"Stara, se ti zavedaš, da sva v zadnjem letu večkrat obiskali vedeževalko kot frizerja?" (izpoved naše novinarke)

Ura je bila zelo zgodnja, sonce krmežljavo, lahko bi trdili, da je hotelo biti mraz, po Dolenjski so se pasle meglice. »Ja, in?« je rekla nazaj. »Še tole dava skozi pa konec, ne.

«To si rečeva vsakič, ko greva k vedeževalki, stari ali novi, pa ni nikoli res. Razlika je le, da je šlo do zdaj večinoma za ženske, razsejane po Sloveniji, tokrat pa sva rinili v Banjo Luko. Seveda na priporočilo druge vedeževalke, ki naju je poslala h gospodu Peru, saj je ocenila, da ga potrebujeva. Tudi midve sva očitno ocenili, da ga potrebujeva, sicer se ne bi vozili v tri krasne.

S temi vedeževalkami je hec. Vedno so me privlačile, imela sem veliko prijateljic, ki niso storile koraka, ne da bi se prej posvetovale s svojo gospo, sama pa nikoli nisem hotela k nobeni. Niti me ni zanimalo niti me ni bilo strah, pač ni mi bilo do tega. Do trenutka, ko sem pred leti slišala za gospo, ki vse ve in ti vse pove. Iz kave, jasno. Ampak težko prideš do nje, le po zvezah. Pa ni predraga. In ker sem bila v takšni življenjski situaciji, da se me je dalo prepričati o čemerkoli, samo da mi bo bolje, sem šla. Spet nekam v tri krasne, naravnost v kuhinjo neznane ženske, ki me je ljubeče, a nekam resignirano gledala, kot da obžaluje, da mi gre tako slabo, da sem zdaj pri njej. Mirno je postregla kavo, pregledala usedlino, potem pa na listek nakracala nekaj črk in številk ter mi ga podala skupaj z opozorilom, naj se tega pazim. Vmes je pozdravila sina, ki si je prišel nekaj vzet iz hladilnika, nato se je spet zazrla vame in s turobnim glasom povedala, da jo je mož zlorabljal. Razkrila je neverjetne podrobnosti in na koncu sva skupaj jokali in se strinjali, da jaz res ne potrebujem vedeževalke v življenju, saj me tako ali tako čaka ena sama sreča. In to je bilo za nekaj dolgih let to, pozabila sem na vse skupaj, dokler me ni spet vrglo.

Sploh se ne spomnim, kako se je vse skupaj začelo to pot, kar naenkrat so vedeževalke in bralke duš ter reiki mojstri in astrologi in še kdo drug spet močno pritegnili mojo pozornost. Veliko sem razmišljala, zakaj, in prišla do odgovora, da sem v krizi srednjih let. Resno. Kot bi ves čas na napačnem kraju iskala sveti gral, pa sem se zavedla, in zdaj ne vem, kako naprej. Vedno sprašujem o ljubezni vseh vrst, službi, kakšni banalni malenkosti, ki me vznemirja ali obseda tisti hip, zadnje čase pa tudi o zdravju, ker mi nekaj stvari nagaja. Ne morem verjeti, da vam to pripovedujem, pravzaprav. Kakorkoli, slišala sem marsikaj in bila marsikje. Nikoli ne bom pozabila priznane gospe, ki deluje na štajerskem koncu, kako mi je z bolečino v očeh najprej povedala, da čuti, da z mano ni vse v redu, ampak da to ni nič čudnega glede na karmo. Preostali del seanse sem požirala solze in poslušala, kako sem bila v enem izmed prejšnjih življenj v nekem umazanem stoletju ženska, ki je opravljala splave, kar me je naredilo za izobčenko. »Mraz je bil in slabo vreme, zato še danes ne marate dežja,« je stoično ugotovila. Komentirajte po želji, jaz sem se s prijateljicami nasmejala do solz. Le kako je vedela, da ne maram dežja, hudiča?! Pa sem bila pri gospe, ki mi je resnično govorila neverjetne reči in ki so se pozneje res uresničile, toda na koncu seanse me je strmo pogledala in mi pokimala: »Saj vi veste, da niste s tega sveta, kajne?« Mislila je na to, da naj bi imela določene sposobnosti, o katerih raje ne bi. Sama od sebe pa je povedala, da bom kmalu letela z letalom, čeprav še nikoli nisem, saj sem imela pred tem noro fobijo, in imela je prav, na primer. Nekoč sem bila v nekem stanovanju sredi betonskega naselja, kjer je ženska klepetala z mano o znanih osebnostih slovenske estrade, potem ko je izvedela, da sem novinarka. In ko je izvedela, da sem novinarka, mi je povedala tudi, da rada pišem. Halo?? Naslednjič mi je neki tip, ki se ima za 'kanal', povedal, da sem k njemu prišla črne barve in da odhajam bele. Ves čas se je smejal do solz in govoril, da bom že videla. Da on sicer že vidi, pa mi ne more povedati, kaj. Se mi je pa globoko zahvalil, da sem prišla mimo, ker sem mu razširila 'kanal'. D? In, mimogrede, bila sem v stiku tudi z dušo pokojnega psa, če verjamete ali ne. Ah, noro, norost! Da ne govorim o tem, kaj vse sem slišala od drugih žensk, ki so hodile k vedeževalkam in jasnovidkam, to so res ubrisane zgodbe. Vsem nam je skupno, da nam ti prerokovalci sočutno povejo, da zagotovo nismo srečne. Ne samo, da nismo srečne, obstaja tudi nekaj možnosti, da nismo popolnoma pri sebi, to slutim. Pa kdo še hodi po svetu in troši denar za te stvari? Saj sama vem, koliko sem srečna in koliko nisem, zakaj raje redno ne igram lota, pa bom praktično na istem? Ko bi se vsaj počutila kaj bolje po teh obiskih, pa se ne. Saj v resnici nikoli ne izvem nič slabega, a nikoli tudi nič pretirano dobrega, vedno smo nekje v megleni sredini. Še nikoli nisem slišala, da bi vedeževalec komu napovedal, da bo postal vdovec, ne vem, morda je bilo tako v starih vedeževalskih časih, danes pa samo upamo na najbolje, upamo na nemogoče in ne izvemo ničesar neprijetnega, ker moramo tako in tako gledati naprej. Kako ironično. Poleg tega v treh dneh pozabim vse, kar mi povejo, tako da si potem prihodnost pač še naprej slikam po svoje.

