Valentino ostaja Valentino

Ta je deloma nova, deloma že poznana, a povsem v slogu tega italijanskega tandema, ki je ustvaril ikonično Fendijevo bageto.

Pierpaolo nosi obleko iz temnega denima, delo rimskega krojača, ki je obleke izdeloval tudi za slavnega filmskega režiserja Marcella Mastroiannija. Lepo poudarja njegovo vitko in mišičasto telo, njena barva se ujema z mornarsko modrimi mokasini iz semiša in ...

Pierpaolo, kot vsak eleganten Rim­ljan, seveda ne nosi nogavic. Marii Grazii se z ramen elegantno spušča udobna srajca slonokoščene barve, ki je del njene kolekcije. Obuta je v sandale, okrašene z bleščečimi kamenčki. Sta vedno tako urejena? »Zakaj pa ne?« odgovori Pierpaolo. »To ...« doda Maria Grazia in me pogleda, kot bi jo pravkar vprašala, ali testenine res prihajajo iz Italije, »je Valentinov slog.«

Njuni imeni nista tako zveneči kot imena nekaterih drugih oblikovalcev največjih modnih hiš, vendar je par, ki deluje skupaj že od vsega začetka, trenutno vroča roba v svetu mode. Sta dokaz, da se je iz zakulisja mogoče prebiti v ospredje, predstavljata generacijo tihih zvezd.

Ko jima je bila leta 2009 zaupana vloga kreativnih direktorjev, so bili številni prepričani, da ne bosta kos nalogi, čeprav sta pred tem že deset let sodelovala z Valentinom. Le kako bi lahko obstajal Valentino brez Valentina? Sveti rimski imperij brez svojega cesarja?

Valentino Garavani je bil namreč neločljivo povezan s podobo svoje blagovne znamke. Brezhibno urejen, klasično glamurozen in obdan z razkošjem – od gradu v Franciji ter vile v Rimu, hiše v središču Londona, vikenda v Gstaadtu in stanovanja v New Yorku do luksuzne jahte, zasebnega letala in slik najslavnejših slikarjev – je živel in še živi življenje, kakršnega živijo osebe, ki jih je oblačil: kraljeve glave, filmske zvezde, prve dame in družbena smetana.

Sedimo v njegovi veliki pisarni z ogromnimi okni, razkošnimi slikami in celotno steno knjig v palači Mignanelli v središču Rima, od koder se ponuja razgled na Španske stopnice.

Sedita si nasproti za razkošno mizo, na kateri kraljujeta dva računalniška zaslona. »Valentino ni imel računalnika,« razlaga Pierpaolo. »Vseskozi je bil v šiviljski delavnici,« dodaja Maria Grazia. Rada se zadržujeta tudi v pisarni na drugi strani hodnika, ki spominja na dekadentno plesno dvorano – krasijo jo freske, izrezljani stropi, svilene zavese, kupi knjig in velike dišeče orhideje.

To je bila pisarna Giancarla Giammettija, Valentinovega dolgoletnega poslovnega partnerja, ki se še vedno kdaj oglasi v hiši in bdi nad Valentinovo zapuščino. »To je najina pisarna, kadar se želiva na samem pogovoriti ali v miru brati knjigo,« razlaga Maria Grazia. »Včasih prija biti sam,« se nasmehne Pierpaolo in se udobno zlekne na razkošnem naslanjaču, oblečenem v moder žamet. »Včasih tukaj rad tudi zadremam.«

Maria Grazia in Pierpaolo sta se rodila in odraščala v Rimu. Ta podatek je pomemben, Valentino je namreč rimska blagovna znamka. Čeprav je italijanska prestolnica mode Milano, ni Valentino v njem nikoli predstavil svoje kolekcije, svojo znamko je vedno dojemal kot drugačno (morda večvredno) od drugih italijanskih znamk. In res je bila drugačna.

Modne revije je raje prirejal v Parizu, kjer je imel tudi svoj modni atelje kot vse velike pariške modne hiše. »Rim je kot Pariz ,« razlagata. »S tradicijo ročnega šivanja, na stotine krojačev, ki po meri izdelujejo korzete, krznena oblačila, rokavice, čevlje, klobuke ali katerikoli drug kos, ki si ga zaželijo njihove stranke.« Pokažeta mi malo črno knjižico z naslovom La Donna Su Misura – Roma, v kateri je seznam več kot 220 takšnih ateljejev. »Milano ni pristno mesto,« razlaga Pierpaolo. »S svojimi modnimi revijami in saloni je ostal v devetdesetih letih, moda pa danes zahteva nekaj bolj avtentičnega, resničnega. Stranke želijo v oblačilih začutiti osebo, ki jih je izdelala – v tem se skriva resničnost.«

»Nihče od najinih staršev ni želel, da bi končala v svetu mode,« nadaljuje pogovor Maria Grazia. Čeprav je odraščala v materini šiviljski delavnici, moda pri njih ni veljala za dovolj resno službo. »Ni želela, da delam stvari, ki jih je delala sama, saj je menila, da je to težko delo, ki kljub veliko trudu ne prinaša veliko zaslužka. Jaz pa sem zelo uživala v skiciranju oblek, šivanju, oboževala sem torbice, vintidž oblačila in modne revije.«

Njena mati, ki ni imela nikoli možnosti, da bi študirala, je hotela, da njena hči pridobi univerzitetno izobrazbo. »Bila je prepričana, da je izobrazba pogoj za uspeh in da se moram naučiti angleščine ... Vendar se je nisem naučila prav dobro; sem bolj praktična ženska, raje delam z rokami.«

