Vse najboljše, Moschino!

Novica, da je Teksašan Jeremy Scott prevzel mesto kreativnega direktorja hiše Moschino, je kot bomba odjeknila med modno srenjo. Močan pok je bil morda še bolj šokanten, ker so le mesec pred objavo, v sklopu septembrskega milanskega tedna mode, zelo čustveno in pompozno praznovali 30. rojstni dan te blagovne znamke. Modna revija ob praznovanju treh desetletij edinstvenega Moschinovega modnega rokopisa je namreč zrcalila vse, kar Moschino predstavlja, in bila hkrati retrospektiva preteklih del, prav nič pa ni kazalo na kakršnokoli slovo.

Za kolekcije, reklamne kampanje in celostno podobo blagovne znamke je od smrti njenega ustanovitelja, 18. septembra 1994, do danes skrbela njegova dotedanja desna roka – Rosella Jardini. Zelo dolg aplavz, ki je sledil modni reviji, je bil nesporen dokaz, da je Moschinov nepozabni duh še vedno živ. Roselli je kar dve desetletji uspevalo voditi znamko tako prepričljivo in temeljito, kot bi to opravil utemeljitelj sam. Da ji je uspelo slavo oblikovalca in njegove modne hiše uspešno vzdrževati tudi po njegovi prezgodnji smrti v 44. letu, ga je morala dobro poznati in neizmerno ljubiti.

»Nisem si želela žalostnega slovesa, ampak zabavo, srečo in igrivost,« je pozneje svojo idejo o omenjeni modni reviji in hkrati svoji zadnji predstavitvi razložila Rosella. Sprva je želela objaviti monografijo ob 30. obletnici znamke, a ta se je spremenila v retrospektivno modno revijo. Čeprav je svojo pot začela kot njegova pomočnica, je v tej 30-letni zgodovini postala tako pomembna kot ustanovitelj sam.

Želela si je, da bi ljudje v kolekciji za pomlad in poletje 2014 ponovno videli njegov obraz in slišali njegov glas. V aktualno kolekcijo je namreč vpeljala živo podobo zgodovine: na 30 manekenkah in manekenih so namreč ponovno zaživele pretekle kolekcije – po en reprezentativni model za vsako Moschinovo leto. Oblačila so se skupaj z novimi modeli pozibavala po brvi in na koncu ustvarila živo sliko – kompozicijo na začetku brvi, kjer so bila zbrana vsa Moschinova leta ustvarjanja.

Pomemben del celotne predstavitve je bila tudi izbira najljubših Moschinovih deklet, s katerimi bi se modna parada lahko začela. »Ta del je bil najlažji,« vsa nasmejana in ganjena razlaga Rosella. »Vse nekdanje Moschinove manekenke so bile namreč navdušene nad idejo in so potrdile sodelovanje, še preden mi jim je po telefonu uspelo razložiti zamisel.«

Štiri arhivska oblačila, s katerimi so odprli aktualno revijo, so namreč nosile manekenke, ki so jih na brv ponesle že v zgodovini. Vse v zavidljivi obliki in nespremenjeni konfekcijski številki! Bile so karizmatične lepotice, brez katerih se v času njegovega življenja ni zgodila prav nobena modna revija.

Pat Cleveland je revijo odprla v rdeči krinolini z našito črno-belo kravo. Njene lise so izrisovale zem­ljevid sveta, rogove pa je krasila pentlja v barvah italijanske zastave. Pat je s to obleko prvič zakorakala na brv za jesen in zimo 1985/86. Sledila ji je Violeta Sanchez v črnem plašču z ovratnikom in lasuljo, ki ju sestavljajo plišasti medvedki (jesen in zima 1988/89), Amalia z obleko iz italijanske zastave iz iste sezone, Giselle Zelauy v večerni obleki iz voluminoznih volanov, ki je bila v celoti narejena iz črnih plastičnih vreč za smeti (pomlad in poletje 1994). Ko je že delovalo, da Rossella modnih navdušencev ne bi mogla bolje ponesti v preteklost, pa je dvorano zapolnila še  Moschinova priljubljena pesem I am What I am, ki je ni zapel nihče drug kot Gloria Gaynor.

