Pekoča bolečina, mravljinčenje in občutek nelagodja v zapestju ter oslabelost ene, pogosteje obeh rok, prav tako spremenjeno občutenje teh in občasno mrtvičenje prvih treh prstov spadajo med zanesljive znake zapestnega prehoda, pogosteje imenovanega preprosto karpalni kanal, uradno pa sindrom karpalnega kanala.
Ta se praviloma pojavlja na obeh rokah, pri čemer je ena, običajno dominantna, bolj prizadeta. Neprijetna in moteča simptomatika pa se lahko čez čas začne širiti navzgor, vse do komolca, v hujših primerih celo rame.
Značilno za karpalni kanal je, da se prvi znaki pojavijo ob obremenitvah, kakršne so vožnja avtomobila ali kolesa in držanje telefona, ter med drugimi povsem vsakdanjimi opravili.
Nadaljujejo se z bolečinami ponoči, zaradi katerih se oseba prebudi, medtem ko so v poznejši fazi mravljinci prisotni ves dan. Ko ti izginejo, mišična moč dlani upade in mišice pod palcem oslabijo, kar pripelje do nerodnosti, nespretnosti ter izgube oprijema posebej manjših predmetov.
Da bi se temu izognili, je bistvena klinična prezentacija oziroma zgodnje prepoznavanje simptomov karpalnega kanala in v enaki meri sosledje posameznih znakov, na osnovi česar se posamezniku lahko zagotovi individualna fizioterapija, s pomočjo katere je v večini primerov mogoče zaobiti nemalokrat povsem nepotreben operativni poseg.
Anatomija zapestja
Zapestje spada med izredno kompleksne sklepe, sestavljene iz številnih kosti, mišic, tetiv teh in živcev, ki povezujejo dlančne (karpalne) kosti s podlaktnimi, prav vsak od naštetih gradnikov pa lahko predstavlja možen vzrok za nastanek bolečine.
Majhne dlančne kosti so sicer razdeljene v dve vrsti, vsako vrsto pa tvorijo štiri kosti, obdane s sklepnim hrustancem, katerega naloga je prenašanje sil in lajšanje gibanja.
Nasprotno so tetive mišic, ki prehajajo skozi zapestje, odgovorne za upogibanje (fleksija) in iztezanje (ekstenzija), medtem ko so živci, razporejeni po dolžini prstov, tisti, ki ob utesnitvi ali draženju povzročijo mravljinčenje ter bolečine v zapestju.
Do poškodb vodi več vzrokov in dejavnikov tveganja, a za najpogostejše oblike poškodovanosti zapestja veljajo nestabilno zapestje, De'Quervainov tenosinovitis in karpalni kanal.
Kako prepoznati sindrom karpalnega kanala?
Karpalni kanal je najpogosteje rezultat kombinacije kompresije (stiska) in trakcije (raztega), s katero se zaradi povečanega tlaka zavre dotok krvi, poveča lokalni edem ter ogrozi znotrajživčne mikrocirkulacije.
Z drugimi besedami: ker je karpalni kanal izredno ozek, tesen in neprožen, v njem pa se nahajajo mediani živec ter tetive upogibalk prstov, hitro pride do stiska, posledica česar so oteklina, vnetje in zmanjšan prostor samega kanala.
Pojavi se torej zaradi povečanega pritiska v zapestnem predelu, za kar je vzrokov več, med dejavnike tveganja pa spadajo:
Zanimivosti
Karpalni kanal se pojavi pri 40 % nosečnic, zato nosečnost velja za drugi najpogostejši dejavnik tveganja za nastanek tega (večjega od nosečnosti dosega le sladkorna bolezen, ki tveganje poveča na 80 %).
Najpogostejša utesnitvena nevropatija je prav karpalni kanal, ki zastopa celo 90 % vseh utesnitev.
Večina poškodb sodi v skupino blagih do zmernih (75 %), ne glede na stopnjo poškodovanosti pa se za zdravljenje karpalnega kanala priporoča fizio-kineziološka obravnava.
Zdravljenje karpalnega kanala v kliniki Medicofit
V kliniki Medicofit paciente opozarjajo na možnost enačenja simptomatike karpalnega kanala s simptomatiko ceavikalne radikulopatije (stisnjenost živčnih korenin v vratnem predelu) ali artroze.
Na vse tri poškodbe oziroma bolezni namreč kažejo podobni simptomi, vendar so nevrološki znaki prisotni izključno takrat, ko je poškodovan karpalni kanal.
Ne glede na to, ali je karpalni kanal poškodovan v tej meri, da zahteva operativni poseg ali pa se poškodbe zdravijo izključno konservativno, je rehabilitacijo treba prilagoditi stopnji okvare zapestja in težavam, s katerimi se pacient srečuje.
