Se počutite kot prevarantka?

... ki poskuša bolj sebe kot druge prepričati, da ve, kaj počne?

Ste se kdaj želeli sredi poslovnega sestanka ugrezniti v zemljo, skriti v mišjo luknjo? Tako radi bi se razblinili v nič, preden vas razkrinkajo in odkrijejo, da že ves čas o sebi ustvarjate lažno predstavo, pa čeprav je vaš življenjepis poln diplom, kvalifikacij in specializacij, ki bi vam jih lahko zavidala tudi najbolj arogantna kolegica ...

Vam bo lažje pri srcu, če vam povemo, da se tudi nekatere največje filmske, glasbene, modne in druge ikone ter uspešni poslovneži in poslovnice včasih počutijo tako?

Da imajo tudi na prvi vtis zelo veliki ljudje sindrom prevaranta oziroma vsiljivca v lastnem življenju? Po več kot sto filmskih nagradah, med katerimi so trije oskarji in rekordnih 18 nominacij zanj, je danes 65-letna hollywoodska igralka Meryl Streep pred desetimi leti v intervjuju s Kenom Burnsom priznala, da se še vedno sprašuje, zakaj bi jo sploh kdo želel gledati v filmu, ko pa tako ali tako ne zna igrati.

O tem sindromu je pisala tudi ena izmed najbolj vplivnih žensk v Silicijevi dolini, vodja geek chic klana megauspešnih menedžerk in glavna poslovodja Facebooka, 44-letna Sheryl Sandberg. Ne le da je lani postala Zuckerbergova desna roka, tej materi dveh otrok je uspelo izdati še knjižno uspešnico Lean In: Women, Work, and the Will to Lead (v prevodu Nasloni se: Ženske, delo in volja do vodenja). V tej knjigi poskuša Sheryl poslovnim ženskam pomagati premagati sindrom vsiljivke v poslovnem svetu, kjer še vedno prevladujejo moški, in sicer s pomočjo terapije Lean in Circles – krogov, znotraj katerih s svojimi kolegicami deli izkušnje in gradi zaupanje skozi zgodbo lastnega uspeha.

Jaz, strokovnjakinja?!

Ah, dajte, no ...

V nasprotju z moškimi smo ženske pogosto žrtve sindroma prevaranta, menita ameriški znanstvenici Jessica L. Collett in Jade Avelis, ki sta raziskovali primere žensk, sprijaznjenih z nižjim položajem na delovnem mestu, čeprav so imele vse pogoje za napredovanje. Ugotovili sta, da ženske brez težav prepričamo same sebe, da nismo dovolj dobre za poslovni uspeh, saj je v nas zasidran vzorec naših mam, ki so bile večinoma predvsem gospodinje.

Ko smo odraščale, smo jih opazovale, kako kuhajo, likajo in skrbijo za družino, in to je glavni razlog, zakaj se v takšni vlogi tudi same počutimo suvereno, koristno in izpolnjeno, menita Jessica in Jade, na delovnem mestu pa ne. Ker se pri gospodinjskih delih počutimo uspešnejše, se tako na splošno še vedno raje osredotočamo na družinsko kot na poslovno življenje.

Če se počutimo kot prevarantke v vlogi matere, je glavni vzrok za to običajno poporodna depresija, za katero obstajajo terapije in zdravila; kadar se imamo za vsiljivke na delovnem mestu, pa o tem raje molčimo, da le ne bi pritegnile še več pozornosti nase in na svojo 'nesposobnost'. Ameriški znanstveniki pa opozarjajo, da je težava prav v tem začaranem krogu – ker o tem ne govorimo, mislimo, da smo edine, ki se tako počutimo, zato se nam naša predstava o sebi kot bleferki zdi še bolj realna in smo še bolj negotove.

Zaradi tega se tudi dejansko težko osredotočamo na delo in smo posledično lahko zares manj uspešne. V resnici pa številne ženske na delovnem mestu trpijo za tem sindromom in živijo v nenehnem strahu, da bo kdo odkril, kako se le pretvarjajo ... Če bi o tem spregovorile, bi imele vse skupaj zagotovo veliko več možnosti, da prekinemo ta začarani krog in se 'pozdravimo'.

Delovno okolje, kjer ponekod še vedno vladajo moški (čeprav se to, roko na srce, že precej spreminja), pa ni edino področje, kjer se ženske počutimo kot vsiljivke. Sama sem se tako na primer počutila tudi v vlogi učiteljice na šoli za tuje jezike, kjer smo prevladovale ženske. Tujce sem učila slovenščine in bila pri tem – takšni so bili odzivi mojih učencev kot tudi vodstva – zelo uspešna.