Drugačen oblikovalec

»Vem, da sem drugačen. Vedno sem štrlel iz povprečja. Zavedam se, da prav zaradi svojega bogastva in znanega imena modni svet od mene želi in zahteva nenavadno, drugačno. Ponuja mi, da sem del modnega sveta, a le tako, da iz njega izstopam. Novinarji vedno uporabljajo iste pridevnike – pridevnike, ki me spravljajo v slabo voljo. Bil bi neprimerno srečnejši, če bi me imenovali za drugačnega oblikovalca, ki dobro opravlja svoj posel, namesto da me ves čas imenujejo za oblikovalca današnjega časa,« se je imel navado pritoževati Franco Moschino.

Čeprav karizmatičen, inovativen in neposlušen, je bil edinstveni oblikovalec svojega obdobja. Kreativni provokator, neverjetno inteligenten in duhovit, je oživil tako modo in trende kot tudi vse drugo, kar ga je obdajalo v vsakdanjem življenju. Upornik z razlogom, ki je ljubil dadaizem, grafične dekoracije Fornasettija, konceptualnost Piera Manzonija, pop kulturo in zapeljivo moč vpliva potrošništva, je bil vse prej kot nepomemben.

Za nekoga, katerega svet vrti moda, se je presenetljivo veliko zanimal tudi za sociološke, psihološke in duhovne vidike življenja, ekološko problematiko in pravice otrok ter na ta vprašanja opozarjal tudi s pomočjo svojih del. Potem ko je ugotovil, da je neozdravljivo bolan (približno leto dni pred smrtjo zaradi posledicami aidsa),  je v Milanu sklical tiskovno konferenco. Na njej je, ne da bi skrival lastno diagnozo, predstavil fundacijo Project Smile!, katere namen je bil pomoč HIV-pozitivnim otrokom.

Rojen je bil 27.  februarja 1950 v mestu Abbiategrasso, le streljaj iz Milana, v družini, ki se je ukvarjala z ulivanjem železa. Od njega se je pričakovalo, da bo prevzel družinsko podjetje, vendar je z dopolnjenim 17. letom pobegnil v modno prestolnico. V Milanu je leto dni zatem začel študirati slikarstvo na akademiji Accademia di Belle Art. Že kot študent si je denar služil kot modni ilustrator, po letu 1971 pa je modne skice že kot vzhajajoči samostojni ilustrator ustvarjal za Giannija Versaceja.

Leta 1977 je asistiral Karlu Lagerfeldu pri postavitvi modne znamke Cadette in po njegovem odhodu za prihodnjih šest let prevzel mesto glavnega oblikovalca. Leta 1983 je predstavil lastno kolekcijo ženskih oblačil pod imenom Moschino Couture! Le beseda couture, ki na obleke lepi naziv luksuzne konfekcije, mu ni bila dovolj – stvar je želel podkrepiti, in to je storil s klicajem. Njegove začetke odlikujejo mojstrska poigravanja s stiliranjem in presenetljive modne revije. Pat Cleveland je tako na primer osvojila brv s svileno večerno obleko, supergami in polno vrečo živil.

V nasprotju z večino njegovih kolegov, katerih pojava pogosto ni bila znana širši javnosti, je bila Moschinova navihana grimasa vsem dobro poznana. Z njo je namreč gostoval v številnih kampanjah svoje blagovne znamke – kot mornar Popaj, mafijec, otrok, transvestit, ženska, starec ... Ne da bi kadarkoli poskušal skrivati svojo seksualno usmerjenost, je pogosto pripomnil: »Oženil sem se z modo in bila mi je zelo dobra žena.«

Nalezljiv humor tega genija in močna ironija nista prizanesla prav nobenemu modnemu statusnemu simbolu. Izredno rad se je poigraval s Chanelovimi prepoznavnimi elementi, tako da je na klasične suk­njiče iz tvida prišil piramide, sestavljene iz štiri do pet žepov, ki jih je od večjega proti manjšemu prišil enega nad drugega. Okrasni gumbi so se pojavili v obliki zamaškov za šampanjec, korenjčkov in lešnikov. Okoli vratov je nizal neskončno bogate verige in v nekem katalogu manekenko podpisal kot Inès de la Melange.