Osnovo tega predstavlja razlaga stanja in poteka rehabilitacije, pripravljene na temelju individualnega pristopa, prav tako zavedanje, da so živci občutljive strukture z nizko stopnjo samoobnovitve, zaradi česar mora do vzpostavitve polne funkcije zapestja preteči več mesecev ali tudi leto dni.
Strokovnjaki v kliniki Medicofit rehabilitacijo karpalnega kanala vselej zasnujejo štiristopenjsko.
1. DIAGNOSTIČNI PREGLED
Temelj vsakega zdravljenja je diagnostični pregled, na katerem se pripravi poročilo, ki je izhodišče rehabilitacijske obravnave in oblikovanja procesa zdravljenja, saj zapoznelo ukrepanje čas zdravljenja podaljšuje.
Gre za oceno prizadetosti poškodovanega sklepa, ki vključuje anamnezo in klinični pregled zapestja z inspekcijo, s palpacijo ter z oceno aktivne, pasivne gibljivosti in artrokinematike, pa tudi teste za mišično moč, s katerimi se iščejo morebitna neravnovesja, znaki mišične atrofije ter preverijo nevrološki izpadi.
Diagnostika karpalnega kanala sloni na izvajanju:
• Tinelovega testa, pri katerem se z blagim tapkanjem po zapestju izzoveta mravljinčenje in zbadanje,
• Phaleovega testa, ki z vzdrževanjem 90° bodisi upogiba bodisi iztega v trajanju med 30 in 60 sekundami izzove bolečino, zbadanje ter mravljinčenje,
• elektromiografije, s katero se na temelju merjenja hitrosti prevajanja po živcih določi stopnja okvare živčnega prevajanja, in, po potrebi,
• slikovne diagnostike zapestja, denimo ultrazvoka, magnetne resonance in/ali rentgena.
2. AKUTNA FIZIOTERAPIJA
Prva faza zdravljenja se naslanja na akutno fizioterapijo, usmerjeno k zmanjšanju vnetja in bolečine v zapestju ter izboljšanju gibljivosti, tudi prilagoditvam vsakdanjih aktivnosti in učenju pravilnega izvajanja posameznih gibov.
V tem obdobju se priporoča nošnja opornice, ki blaži predvsem nočne bolečine, medtem ko rehabilitacijska obravnava vključuje specialne ročne tehnike, kot so manualna terapija in tehnike sodobne tehnologije: TECAR WINTECARE, 6D Action, visokotonska elektrostimulacija HiTOP ter visokoenergijski laser SUMMUS.
Vse naštete metode olajšajo bolečino, zmanjšajo vnetje, izboljšajo celični metabolizem in pospešijo celjenje tkiva.
3. POSTAKUTNA KINEZIOLOGIJA
Postakutna kineziologija se osredotoča na specialno vadbo, s katero pacient po sindromu karpalnega kanala ponovno pridobi polno funkcionalnost zapestja.
Gre za vaje za krepitev mišic podlakti, zapestja in dlani ter prstov, s katerimi se odpravijo morebitne asimetrije, predvsem pa se izboljša gibljivost, kasneje tudi vaje za krepitev celih rok in ramenskega obroča ter vaje za vzdrževanje pravilne telesne drže.
4. PREVENTIVNA KINEZIOTERAPIJA
Ker pa je tveganje za ponovitev pojava karpalnega kanala pri osebah, ki so poškodbo že utrpele, visoko, specialisti klinike Medicofit v izogib dolgotrajnega mirovanja in pomanjkanja aktivnosti zapestja priporočajo udeleževanje programa preventivne kinezioterapije, katerega cilj je ohraniti optimalno funkcionalnost zapestja.
Kljub učinkoviti rehabilitacijski obravnavi se v določenih primerih kirurškemu posegu ni mogoče izogniti. Karpalna dekompresija pod lokalno anestezijo, s katero se sprosti živec, omogoča odstranitev morebitnih zarastlin in ne traja dolgo, prinaša pa določena tveganja, med drugim tveganje za okužbo na mestu reza, krvavitev, poškodbo živca ali žil ter nastanek večjih brazgotin.
Ključen del zdravljenja je tudi v tem primeru pravkar opisan rehabilitacijski program.
Nemalokrat je dejanski vzrok za karpalni kanal težko določiti, ker je teh več in se medsebojno prepletajo, a je poškodba kljub temu povezana s povečanim pritiskom v zapestnem prehodu, zaradi katerega pritisk postopoma narašča ter sčasoma vpliva na delovanje zapestja.
Zgodnje prepoznavanje simptomatike, pravočasno ukrepanje in individualno prilagojena rehabilitacija tako vsekakor onemogočijo poslabšanje stanja, povrnejo funkcionalnost sklepa ter preprečujejo ponovitev simptomov.
Naročite se na diagnostični pregled v kliniko Medicofit.
