Cecilie Elisabeth Rudolph je danska tekstilna oblikovalka, ki eksperimentira in ustvarja z nepričakovanimi materiali, kot je ribja koža. Z njo smo se pogovarjali o navdihu ter predvsem njenem zadnjem, konceptualnem projektu Velbekomme, ki ga je predstavljala tudi na letošnjem milanskem tednu oblikovanja.
Cecilie, ste tekstilna oblikovalka, kako ste se znašli v kulinariki?
Že od malega so me zanimali hrana, kuhanje, peka, prehranjevanje nasploh. Pred spanjem sem v postelji prebirala kuharice in Jamie Oliver je kmalu postal moj priljubljeni junak. Osnov sem se naučila na kolidžu Chichester College v južni Angliji.
Med mukami, ko sem veliko časa prejokala ob kupih čebule, sem se začela zavedati, da mi ni treba postati vrhunska kuharica, če želim izraziti svojo strast do hrane; in po selitvi v London sem odkrila veliko drugih priložnosti, povezanih z njo. Hrana navdihuje na veliko načinov in že zdavnaj ni več samo ključen vir preživetja, ampak je eksperimentalno in nepričakovano sredstvo ter tudi navdih na številnih področjih, kot so moda, umetnost in dizajn.
Ta napredek – premik hrane v središče in z njo številni trendi, ki prihajajo – se mi zdi zelo zanimiv. Tudi na področju tekstila, s katerim se ukvarjam, se mi odpirajo nova obzorja in možnosti, tako lahko razvijam svoje ideje in se ukvarjam s hrano na svoj način.
Tako ste torej dobili navdih in idejo za projekta Food as an Image in Velbekomme?
Oba projekta (velbekomme v danščini pomeni dober tek) sem razvila v zadnjem letniku študija BA Textile Design na Central Saint Martinsu v Londonu in sta bila moja zaključna projekta za diplomo. Temeljita na osebni strasti do hrane, kot sem omenila, želela pa sem združiti obe področji, ki sta mi blizu, in pustiti, da se navdihneta med seboj na svojstven, nov način.
Nordijska kuhinja je v zadnjem času še posebej popularna, kar me je navdihnilo za oba projekta: raziskovala sem svojo dediščino, dansko hrano in kulturo obedovanja. Iskala sem oboje, nacionalne jedi in takšne, ki so bogate s tradicijo. Tak je na primer dekorativen in pisan Smørrebrød, odprt sendvič iz rženega kruha, namazan z maslom, na njem pa je veliko hladnih in/ali toplih kosov hrane, ki se med seboj barvno ujemajo, da vzbudijo apetit.
Še en navdih prihaja z območja južnega Jutlanda na Danskem, kjer sem odraščala. Gre za piškot, ki ga pečejo v ponvi za vaflje in se imenuje Go' råd (kar pomeni dober nasvet). Še posebej pomemben je zaradi svojega zgodovinskega okrasnega vzorca, ki ga vtisnejo vanj, ko je pečen. Vzorec spominja na čipko in se med družinami, ki ga pripravljajo, razlikuje. Preoblikovala sem ga in natisnila na blago, vtisnila sem ga celo na ribje kože.
Spogledovala sem se že tudi z bolj futurističnimi in eksperimentalnimi oblikami nordijske kuhinje, s katerimi so začeli v restavraciji Noma. Na videz in značaj projektov – na postavitev miz in jedilni pribor – pa je vplivala tradicionalna danska obrt, kot jo interpretirajo pri podjetjih Georg Jensen Damask in Royal Copenhagen.
Od kod ideja, da bi bila koža lososa dobra osnova za ustvarjanje? Je to idealen material za laserske reze, s katerimi ustvarjate svoje umetnije? Katera hrana bi bila še primerna za takšno ustvarjanje?
Velbekomme je konceptualen projekt, ki vključuje eksperimentalne pristope k sicer nenavadnim, vendar užitnim materialom. Ker sem želela ostati vdana svojemu navdihu – v skandinavskih deželah pojemo veliko rib –, pa je ribja koža postala odličen material za eksperimentiranje.
S projektom Velbekomme odpiram vprašanja o porabi hrane in odpadkih, predlagam nove mogoče rešitve oziroma nove oblike določenega materiala, kot je uporaba ribje kože ali zelenjavnih olupkov. Ti lahko postanejo nove sestavine, odkrivajo nove načine obedovanja in prehranjevanja in hkrati kažejo, kako lahko dobijo drugo priložnost.
Ribja koža ni nujno nekaj, kar je lahko izrezovati z laserjem, vendar je zelo zanimiv in unikaten material, zelo obstojen in z veliko tehničnimi zmožnostmi. Za moj okus je krasen odpadni material, s katerim se bom še ukvarjala.
