Koliko pozabljanja si človek lahko privošči, da je še vedno zdravo?

Pravijo, da je pozabljanje do neke mere zdravo in ima pozitivno funkcijo, saj bi sicer človekov spomin preobremenili s številnimi nepomembnimi podatki, vendar včasih pozabljamo več, kot si želimo. Takrat lahko govorimo o občasni pozabljivosti, ki ni nujno znak bolezni, temveč se pogosto dogaja zdravim in aktivnim ljudem, ki so pozorni na (pre)več stvari hkrati, seveda pa se s starostjo to stopnjuje.

Nekateri zdravniki za to uporabljajo izraz blaga kognitivna motnja, če presodijo, da ne gre za nobeno obliko demence (kot je Alzheimerjeva bolezen), prav tako pa ni nujno, da se bo bolezen zaradi pozabljanja lahko razvila.

Ne veste, v kakšno olajšanje mi je, ko berem in slišim takšne stvari, sploh odkar se ne morem več popolnoma zanesti na svojo glavo. In to ni nekaj, kar bi se začelo s prehodom v štirideseta, ampak traja že od mladosti, le vedno bolj zoprno postaja. Mogoče sem res bombardirana z informacijami z vseh strani, v čemer – mimogrede – uživam, res pa je, da vseh očitno nisem sposobna predelati.

Čvekam na primer s prijateljico, ki ima naenkrat štiri ali pet ljubimcev, jo pozorno poslušam, kakšne težave ima z vsakim posebej, zastavljam vprašanja, sem sočutna in ogorčena, ampak po petih minutah pozabim vse, kar mi je povedala, tako da se vsak najin naslednji pogovor začne z obnovo prejšnjega. In seveda izpadem nepozorna in ravnodušna. Grem v trgovino po kruh in mleko, domov pa prinesem sto stvari, vendar nobena od njih ni kruh ali mleko.

Vsak teden znova razmišljam, kateri dan v tednu je namenjen temu, da obiščem babico, ki je v domu, na oddelku za dementne, in nato prosim mamo, naj mi pove, kdaj sem na vrsti. Zvečer si hočem oprati najlonke na roko, hodim v kopalnico in iz nje, pa ne vem, kaj hočem, pobrišem poličko s kremami, pa se nič ne zgodi, zato sem zjutraj brez svežih žabic in ne morem obleči krila.

Najhujše pa je, takrat se tudi najslabše počutim, ko pridem v družbo, kjer nekaj ljudi že poznam, preostale pa spoznavam. Prvič – pozabim vsa imena novih ljudi, ki sem jim še pred petimi minutami navdušeno segla v roko med predstavljanjem, in drugič – pozabim tudi polovico podatkov o ljudeh, ki jih že poznam.

Tako se zgodi, da ne vem, ali ima ženska poleg mene dva ali tri otroke, kaj šele, kako jim je ime, niti sanja se mi ne, katero službo opravlja, vrhunec vsega pa je običajno to, da se poskušam predstaviti ljudem, ki so me (in jaz njih) že vsaj desetkrat videli in slišali v živo. To se mi izrazito dogaja s starši sošolcev moje hčere, na vsakem zaključku šolskega leta se sramotim in vsako leto doživljam svižčev dan.

Razumete, gre za reči, ki si jih človek zapomni, ne da bi si jih moral zapisati ali označiti na koledarju, jaz pa kar 'bluzim' po spominu, bolj neuspešno kot uspešno, kar niti malo ni več zabavno ali prijetno. Po drugi strani pa je neverjetno, da si zapomnim kup bedarij, smešnih stvari ali skoraj neuporabnih podatkov: pri zgodovini so nekoč omenili, da je kralj Ludvik XIV. oziroma Sončni kralj ljudi sprejemal, medtem ko je sedel na stranišču in zraven počel vse, kar se počne na stranišču, seveda brez sramu in na ves glas, občinstvo gor ali dol.

Iz biografije o Marilyn Monroe se spominjam, da je svojemu prvemu možu, ki ga je imela pri približno osemnajstih, nekoč pripravila večerjo, in sicer sadje, ki je bilo med seboj barvno usklajeno, on pa je zaradi tega popolnoma izgubil živce. Vem, katero melodijo na klavirju mi je igrala najboljša prijateljica v osnovni šoli, kje sem se prvič poljubila in kakšen je bil občutek.

Vem, kako se po latinsko sklanja vrtnica. In podobno. Med temi podatki sem domača, čeprav jih sploh ni tako malo, nekatere druge informacije pa se mi usedejo na dno možganov in le občasno, ali pa še to ne, priplavajo na površje. Se to dogaja tudi vam? Kajti o tem nihče okoli mene ne govori, vsaj ne v tem obsegu.

Mene pa je že malo strah. Morda gre res samo za drobno kognitivno motnjo, če se izrazim kot zdravniki, morda pa se bo razvila v neobvladljivo demenco in so to že njeni prvi znaki. Ne vem. Če pogledam svojo družino: moja stara mama se je tik pred smrtjo kar naprej skrivala po sobi pred nacisti, pri čemer sem ji sledila, sicer je bila še bolj prestrašena, in kar naprej me je spraševala, če že znam plavati – pa prav ona me je tega naučila, ko sem imela pet let.

Druga babica pa ima že deset let Alzheimerjevo bolezen, ki se stopnjuje. Komaj sestavlja stavke, živi v popolnoma svojem svetu, ki je gluh in hladen in v katerem se ne znajde in se tudi nikoli ne bo. Je v domu za starejše občane, kjer imajo odličen oddelek za dementne ljudi. Saj je res vse zelo čisto in urejeno, ampak ko pridem k babici na obisk, začutim tisto strašno brezizhodnost, tisto dejstvo, da z njo (in preostalimi) ne bo nikoli bolje, kvečjemu krepko slabše.

Včasih me kdo z oddelka ustavi, ko sem na poti do babi, in mi zaupa, da je bil na Triglavu. Ravno ko hočem pokimati, da je to krasno, človek doda: »Danes. Z mamico.« Tako pač je. Ko odidem od babi, se dolgo časa poslavljam in na jok mi gre: zaradi nje, ki je tu zaprta, čeprav vem, da zaradi lastne varnosti ne more več živeti brez nadzora, zaradi tega, ker jo čutim, kako bi se rada objela ali držala koga za roko, in še najbolj zaradi tega, ker bo počasi pozabila vse, kar je bilo, tudi mene. Ne morem povedati, kako to boli in kako si nemočen ... Saj pravim, nekje na koncu pa se je začel pojavljati strah, da bom končala enako, ker že zdaj pozabljam toliko stvari.

Pa si res trudim zapomniti čim več stvari in si pomagati pri tem. Že pred leti sem jedla tablete iz ginka, za katerega je znano, da dobro vpliva na sposobnost pomnjenja, pa je prišel teden, ko sem jih preprosto pozabila vzeti. Takrat se mi je to zdelo huronsko smešno, da jemljem tablete proti pozabljivosti, nato pa jih pozabim vzeti, danes se mi to zdi zaskrbljujoče. Zapisujem si kot nora, hkrati pa ne vem, kam sem si kaj zapisala. Obsedeno rešujem križanke in berem knjige.

Velikokrat spreminjam svoje vsakdanje poti po mestu in uberem čisto drugo pot, tako da moram razmišljati, kam se bom usmerila, in to je baje odlična vaja za možgane. Jem jajca, beljakovine nasploh, polnozrnato hrano in ribe, pijem veliko vode, poskušam se prehranjevati čim bolj zdravo, poskrbim, da se vsak dan vsaj malo razgibam, pa se mi zdi, da ni posebnega učinka na moj spomin. Edino, česar ne znam, a slutim, da bi bilo dobro, je počivati in se sprostiti.

Zadihati, meditirati. Si dati mir, se umiriti. Morda pa je nekaj na tem, da sprejemam prav vse informacije, ker sem control freak in ker se mi zdi obvezno, da sem o vsem sproti obveščena, vendar skoraj vse tudi pozabim. Morda bi morala malce spustiti stvari iz rok in pustiti, da jih uredi življenje samo. Morda bi morala na zdravniški pregled, zato da me neha skrbeti oziroma da izvem, kaj se dogaja.

Hudo mi je, da to rečem, ampak nočem postati svoja babi in skupaj s spomini, ki se jih ne spomnim več, utoniti v pozabo. Na kratko: ni mi prijetno. Ali pa sem v resnici samo paranoična in gre za to, da so leta prinesla svoje, saj bi lahko pisala tudi o tem, da sumim, da slabo slišim? Kakorkoli, od zdaj mi lahko nosite tudi spominčice namesto vrtnic, pa jih bom zelo vesela.

Pripravila: Katja Golob