Ko se velike ljubezni (s)krhajo pred očmi javnosti. AJDA GREGORC
Pari se radi družijo s pari. Že od nekdaj. Za to obstaja celo angleški izraz 'double dating', ki bi ga lahko majavo prevedli v 'dvojne zmenkarije'. In zdi se precej logično. Tako logično, da temu govori v korist še matematika. Ko so za mizo štirje, je vse lepo parno, deljivo na dva. Tudi če rečemo, da sta tam le dve celoti, to še vedno velja. Kolektivno namreč obožujemo idejo, da dva postaneta eno (živjo, monogamija). Kakorkoli, skupaj so štirje, ki so na istem. Le tisti, ki je v dvoje, lahko namreč razume vse radosti in tegobe, ki pridejo s tem načinom življenja. Smola pa je, ko se eden izmed parov, s katerim se družimo, razide. Sprva sledi šok. Njun zlom namreč neslišno oplazi našo dvojino in opozori na to, kaj bi se lahko zgodilo tudi nama. Porodi vprašanja, kako daleč ali blizu smo do tja. Če začne med parom v razhajanju žuboreti nad vreliščem in dišati po ločitveni vojni (poročeni gor ali dol), v vsej bližnji okolici zacvetijo mnenjski tabori. Če ne kampirata v istem, lahko stopnja medsebojne polarizacije kmalu tekmuje s tisto v državi. Če sta na nasprotnih bregovih, je tako priporočljivo ostati v slogi in se tudi v primeru konca ne podati po poteh para, ki bije zasebno bitko vsem na očeh. Ta, če sklepamo iz razširjenega klasičnega modela, vključuje javno blatenje nekoč ljubljene osebe, obelodanijo se vse krivice, ki nam jih je ta oseba prizadejala in morebitni poskus odvzetja starševskih pravic. Za vsak dvojec, ki se razhaja v hudi uri in počne vse našteto, nenasitnih ušes namreč ne zmanjka, kar da srcozlomu povsem novo dimenzijo bolečine.
Pri tistih, ki imajo posejane zvezde na pločnikih slave in stalni naslov prebivališča v deželi, ki se konča na -ollywood, pa se osnovni vzorec ponovi, le da so stave toliko višje, razkrite podrobnosti toliko bolj intimne, laži bolj z(a)vite, besede pa ostrejše. Posluh in s tem mnenja o njihovem razpadajočem zakonu nima le prvih 30 hišnih naslovov, temveč zajeten del zemeljske oble. Potemtakem ni čudno, da ti ljudje na koncu običajno komunicirajo le še prek medijskih izjav in sodnih nalogov.
Zdi pa se, da pranje umazanega perila (po lastni volji) stopa v novo ero.
Ta nudi najslajši kruh tabloidom, odkar obstaja zvezdniška kultura, vendar se zdi, da je v zadnjih letih malce zadremalo po divjih podvigih na prelomu stoletja, ko so se (prvič) ločevali Britney, Tom, Jennifer in drugi ... Miley si je nedavno kupila rože po tem, ko jo je njen bivši mož Chris Hemsworth domnevno prevaral z več ženskami, in k temu spodbudila še na milijone žensk po vsem svetu. Cvetličarski lobiji si manejo roke, medtem ko se toksične zveze zapuščajo kot po tekočem traku. Shakira milo za drago vrača svojemu bivšemu Piquéju na YouTubu in mu sporoča, da je zamenjal ferrarija za twingota. Obenem mu očita, da ji je za nameček pustil še bivšo taščo za sosedo (to mora biti res neprijetno, priznam). Prva uporablja simboliko, ki je ovita v celofan ravno toliko, da se skozenj vidi prav vse, če le želimo pogledati malce bližje, druga pa prav po domače pove vse točno tako, kot je, in ne skopari z neposrednimi podrobnostmi. Medtem ko so se včasih pisale ljubezenske pesmi in pele podoknice, danes bolj kot kdaj prej nastajajo pesmi, namenjene razčiščevanju odnosov. Lahko bi rekli, da gre z vidika javnosti za glasbeno utekočinjeno pranje umazanega perila, medtem ko za izvajalce pomeni katarzično terapijo. Kar nekaj takih primerov, pesmi gor ali dol, lahko najdemo tudi na domačih estradniških tleh.
"Ali ni noro, da slavni doživljajo enake srčne travme in bolečine kot mi?" reče sodelavka, potem ko pove, da je Miley posnela video za omenjeno pesem Flowers v vili, kjer naj bi njen bivši prekršil najsvetejše zakonske zaobljube. Noro ali ne, dejstvo je, da tudi svetovno znani nimajo garancije za srečno ljubezensko življenje – kljub vsemu krompirju, ki so ga v življenju sicer že pobrali. Pravzaprav jim statistika romantičnih odnosov s srečnim koncem govori še manj v korist kot nam. "Obstaja pa razlika, saj lahko ob bolečem razhodu mastno zaslužijo, če iz kislih limon naredijo dober produkt," doda druga sodelavka. Beyoncé je prav dobesedno ustvarila dobičkonosno Limonado (njen šesti album, ki črpa kreativno snov iz prevare njenega moža Jay-Z-ja). In tu se skriva žarek upanja zanje. "Tako lahko jokcajo na mondeni jahti, medtem ko jim njihovi asistenti brišejo solze s svilenimi robčki ter si bodrijo duha s pregrešno dragimi torbicami. To že ne more biti slaba tolažba," še pripomni. "Jaz imam na voljo le drive-in ter darilni bon za masažo v Kosezah." Shakira v prej omenjeni pesmi njeno tezo potrdi s stavkom, da "ženske ne jočejo več, temveč raje (za)služijo".
