Pevka, igralka, umetniški vodja in ambasadorka Unicefa, na prvem mestu pa mati in zakonska partnerica, je v teh dne izdala novo ploščo. Spogledovanje s klezmer glasbo ni naključno.
Načelno je vaša izrazna oblika šanson, plošča Mandeljni in rozine, ki ste jo posneli s kvartetom Akord, pa se sprehaja v nekoliko drugačnem glasbenem okolju. Kje so vzporednice?
Gre za ljudsko izročilo, za židovske pesmi. Mikale so me že zelo dolgo. Prav dokončno pa so me zanje navdušili glasbeniki iz kvarteta Akord. Sijajni instrumentalisti, ki klezmer poznajo do obisti in ga že dolgo uvrščajo v svoj repertoar. Brez slabe vesti smo ploščo naslovili Židovski šansoni. Menim, da se lahko za šanson šteje katerakoli oblika uglasbene poezije. V tem primeru gre za zelo lepa besedila, ki so svojo pravo podobo dobila ravno s pomočjo pesnika Milana Dekleve, ki jih je prepesnil. Iz jidiša pa jih je prevedel Klemen Jelinčič Boeta.
Kako naj šansonu neuko uho najlažje prisluhne?
V osnovi morate od besedila pričakovati malo več kot dva nezahtevna verza in refren, ki se ponovi šestkrat. Če glasbo konzumirate zgolj kot glasbeno kuliso, potem šanson najverjetneje ni pravšen izbor. Tako je tudi prav, saj se o okusih in potrebah posameznika ne razpravlja. Vsak naj posluša, kar mu ustreza.
Precej je bilo napisanega o tem, kako zelo ste zaposleni in razdvojeni med družino in kariero. Vas to obremenjuje ali zapolnjuje?
Med kariero in družino pa res nisem razdvojena. Niti za trenutek. Kje ste pa to prebrali? Očitno ste narobe razumeli moj delovni tempo, ki vsekakor ni lahek. Čigav pa je v današnjih časih? Družina je edina stvar na svetu, ki me ne obremenjuje nikoli in niti za hipec. Je edini razlog, da sploh še vztrajam. Je moj azil in je absolutno na prvem mestu. O tem ni nikakršnega dvoma. Družina me navdihuje, motivira, osrečuje, in če sem na kaj iskreno ponosna, sta to moja otroka. Moja družina je moj edini motiv, da sploh še vztrajam! Kaj naj bi imela kariera opraviti s tem? To dvoje sploh ni primerljivo ali vprašljivo. Vsaj zame ne.
