perspektivo z besedami, da imam pred sabo še vse življenje. Tako je – življenje. Ne le dve leti. (Trkam na les). Zapojem ji Sinatrovo You Make Me Feel So Young. Učinek je recipročen.
Mojca Zemljak, redaktorica
Starost: 50 let
Šifra: Ženska za odpis
50-letnice sem si v srednji šoli predstavljala kot starejše gospe, ki jih je treba vljudno pozdraviti, ko jih srečate, saj imajo za seboj že vsaj polovico življenja, pa tudi zato, da jim izrazite sočutje, ker se za njimi nihče več ne ozre. Vsaj ne zato, ker bi bile privlačne ali celo poželenja vredne, temveč morda zato, ker je mimoidoči prepričan, da gospo od nekod pozna, ona pa ga kljub pozdravu uspešno ignorira (berite: danes je doma pozabila očala). In – zdaj šele vem, da je bila profesorica za geografijo, ki se mi je takrat zdela stara kot Zemlja, o kateri je predavala, v resnici tik pred praznovanjem kristusovih let. Ko se danes sama bližam številki 50, niti pod razno ne maram, da me vika hčerkina 13-letna prijateljica (in me tudi ne, raje me vpraša, ali naj ignorira simpatijo na Snapchatu), in še vedno se mi dobro zdi, ko me nekdo ne pogleda samo zato, ker sem ponesreči zašla v njegovo vidno polje.
Res pa je, da jaz šele zdaj končno odraščam. Da, prav ste prebrali, odraščam. Še vedno se nimam za odraslo, pravzaprav niti ne vem, kateri parametri naj bi to stanje določali. To, da s svojim denarjem že 25 let plačujem položnice? Ali ne odraščamo in zorimo vse življenje? Medtem ko se moja koža zdi že resno odrasla – kot malce preveč zrelo, dehidrirano jabolko – so v moji glavi še vedno podobne nastavitve, kot so bile pred 15 leti. Vsaj če govorimo o mojih sposobnostih. Na več področjih. Kaj in koliko zmorem delati v službi, postoriti po hiši, koliko spretna sem v mentalnih igrah in športu, kako gibčna sem … No, včasih me vendarle začudi, ko se v določenih telesnih pozah od nikoder pojavijo krči ali celo bolečine. Tako torej še vedno odraščam. Odraščanje zame namreč pomeni nenehno preizkušanje same sebe v različnih situacijah, v katere me bodisi postavi življenje ali pa jih izzovem sama. Kljukica, ko se odzovem s samozaupanjem, zdravo samozavestjo in notranjo močjo, recimo temu z notranjim mirom. In teh kljukic je vendarle vse več. Pred toliko in toliko leti bi na primer vpila na smetarje, ki izpraznjen zabojnik pustijo sredi pločnika, čeprav bi jim vzelo natanko nič sekund, če bi ga premaknili nazaj na naše dvorišče, ali pa bi morda s sklonjeno glavo odšla popravljat njihovo malomarnost, danes pa odprem okno in mirno prosim, če bi lahko vrnili zabojnik na svoje mesto, da imajo pešci lahko prosto pot. In to brez besed storijo, moj srčni ritem pa ostaja enak, kot je bil pred 'situacijo'. Je razlika, seveda je, med mlajšo in zdajšnjo različico mene. In če se tej razliki reče zrelost, pa naj bo.
Pravo olajšanje je, ko ničesar, kar se mi dogaja in zgodi, ne dojemam tako dramatično in resno, kot sem pred 20 leti.
Takrat je bilo življenjskega pomena, v kaj bom odrasla, danes samo še naprej mirno odraščam. Najbolj mučna vprašanja, kot so, ali bom zadovoljila svoja pričakovanja in pričakovanja drugih, ali bom imela otroke in potolažila mamo, željno vnukov, ali bom ustvarila kariero, kakršno se v sodobnem svetu pač spodobi ustvariti, ali bom nanesla dovolj vlažilne kreme, da pri petdesetih ne bom 'tista starejša gospa', so že odgovorjena. Danes sem, kar sem, in ponosna sem na to. Uspeh se zame ne šteje v cifrah na bančnem računu in ni odvisen od števila otrok, ki sem jih rodila, kaj šele od števila prijateljev ali, bog ne daj, sledilcev. Moj uspeh je zapakiran v mojem splošnem počutju in odnosu do same sebe. In moje odraščanje je tako napredovalo v mirno sprejemanje vseh udarcev in na drugi strani nagrad, ki mi jih ponuja življenje. Medtem ko sem pri tridesetih iz vsake muhe naredila najmanj tri slone, je danes vse bolj preprosto, umirjeno in jasno. Moja trideseta so minila v vrtincu tisočerih dogajanj znotraj in zunaj mene ter vzročno-posledičnih tuhtanj, analiziranj, dilem ter čustvenih centrifug, s katerimi se nisem imela niti časa niti moči pomiriti in izstopiti. Vsi od tebe pričakujejo nekaj in sam od sebe pričakuješ vse. To vse se je odvilo v okviru eksistencialne krize, ki sem jo preživela napol prisebna. Zato sem rada stara 45 in več. Nadležnih pričakovanj skorajda ni več, so samo še čista, nežna hrepenenja in mehke želje, ki me ženejo dalje, kot da bi nekdo le rahlo pihal v moja jadra.
Ugotovili ste, nisem največja oboževalka mladosti, ki jo ves čas prežema pritisk, ali se nam bo življenje izšlo.
Verjetno pa imam srečo, da sem že v mladosti globoko in po svoje dojela smisel zgodbe Doriana Greya. Po drugi strani se zavedam, da marsikatera ženska (in moški) mojih let ne čuti kot jaz. Pravzaprav se je tudi med nami, približno isto starimi prijatelji, v pogovorih redno začela uporabljati kratica KSL. "Kaj mu je, spet KSL?" nas boste slišali reči na večer druženja, ko nekdo razglasi, da si je kupil kolo v vrednosti hiše, čeprav si tega ne more privoščiti. Res je, kriza srednjih let je lahko še kako resnična. Ko se zavedamo, da je velik del življenja že za nami, mi pa nismo dosegli skoraj nič od tistega, kar smo želeli doseči. To bomo želeli preseči z velikimi potezami, kot je nakup hitrega avtomobila, ki ga ne potrebujemo – samo zato, ker lahko in da drugim pokažemo, da lahko, pa čeprav nismo nikoli postali tisti dobri zdravnik, kot smo mladi napovedovali. Ženska si bo morda omislila ljubimca – iz enakih razlogov. Ker (si) želi dokazati, da je še ali šele zdaj zares poželenja vredna, pa čeprav se ji vrat guba kot angleškemu buldogu. Morda ji je iz mladosti ostala nepotešena želja po sprejetju in odobravanju (določenih) moških oči ali pa samo nečimrnost.
In v današnji družbi v resnici sploh ni čudno, da KSL obstaja. Pred kratkim sem bila malce bližje zavedanju, da sem s svojimi petdesetimi v njej še vedno ženska za odpis, prav tako kot tista starejša gospa v moji mladi glavi. V nagradni igri, kjer lahko zadeneš vstopnice za štiri prijateljice za glasbeni festival, nisem smela sodelovati. Prestara. Očitno obstaja nevarnost, da bi ob ritmih Billie Eilish doživela infarkt. Sarkastična sem z razlogom. Kajti medtem ko sodobna družba na naslovnice revij postavlja 80-letnice – starejše še vedno dojema predvsem kot 'material za odpis'. Pa na tem mestu ne bom načela teme o vseh z videzom povezanih simptomih te diagnoze, ki jih lahko zaslutimo v družbenem komuniciranju, saj ne vi ne jaz nimamo časa za to. S kislimi nasmehi se nasmihamo, češ da smo pri petdesetih v najlepših letih, a si mečemo pesek v oči, dokler staranja ne bomo sprejeli – kot takega. Naravnega. Do takrat pa bomo imele jaz in vse druge 50-letnice 'prepoved' zahajanja na festivale, ki trajajo več dni in noči, saj si tam nihče ne želi blamaž v slogu Bridget Jones. Če ste gledali tretji del filma, veste, o čem govorim, drugače pa si oglejte vsaj sceno z Edom Sheeranom, splača se že zaradi obilice garantiranega smeha. To je torej ženska, ki je tik pred tem, da izgubi menstruacijo? Vsaj tako jo vidi družba.
Toda, veste kaj, potem ko si bom neko jutro spet obrisala srage potu, ki so mi med spanjem spolzele med prsmi, bom prav zdaj, v razcvetu perimenopavze, odplesala vso noč, pa čeprav obstaja tveganje, da mi ob tem 'spusti mehur'. Prednost teh let je, da me pravzaprav res ne gane, kaj si mislijo drugi. Malce že, a ne preveč.
Fotografije: Profimedia
