Filozofija zdravega prehranjevanja med drugim vključuje doma pridelano hrano. Svoj pogled na to nam je zaupala Mojca Mavec, ki vodi tudi oddajo z naslovom Od njive do mize.
Zakaj ste se lotili oddaje, ki govori o lokalno pridelani hrani?
Skrajni čas je, da se v deželi, kjer že več kot polovico hrane uvozimo, začnemo zavedati, kako pomembna je lokalno proizvedena hrana, in z oddajo Od njive do mize, ki jo pripravljava skupaj s sovoditeljico Barbaro Zrimšek, želimo ozaveščati predvsem o tem. Z dolgo potjo, ki jo hrana opravi do naših krožnikov, ne škodujemo le okolju – stvari, ki jih zaužijemo, izgubijo svežino in hranljive snovi, obenem pa škodujemo tudi domačemu kmetijstvu, saj ne spodbujamo domače proizvodnje in izgubljamo pomembna delovna mesta.
Kakšno je pri vas razmerje med lokalno in globalno pridelano hrano?
Večinoma se trudim kupovati čim bolj sezonsko in lokalno hrano, seveda pa včasih kupim tudi stvari iz uvoza – sploh poslastice, kot je timijanov med s Krete. Res pa je, da sem postala vse bolj pozorna, od kod prihaja hrana, ki jo jemo, in pridno berem deklaracije.
Katere tri slovenske stvari imate najraje na svoji mizi?
Nanoški sir, kefir Krepki suhec in ekstra deviško oljčno olje Vanje Dujca, na primer.
Predstavite nam malce svoj jedilnik.
Enkrat na teden so na krožniku obvezno ribe. Zajtrka nikoli ne izpustim, raje vstanem uro prej, samo da imam čas zase, za vrček čaja, morda proseno kašo s suhim sadjem, kefir z oreščki in agavinim sirupom in obveznim ščepcem cimeta za dobro voljo in odpornost, cimet je krasna stvar. Začimbe igrajo zelo pomembno vlogo v naši kuhinji, kurkuma, koriander, kardamom in sploh svež ingver, brez katerega ne mine dan. Pozimi si zjutraj pripravim toplo limonado z ingverjem, preventiva pred prehladom in obenem dobro poživilo. Kave skorajda ne pijem, sem bolj kofetarica po potrebi, zaradi dobre družbe. V službo vedno vzamem nekaj sadja in nekaj malega za kosilo, glavni obrok sledi popoldne, ko smo vsi doma. Tu smo se kar disciplinirali v naši hiši, da po se po službi zberemo za mizo in pojemo kaj domačega. Po navadi že zjutraj skuham juho (iz koromača, buče, brokolija, pastinaka, kar pač da sezona), smo tudi ljubitelji kuskusa in rižot, pogosto skuham tudi indijski dal iz rdeče leče, ki ga lahko večkrat pogreješ, dodaš na primer jajce, svežo rukolo in parmezan. Mesa pojemo manj, vsi največji prazniki pa minejo ob ribah in morskih sadežih. Obožujem sardele na žaru. Pečene sardele, kos kruha in kozarec malvazije, moje najljubše kosilo. Jadranski lignji pa so na mizi, ko je plačilni dan. To je sploh moj najljubši desert.
V svetu se širi vrtičkarstvo posebne sorte – ljudje najemajo zemljo in strokovnjake, ki jo obdelujejo, da pridejo do sveže pridelane hrane. Kaj menite o tem?
No, nekatere evropske države, kot je Francija, imajo dobro razvito partnersko kmetijstvo – obliko povezave med kmeti in potrošniki, ki jo v Sloveniji še ne poznamo dobro. Po navadi gre za manjša kmetijskega zemljišča, ki se razdelijo med več odjemalcev. Kmet se pred sezono dogovori s potrošniki o njihovih željah. Taki pridelki se potem razdelijo med odjemalce, ki tako dobijo kakovostna, ekološka živila, kmet pa lahko dostojno živi od svojega dela.
V Sloveniji se razvija projekt Vrtičkar, namenjen tudi ekološki in domači pridelavi hrane. Ste tudi vi vrtičkarica?
Pred leti sem se preselila v prekmursko družino, kjer je ljubezen do zemlje neizogibna. Vam rečem, vrt je najboljši fitnes program. Zjutraj malo prekoplješ in poln svežega kisika odkolesariš v službo. Zakon, ne zamenjam za nobeno potenje v športni dvorani!
Pripravila Katja Golob,
fotografija Shutterstock.com