Ali je pri zvezdah vzgib za pranje umazanega perila dejansko zaslužek ali je ta le presenetljiv stranski produkt tudi zanje, je verjetno odvisno od primera do primera, skoraj v vsakem slučaju pa ga vodi ranjeni ego. Ta rad pajdaši z zlomljenim srcem, sploh če smo na strani zavrnjenega ali, še huje, zavrnjenega s prevaro. Vsaka košarica, pa naj bo še tako mala, namreč zaboli. Če povzamemo – nekdo se ni odločil za nas. Že tisti tipični "nisi ti, jaz sem" po prvem zmenku traja nekaj ur, da se poleže, kaj šele, ko ti nekdo po dolgih letih skupnega življenja vrže na mizo ločitvene papirje. V nas se, naj bomo še tako zreli in dostojanstveni, takrat nemalokrat porodi vzgib dokazati drugi osebi, da je izguba njena. Večina navadnih smrtnikov poskuša to dokazati z objavo čudovite avtoportretne fotografije na Instagramu, zraven pa sodi tudi referat o najslabših lastnostih bivšega partnerja v prijateljskem krogu. Pri tem se običajno konča. Če imamo na voljo večmilijonsko platformo in malo dobrih prijateljev, ki bi nam odsvetovali njeno uporabo v času svoje največje ranljivosti, pa lahko zanetimo škandal za v knjige.
Tak, ki se, tudi ko se prah poleže, prilepi na naše ime in se ne pusti otresti kar tako. (In na renomeje naših bližnjih, ki živijo z njimi še takrat, ko javnosti naša vojna drama ne zanima več.) Ko gre namreč življenje naprej, ko se srčne praske zacelijo in se zlomljeno srce znova zaljubi, se ustvari čustvena distanca, ki stvari iz preteklosti postavi v perspektivo. Ta lahko prinese grenak spomin ali celo kes. Če ločitvene vojne niste bili v javnosti, pa hvaležnost samim sebi za to ravnanje.
Veliko bolj nehvaležno pa je, ko morda pot pranja umazanega perila izbere le eden izmed nekdanjih partnerjev in je drugi meni nič, tebi nič prepuščen dejstvu, da nekdaj zasebno in sveto ugleda luč sveta. Ali ko v primeru znanih oseb mediji pograbijo njihov razhod za senzacionalno zgodbo kljub njihovemu trudu ohraniti stvar zasebno. To je preprosto nehumano, a žal ne redko. Takrat je resnico morda res bolje iskati na sodišču kot med ljudmi, saj ti ne bodo nikoli prav zares močno objektivni. Obenem še vedno živimo v svetu, kjer bo ženska, ki se brani pred blatenjem, morda celo bolj nasrkala kot tisti, ki je z njim začel. Ko torej pride do čistega nasprotja Gwynethinega (Paltrow) famoznega 'zavednega razhajanja' (angl. consicous uncoupling) v sožitju, je včasih tišina ali premišljen naslednji korak najboljši oprijem.
Skoraj vsi si želimo tega, kar imata Tom Hanks in Rita Wilson. Pa vendar se stvari velikokrat ne iztečejo po načrtih, zato nas ima večina za sabo že propadlo zvezo in s tem bivšo ljubezen v čustvenem nahrbtniku. Tako smo bili že skoraj vsi na mestu, ko bi lahko prali umazano perilo. Morda smo ga, morda ga nismo, ali pa smo ga le toliko, da je to že stvar preteklosti. Dobro se je vprašati, zakaj smo ravnali tako, kot smo. Dejstvo pa ostaja, da lahko le človeka, ki smo ga nekoč tako zelo ljubili, tako zelo sovražimo. Prav zato so pogosto najglasnejši golobčki pozneje največji nasprotniki. Pa vendar ne moremo reči, da s pranjem umazanega perila vsaj malce ne pljuvamo v lastno skledo, kajne? Konec koncev je bil ta človek določen čas naša prva izbira in pomemben del našega življenja. Če je potemtakem cilj bivšega partnerja tako uničiti, da se ga ne bo upala dotakniti niti ena ženska oziroma moški v državi ali obratno, tega ne moremo pripisati najbolj civiliziranemu vedenju. Tudi če to storimo v imenu zaščite src. Včasih je zato morda bolje ljubiti se in ne marati se pretežno v zasebni sferi. Ljubezen je (bila) le vajina, mnenja o njenem koncu pa so žal od vseh.
Te dni se takšno in drugačno razkrinkanje vulgarnih in nezglednih podrobnosti o nekdanjih partnerjih tu in tam označi za opolnomočenje.
In ja, zakaj bi konec koncev ščitili nekoga, ki ni razmišljal o nas, ko je bilo to najbolj potrebno? Zakaj bi morali biti zdaj mi odrasli? In mu s tem celo kriti hrbet? Seveda vse to do neke mere drži, a odločitev, kaj, koliko in na kakšen način bomo delili, ostaja naša. Nihče ne pravi, da ne bi smeli imeti pravice izraziti tega, kar čutimo, da bi morali biti tiho zavoljo družbenih mnenj ali ne deliti svoje plati zgodbe. A ne želimo si trenutka, ko se spustimo na raven tistega, ki blati, in s tem pod svojo. Vsekakor lahko svoje umazano perilo ločimo in ga operemo le nekaj. Dokler torej vklopimo centrifugo razsodnosti in nam ne popustijo vse zavore, s tem naredimo uslugo bodočim sebi, svojim bližnjim in morebitni svoji naslednji ljubezni, ki bo trajala.
Fotografija: Profimedia