Poigral se je tudi z obleko Yves Saint Laurent s konca šestdesetih – in po njenem navdihu ustvaril belo obleko s črno silhueto obraza. Bela bluza s petimi do šestimi poškrobljenimi ovratniki namesto manšet je bila duhovita interpretacija Givenchyjeve bluze Bettina – poimenovane po manekenki, ki jo je nosila proti koncu petdesetih. Ena izmed večjih provokacij pa je bila torbica – hibrid med torbicami vseh torbic. Spojil je Hermèsovo Bolide (ki so jo takrat še imenovali Bugatti) z Guccijevim bambusnim ročajem in našitim zunanjim žepom iz prešitega usnja, kot ga poznamo pri Chanelu.

Na nekaterih drugih različicah pa je na udar prišel tudi Louis Vuitton. Prepoznaven je postal (predvsem v moških kolekcijah) tudi s citati in dvoumnimi napisi. Tako je bilo na oblačilih njegovih modelov mogoče prebrati: Moški ni ženska, Oblačilo s podpisom, Samo za žrtve mode, Ne uporabljajte morja za svoje stranišče, Osel, kdor bere. Na moško spodnje perilo pa je natisnil napisa: Rit in Primerno za izpostavljanje v javnosti.

Ženske kostime z enorednim zapenjanjem je opremil z napisom Dvoredno zapenjanje in nasprotno. Na črn pulover je izvezel napis Statusni simbol, na hrbet plašča iz kašmirja pa Stanem štiri milijone lir! Tesne bele majice so nosile napis 100 % krčenje ob pranju. Skozi leta so zaščitni znaki Moschinovih kolekcij postali srca, smeški, znak za mir, Popajevo dekle Oliva, jin-jang, klicaj, vprašaj ... Mogoče jih je najti prav povsod – od podlog in vse do gumbov.

»Zabavna oblačila morajo biti popolne izdelave, saj se prav v tem skriva dodana vrednost – njihov šik moment. Lahko se je šaliti s T-majico, težje pa je to narediti s krznenim plaščem,« je bil prepričan odštekanec, ki so ga nemalokrat opisovali kot naslednika Else Schiaparelli. V zraku še vedno ostaja vprašanje, kaj bi se zgodilo z blagovno znamko, če bi bil njegov ustanovitelj še živ.

Čeprav je oboževal Italijo in je z njeno zastavo opremil marsikateri kos, je Moschino uporno trdil, da ga njegova domovina ni nikoli dojela tako, kot so ga dojeli Angleži. Čista resnica, kot tudi to, da njegove kreacije najbolje razumejo prav tisti, ki si jih verjetno ne bodo nikoli mogli privoščiti – ljudje z ulice.

Zakaj prav on?

Da je 43-letni Jeremy Scott odlična izbira za blagovno znamko Moschino, priča kar nekaj dejstev: obe blagovni znamki (Moschino in Jeremy Scott) obožujeta stajlinge, ki šokirajo, vse kolekcije so prežete s humorjem, z veseljem v kolekcije vpletata športna oblačila, poleg pregrešno dragih kosov vedno poskrbita tudi za nekaj tistih, ki si jih lahko privošči tudi nezanemarljivo občinstvo – mladina, oba svoja oblačila pridno spreminjata v mesta parol, citatov, sporočil.

Poznala ga je v dno duše

Rossella Jardini si bo lahko po dveh desetletjih izčrpavajočega 24-urnega delovnika in popolne predanosti, s čimer je razvijala blagovno znamko svojega pokojnega prijatelja, zasluženo oddahnila. Poleg neizmerne hvaležnosti, ki ji jo vodstvo blagovne znamke izkazuje (11-letnico, kar je znamka bila, ko jo je prevzela, je suvereno in odgovorno popeljala v zrelo dobo na pragu 30. let), jo moramo v modno zgodovino uvrstiti tudi kot nesporno genialko.

Edino njej je uspelo v obdobju 20. stoletja kar 20 let oblikovati za blagovno znamko tako dosledno s filozofijo in srcem, da so vsi, čeprav je ves svet vedel za Francovo smrt, njegovo dušo čutili v novonastalih kolekcijah.

Prevedla in priredila: Tina Curk

Novo na Metroplay: “Lahko si v pižami, dokler je del koreografije” | BRIGITA KRAŠOVEC, ELLE MLADI TALENT 2024