Voziva se torej proti Banji Luki. Meja, cirilica, štorklje, vrbe, breze, do konca urejene ženske in le za drobiž moških ... Ne veva točno, kam morava, kje je ta Pero, kakšen je videti, koliko je star, in še najmanj, kar veva, je, kaj bo počel z nama. Prihajava po nasvetu gospe iz Ljubljane, kot rečeno, ki se prav tako ukvarja z videnjem in meni, da je to pravi naslov za naju. Ko peljeva mimo kmečkega dvorišča z napol dozidano rožnato hišo, ustaviva in vprašava za pot. Moški, ki se ravno sklanja nad kosilom, nama pove, da sva na cilju in da bo poklical najinega človeka. Skoči tako hitro, kot bi ga pičila kača. Iz hiše se čez nekaj trenutkov prikaže precej obilen in malce namrgoden tip, ki naju – vsako posebej – povabi v zabojnik, kakršnega uporabljajo delavci na gradbišču, le da ima on v svojem čisto druge reči. Na steni je Jezus, vse okoli njega so nedotaknjene steklenice z žganjem, domnevam, da darila obiskovalcev, in malce mi postane nerodno, da sem praznih rok oziroma da imam samo nekaj malega evrov. Pogleda me in mi z roko brez uvoda točno pokaže, kje na telesu me boli, in prisežem, da to vem samo jaz, ker o tem sploh ne razlagam. Pove mi, zakaj je tako in kako lahko končam, če bom tako nadaljevala. Zmajuje z glavo. Lista po starih, debelih bukvah in čečka na papir. Zmajuje z glavo. Poda mi papirček, na katerem sta zapisana datum, kdaj sem prišla, in datum, kdaj se moram vrniti. Ni druge, zmajuje z glavo. Kar ne vem, kaj bi, ko čakam, da je na vrsti prijateljica. Rahlo mi gre na smeh. A je to mogoče? Pravzaprav sem šla najprej samo z njo, potem sem se odločila, da tako dolge poti ne narediš zaman in da grem tudi sama, in kaj, seveda, dobim? Navodilo, da se moram v dveh tednih vrniti k njemu. Kako naj mi vesolje še drugače pove, da te stvari niso zame? Še vedno mi gre na smeh, a zoprno je, ker me bo žrlo, če ne bom šla, se to sploh da razumeti? Prijateljici se ni treba vrniti, srečnici.

Sem vam rekla, da se nikoli ne konča tako, kot načrtujeva. Nikoli ni zadnjič, za vsakim hribom je še ena dolina in potem nov hrib in tako v neskončnost. Ne vem, kaj bom storila. Zelo neprijetno je, če si nagnjen k vraževerju, pa dobiš navodilo, da se moraš vrniti, če hočeš, da bo res vse v redu. Zdaj bom verjetno nekaj dni hodila naokoli in si mislila, da sem padla na glavo, če grem nazaj. Potem me bo zvil dvom, kaj pa če. Sem mojstrica paranoje in 'kajpačejev'. Še enkrat si bom rekla, da sem padla na glavo, in potem se bom nekega sončnega jutra, ko se bodo meglice dvigovale z dolenjskih zidanic, peljala proti Banji Luki s svojo razglašeno intuicijo vred. Saj niti ni tako daleč in je čisto prijeten road trip s prijateljico. Tokrat zadnjič te vrste, prisežem, čeprav sem se že naučila, da v življenju nikoli ne reci nikoli. Ampak je zadnjič, ker mi je tako povedala zdrava pamet. Kar čutim, kako se moja pokojna babi smeji od zgoraj, in da to vem, mi ni treba nikamor, ha, ha, ha.

Katja Golob
Fotografija: profimedia

Preberite še: "Naučite se umetnosti poslušanja!"

Priporočamo tudi: Kako okrepiti svoje 'žensko središče' - medenično dno?

Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere