Petra Windschnurer: "Občutek, da ti spomin polzi iz rok, je verjetno neprijeten ..."

26. 7. 2016
Petra Windschnurer: "Občutek, da ti spomin polzi iz rok, je verjetno neprijeten ..." (foto: Profimedia)
Profimedia

Se spominjate prvega dne v šoli, kaj pa tiste rdeče obleke, ki ste jo nosili na maturantskem plesu? Kaj vam pomaga, da sedete v časovni stroj in spet občutite preteklost?

Gledam svojo babico, kako v rokah okorno drži fotografijo in se sprašuje ...

... kdaj in s kom se je fotografirala. Nato me prav potiho vpraša: »Si to ti na fotografiji z menoj?« Seveda, babi, se ne spomniš? Ko ji nato oživim dogodek, zaradi katerega sva stopili pred objektiv, mi pokima, čeprav mi njen pogled izdaja resnico, da se vsega le bežno spominja oziroma je pokimala le meni na ljubo. Še dobro, da hrani le nekaj škatel s fotografijami. Težko si namreč predstavljam, kako bi se sama počutila ob pogledu na fotografijo, s katere bi vame skupaj z menoj zrli 'neznanci'. Občutek, da ti spomin polzi iz rok, je verjetno neprijeten. Svoje fotografije že nekaj časa sistematsko opremljam z datumom in lokacijo, in če imam res preveč časa, zraven dopišem še imena oseb in zakaj smo se pravzaprav zbrali. Rada prelistavam svoje fotografske albume, medtem ko mi je pregledovanje fotografij na računalniku enako tuje kot 'listanje' revije v digitalni obliki. Kljub stoodstotni vizualni podpori mi fotografija vseeno ne uspe v spomin priklicati prav vsega. Mogoče zato, ker sem bila v tistih sekundah pred fotoobjektivom osredotočena na to, da bo fotografija zares dobra, ali pa je zaobjeto okolje na fotografiji preveč dvodimenzionalno?

Ko sem na uredništvu pred kratkim spraševala, kaj je tisto, kar dekletom najhitreje in najbolj slikovito oriše pretekle dogodke, je večina omenila vonj. Trditev bi morala držati vodo tudi zaradi strokovnega dognanja, saj naj bi bil prav voh čut, ki je neposredno povezan z možgani in ima zato tudi prednost, ko govorimo o spominu. Če vprašate snovalce dišav, kako sta povezana vonj in spomin, vam bodo oživili toliko spominov iz otroštev, da bi lahko napisali knjigo pravljic. Vonj po sveže opranem perilu jim do potankosti oriše tisto junijsko popoldne, ko so na dvorišču lovili metulje in se pozneje stepli z mlajšim bratom. Vonj po vrtnicah jih popelje nazaj v objem svoje prve šolske ljubezni, medtem ko bi dišavne molekule po sveže pečenem kruhu najraje vpeli v prav vsako svojo dišavno mojstrovino. Lepo se je spominjati lepih stvari. Sama precej dobro zaznam različne vonjave in jih hitro povežem s posameznimi ljudmi, dogodki ... pa vendar mi vonj po sveže pokošeni travi še zdaleč ne uspe v celoti pred očmi naslikati prvega dne počitnic, po katerem sem v zadnjem letniku srednje šole tako hrepenela.

"Zato pa to zmore glasba. Hecno, da je prav glasba moja lovilka spominov."

V nasprotju z mojim očetom mi glasba nikoli ni pomenila več kot prijetno spremljavo v avtu, glasbeno podlago za dober žur in glasno prijateljico v praznem stanovanju. Konec koncev imam zaključena samo dva letnika klavirja. Ni preveč nadarjena, so bile zadnje besede učiteljice, ko sem zapustila razred. In vendar je prav glasba tista, ki ji uspe vkrcati me v časovni stroj in popeljati nazaj v čas. Zadnjič mi je uspelo usposobiti star kasetnik in ponovno sem slišala skladbo, ki je bila hit na zadnjem šolskem plesu. Kot uročena sem lebdela nad šolsko telovadnico, ki se je z zadnjimi atomi kisika dušila v poplavi mladcev (ples se je namreč že bližal h koncu, oken pa zaradi želje po bolj intimnem vzdušju ni želel odpreti nihče). V zatemnjenem prostoru se držim za roko s svojo prijateljico, ki išče svojo simpatijo. Nosim bel pulover, ki mi neusmiljeno leze z desne rame, medtem ko že tretjič preverjam, ali so fluorescenčno rožnati uhani še vedno na svojem mestu. Skozi temno, težko zaveso pronica žarek poznopopoldanskega sonca in se kot na tisoče lebdečih prašnih delcev ustavi na paru, ki se sramežljivo stiska ob steni. Občutim, kako mi rdečica na obrazu počasi pojenja ter se seli na obraz moje prijateljice ... Enako intenziven spomin na dogodek lahko doživim ob vsaki skladbi, ki je bila del mojega posameznega življenjskega obdobja, dneva, trenutka. Počitnice v Grčiji, s pravo glasbo si lahko v spomin prikličem celo neznosno vročino, ki je spremljala poležavanje na plaži, v trenutku mi bo postalo vroče, medtem ko s skladbo All I Need v dlan ujamem veter, ki sem ga tisti dan z rokami iz avta lovila v drevoredu jablan. Glasba v lovljenju spominov vpliva na vse moje čute. V trenutku se lahko naježim, zjočem, smejem ... Vedno se sprašujem, kaj si ob teh spominskih dnevih o meni mislijo vozniki, ki vozijo mimo in slučajno pogledajo v moj avto. Gotovo mi ne bi verjeli, da listam po albumu s spomini, ali pač. Še preden zapišem zadnji stavek, si bom spustila eno od tistih, ki me je spremljala na Portugalskem. O, da, sem že na počitnicah. Greste z menoj?

Petra Windschnurer

Novo na Metroplay: Vloga sodobne ženske | Urška Draž in Sonja Šmuc