Pa vendar sem se vsako učno uro počutila, češ, kaj za vraga delam tu v razredu, saj jih sploh ne znam učiti. In ko so ob zaključku vsi po vrsti znali prav dobro govoriti slovensko, me je to čudilo ... da, prav čudilo. Nikakor nisem mogla dojeti, da je to moje delo, moja zasluga. Med poletnimi počitnicami sem nato v piceriji srečala eno od učenk, Madžarko. Pristopila je k naši mizi s svojim fantom, Slovencem, nas pozdravila, nato pa svojemu izbrancu rekla v slovenščini: »No, to je moja profesorica, njej se lahko zahvališ, da tako lepo govorim.«

Obrnila se je nazaj k meni in nadaljevala: »Res sem vam hvaležna. Če me ne bi vi učili, ne verjamem, da bi lahko dobila službo v Sloveniji, pa sem jo!« Čestitala sem ji, a hkrati sem bila čisto zmedena – kot da vse njene besede sploh ne bi bile namenjene meni. Takrat sem začela razumeti, da je realnost – cilji, ki jih dosežem, rezultati – povsem drugačna od mojega doživljanja svojih (ne)dosežkov. Ves čas se v bistvu podcenjujem, od sebe zahtevam več in več, a vendar ne bo nikoli dovolj, saj se ne počutim dovolj vredne te vloge niti kakšne druge. Skrajni čas je bil, da začnem o sebi misliti drugače, da svojo predstavo o sebi uskladim z realno sliko.

Kako se torej soočiti s prevarantko v sebi?

Za vse 'vsiljivke', ki ste se prepoznale v teh vrsticah, obstaja tolažilna novica. Strokovnjaki so povzeli, da se prav vsakdo, ki premore malo zdrave pameti, je samokritičen in čuti odgovornost do tistega, kar počne, včasih počuti navadnega bleferja, medtem ko se mu hkrati zdi, da vsi drugi dobro vedo, kaj počnejo. Pravzaprav bi se morali kar malo bati tistih ljudmi, ki se tako res nikoli ne počutijo, saj so potemtakem kar malo nečloveški, kot kakšni mali 'psihopati'.

Po vzoru Sherylinine terapije Lean In Cyrcle pa strokovnjaki vsem ženskam, ki preveč trpijo zaradi tega sindroma, svetujejo, da bi morala vsaka od njih ustanoviti svoj krog prijateljic, med katerimi se lahko odkrito govori o strahovih in dvomih o svojih sposobnostih. Ko boste o tem začeli na glas govoriti in ko boste ugotovili, da še zdaleč niste edini s takšnimi občutji, boste namreč že na pol poti do 'ozdravitve'. Poslušajte in slišite mnenja prijateljic o sebi in jih poskusite ponotranjiti, vzeti za svoja, tako boste k svojemu subjektivnemu doživljanju, ki vam dela krivico, dodali vsaj ščepec objektivnosti.

Tudi slavni niso odporni na sindrom vsiljivca

Nekateri najbolj znani hollywoodski zvezdniki so dovolj samokritični in pošteni, da tudi javno priznajo, kako so se v trenutku svojega največjega uspeha počutili navadne goljufe, ki jih bodo vsak čas razkrinkali.

Meryl Streep

dobitnica treh oskarjev ter igralka z največ nominacijami za oskarja in zlati globus v zgodovini filma

»Pogosto se sprašujem, zakaj bi me kdo rad ponovno gledal v filmu ... Saj vendar ne znam igrati. Zakaj se torej s tem sploh ukvarjam?«

Denzel Washington

dobitnik dveh oskarjev, eden izmed najbolj nagrajevanih ameriških igralcev

»Če pet minut pred začetkom premiere ne pomisliš, kaj za vraga sploh delaš tam, je verjetno čas, da se nehaš ukvarjati s tem poslom.«

Tina Fey

nagrajena komičarka, igralka, televizijska in filmska scenaristka

»Lepota sindroma vsiljivca je v stalnem nihanju med skrajno egomanijo in popolnoma nasprotnim občutkom, češ da si samo ponaredek in te bodo, prevaranta, zdaj zdaj razkrinkali. Zato uživaš v egomaniji, dokler traja, potem pa si naprej prizadevaš preživeti idejo o blefiranju.«

Chris Martin

pevec in avtor besedil britanske skupine Coldplay

»Koristno je kombinirati aroganco in paranojo. Če bi bili vsi paranoični, ne bi nikoli zapustili stanovanja. Če bi bili vsi arogantni, pa nihče ne bi želel, da zapustimo stanovanje.«

Michelle Pfeiffer

dobitnica zlatega globusa in trikratna nominiranka za oskarja

»Še vedno mislim, da boste odkrili, da nisem nadarjena igralka. Res nisem ne vem kaj; vse to je velika prevara.«

Prevedla in priredila: Nina Pretnar