V novi Elle najdete 21 strani o ženskih vezeh, saj med nami obstaja prav poseben odnos, nekakšna čarobna vez, ki tke nepozabne zgodbe v vseh življenjskih obdobjih. Tesno vez s svojo mamo je urednica mode in lepote Petra Windschnurer opisala v pismu mami. Preberite ga spodaj, vse ostalo pa najdete v čisto sveži Elle v vaši najbližji trafiki.
Od nekdaj sem si želela, da bi mami napisala pismo. Nekako se mi zdi, da imajo zapisane besede večjo težo. Poleg tega bi bilo pismo nekaj res posebnega, nekaj, česar ji nikoli nisem poklonila, pustila na mizi, ko sem za nekaj dni odhajala na študijski dopust, ali poslala z daljšega popotovanja. Mama pravi, da je mojemu očetu, ko je za nekaj tednov obiskala svojega očeta v Nemčiji, napisala zgolj eno pismo. Nikoli ga ni odposlala. Prinesla ga je s seboj v žepu plašča. In ko jo je s šopkom cvetja in vprašujočim pogledom na letališču pričakal njen fant, mu ga je izročila. Zagato s pismom je rešil objem. Je pa zato napisala ogromno pisem svoji mami. Ko se je preselila v Slovenijo, v stanovanju nismo imeli telefona. Imela ga je soseda, in če je bila le doma, smo lahko uporabljali njenega (da vhodnih vrat stanovanja v bloku nismo nikoli zaklepali, niti ponoči, je bilo nekaj povsem samoumevnega). Pod pogojem, da sta se časovno uskladili (moja babica je hodila telefonirat na pošto), sta se slišali vsako prvo soboto v mesecu, medtem ko so pisma v naš nabiralnik priromala približno osemkrat na leto. Ta pisma niso bila pisma visoke literature. Njena mama ji je na primer pisala, katere vrste krompirja so posadili na spodnji njivi pri reki, moja mama pa ji je odgovarjala o novem stanovanju, v katero smo se preselili, o sarmah, ki jih je pripravila za novoletno večerjo, in dvojni sreči, ki je lahko večkrat tudi zelo trmasta.
Kot otroku se mi je zdelo prejeti pismo nekaj nadvse imenitnega. Ne glede na to, ali je prispelo v pomečkani modri kuverti ali bolj fini beli pisemski različici, sem ga najprej potehtala v roki, pregledala, ali je mogoče skozi kako špranjo pokukati v vsebino, nato sem ga položila na omarico v veži in čakala naslovnika. Kaj pišejo? Kdo piše? Z vprašanji sem spremljala mimiko bralca in ga s tem prikrajšala za intimo pisma.
Sama sem napisala veliko pisem. V času osnovne šole je bilo pisanje prijateljicam in sošolkam nadvse priljubljeno. Čeprav smo se videvale vsak dan, nam je popoldne uspelo oblikovati pismo, ki je bilo običajno daljše od šolskega spisa. Še zlasti smo se potrudile z izdelavo kuverte in okraski, ki so krasili na roko napisano pismo (pisma še zdaj hranim na podstrešju). Zelo sem si želela, da bi mi pismo napisal in poslal fant, s katerim sva si bila skrivaj všeč. Na hodniku mi je včasih v obliki pomečkanega papirčka izročil telegram z vprašanjem, ali pridem popoldne drsat. Pismo sem si zato napisala sama. Bilo je popolno, točno tako, kot sem si ga želela. Odnesla sem ga na pošto in si ga poslala. Presrečna sem ga odprla in ga v sobi večkrat prebrala. Tisto popoldne nisem šla drsat in fant je na novoletni ples povabil dekle iz drugega razreda.
Draga mami,
danes sem ti napisala pismo. No, želela sem ti napisati pismo, pa me je pisanje odpeljalo nekam čisto drugam. Pravzaprav prihajam zdaj k tebi in ti vse povem. Res sem vesela, da naju loči le nekaj stopnic. Otroka pravita, da si njuna najboljša babi in da si jima danes povrhu spekla še palačinke. Obljubim, da bom naslednjič daljša, da ti bom v pismu povedala, kako rada te imam in kako srečna sem, da si moja mami, da si me naučila vsega, kar v življenju potrebujem, da si moja velika opora tudi zdaj, ko sem sama že odrasla, in da sem hvaležna za vsak dan in uro, ki jo lahko preživiva skupaj! Čakaj, kaj pa tako dobro diši? Je to moje najljubše pecivo? Sem že tu. Tvoja Petra
Napisala Petra Windschnurer