Čipke iz rdeče pese, kaše, moke in sladkorja, servirane na rženem kruhu in okrašene s koprom – koliko časa in vaše kreativne energije je potrebno, da ustvarite enega od takšnih sendvičev?
Moje znanje o tekstilu vpliva na videz hrane in prenos dizajnerskih motivov na hrano, še zlasti v primeru užitne čipke, The Edible Lace, o kateri govorite. Veliko energije in eksperimentiranja je seveda potrebno za oblikovanje takšnih kosov, da pride od idejne zasnove do realizacije.
Koliko časa potrebujem za sendvič, določa veliko detajlov, zato težko rečem natančno. Najprej naredim model, ki spominja na teksturo tkanine, nato sestavine, kot so rdeča pesa, kaša in moka, zmešam v pasto, spečem v pečici in pretvorim v nov, užiten material, užitno čipko. To čipko nato postrežem na rženem kruhu kot ekstravagantno različico danske klasike Smørrebrød, ki sem jo že omenila.
Kaj pa barve? Kako vam uspe oživiti različne barve na svojih kreacijah?
Lososove kože sem dobila iz norveške prekajevalnice Hansen & Lydersen v Londonu, zato imajo naravno zlato barvo od dima. Sušene so na tradicionalen način v soli, nato jih obdelamo z laserjem in vanje vrežemo vzorce, ki sem jih oblikovala. Zelenjavo pa sem, kot številne druge materiale, obarvala na primer z rdečo peso, da sem jo prikazala v nekoliko drugačni podobi.
Projekta Food as an Image in Velbekomme ste predstavili tudi na letošnjem milanskem tednu oblikovanja. Ali je bil njun namen samo umetniške narave ali ste želeli pokazati tudi uporabno oziroma funkcionalno plat?
Projekta Food as an Image in Velbekomme sta nad naravo. Zajemala naj bi celotno doživetje, ki kombinira različna področja in pristope, kot so umetnost, moda, tekstilna industrija ... Ne sodita v samo eno kategorijo, da bi ju lahko razvrščali, njun večnamenski dizajn je poln možnosti in odprt za interpretacijo.
Ali ustvarjate le za oči ali tudi za brbončice? Si predstavljate na primer restavracijo, v kateri bi stregli vaše stvaritve?
Čeprav sem se, ko sem bila mlajša, izobraževala na kuharskem področju, nisem profesionalna kuharica ali strokovnjakinja za hrano. Sem samo strastna oblikovalka z ljubeznijo do hrane.
Uporabila sem 'sredstva', ki jih imam, da sem oblikovala nekaj, kar se mi zdi zanimivo – oblikovala sem koncept, in ne gurmansko večerjo. Sem zelo vizualna oseba, zato sem želela, da bi bila hrana tudi vizualno vabljiva in bi v opazovalcih vzbudila radovednost, nato pa bi začeli premišljevati o konceptu in zgodbi, ki stoji za projektom, ter hkrati tudi uživali.
Mislim, da bi bil Velbekomme idealen za posebne tematsko obarvane dogodke, seveda v sodelovanju s spretnimi kuharskimi mojstri v restavracijah, ki bi ustvarili popolno sožitje okusa in koncepta. Sanjski scenarij bi seveda bila restavracija, kot je Noma.
Imate v mislih že kakšne načrte za prihodnost? Nove projekte?
Še naprej me zelo zanima raziskovanje ribje kože kot materiala, saj mislim, da je glede tehničnih možnosti edinstven, hkrati pa je krasen odpadni material, vendar bom iskala tudi druge snovi, ki jih zavržemo vsak dan in so lahko predmeti za prihodnje projekte.
Pred kratkim sem videla razstavo Scarcity Waste, ki je bila zelo ganljiva in je med drugim vključevala kompleksnost hrane in izzive v povezavi s hrano, ki jo zavržemo, hkrati pa poudarjala potrebo po hrani, ki se bo do leta 2050 podvojila. Navdihnila me je, da sem začela spet premišljevati, kako lahko kot oblikovalka še bolj izzivam ponovno uporabo že zavrženih in recikliranih materialov tako, da vključim svoje spretnosti in pripovedujem skozi projekte, ki združujejo funkcionalnost, lepoto in vzdržljivost.
Hrana in kultura prehranjevanja sta zelo zanimivi področji, s katerima se ukvarjam in sta povezani z mojo kariero v tekstilni industriji, zato bom vsekakor zelo kmalu razvijala nove projekte, o katerih pa vam žal še ne morem veliko povedati.
Pripravila: Mojca Zemljak