Tako kot Pierpaolo je študirala na evropskem inštitutu za oblikovanje, in sicer v osemdesetih letih, ko so velike italijanske modne znamke, kot so Armani, Versace, Ferré in Valentino, prodirale na modno sceno. »Vendar tedaj ni nihče govoril o modi kot službi,« pripoveduje Pierpaolo, »vsi so razmišljali, da če nisi Gianni Versace, nimaš kaj iskati v svetu mode.«

Pierpaolova prva ljubezen je bil film, Michelangelo Antonioni, Pierpaolo Pasolini in Federico Fellini pa njegovi heroji. »Oboževal sem zgodbe o modi, zgodovini, velikih fotografih, kot sta bila Richard Avedon in Irving Penn. Postati režiser pomeni imeti vizijo. In enako velja za modne oblikovalce.«

Prvič sta se srečala pred 20 leti pozno zvečer na glavni železniški postaji v Firencah. Maria Grazia ga je čakala s tablico v roki, na kateri je bilo zapisano njegovo ime. Pričakal naj bi ga sicer njun skupni prijatelj, oblikovalec Giambattista Valli, vendar je imel nujne opravke, zato je prosil Mario Grazio, naj bo tam namesto njega. »Tega srečanja se ne spominjam prav dobro,« pove Maria Grazia, Pierpaolo pa ima, nasprotno, fotografski spomin ... »Imela je daljše lase, svetlejše, bolj skodrane ... in ni bila naličena. Nosila je majico s kratkimi rokavi, džins, športne copate ...«

Čeprav nista bila nikoli zaljubljena, pripovedujeta, kot bi bila že leta poročena, kar na svojevrsten način tudi sta.

V osemdesetih sta oba začela delati pri Fendiju kot pomočnika oblikovalcev. Pred tem je Pierpaolo delal za manjše podjetje, ki se je ukvarjalo z industrijsko izdelavo oblačil, Maria Grazia pa je svoje znanje pilila pri Chiari Boni, ki izdeluje modne dodatke. Anna Fendi jima je predstavila najboljše mojstre modne industrije v Firencah, ki ustvarjajo v majhnih modnih ateljejih. »Naučila naju je najboljšega, česar se lahko naučiš v življenju,« pravi Pierpaolo, »in sicer, da je vse mogoče. Če imaš idejo, lahko poiščeš nekoga, ki ti jo bo pomagal udejanjiti, in tako uresničiš svoje sanje.«

Navdahnjena z njeno energijo ter željo po eksperimentiranju in novostih, sta začela oblikovati linijo torbic La Selleria, pri čemer sta navdih črpala iz tehnike šivanja sedel. In edini, ki je bil pripravljen šivati takšne torbice, je bil lastnik krojaške delavnice v Rimu, v kateri so izdelovali sedla za policijske konje. »Predstavljajte si – v majhni delavnici, kjer je vladal pravi vojaški režim, smo izdelovali Fendijeve torbice!« Danes je proizvodnji linije La Selleria namenjena celotna tovarna.

Nato je prišla torbica, ki je spremenila svet. Bageta. Njuna torbica. Pravzaprav družina torbic v obliki štručke kruha, bogato okrašenih in edinstvenih. To je bil njun odziv na minimalizem, njun odgovor na črno uniformiranost, ki je vladala v modi devetdesetih. Te torbice so bile simbol edinstvenosti, samozavesti in individualizma.

Z njimi si je Fendi utrl pot v vrh modne industrije, Pierpaolo in Maria Grazia pa na vrh seznama najbolj zaželenih oblikovalcev. Začeli so ju snubiti pri Armaniju, Ralphu Laurenu, Donni Karan, Diorju in Tomu Fordu, prepričala pa ju je Valentinova poštenost, njegova neposrednost, njegova predanost modi. »Rekel nama je le, da se na modne dodatke ne spozna prav veliko, vendar mu je všeč, kar sva naredila za znamko Fendi, zato je prepričan, da lahko zanj narediva še več,« se spominja Maria Grazia.

»Všeč nama je bila ideja, da bi lahko ustvarjala za tako prestižno modno znamko, ideja o modi kot kulturi.« »Za Valentina so bila pomembna samo oblačila,« pravi Pierpaolo. »In nikoli naju ni zares poslušal,« nadaljuje Maria Grazia. »Menil je, da ti, če si prepričan o tistem, kar delaš, ni treba poslušati drugih. Valentino je bil nedvomno izjemen.«

Ko se je upokojil in prodal podjetje, sta bila Pierpaolo in Maria Grazia vodji Valentinove linije modnih dodatkov Red, mesto kreativne direktorice pa je zasedla Alessandra Facchinetti, ki se je s svojimi kreacijami preveč oddaljila od prepoznavne podobe Valentinove ženske, zato je morala že po enem letu zapustiti modno hišo in mesto prepustiti Pierpaolu in Marii Grazii.

»Ta dan je bil zelo stresen,« se spominja Pierpaolo, »Valentino in Giammetti sta naju poklicala k sebi, nama povedala o odločitvi, da prekineta sodelovanje z Alessandro, ter dodala, da njeno mesto ponujata nama. In da se morava  odločiti v eni uri.« Za Pierpaola, velikopoteznega snovalca, je to pomenilo takojšnjo privolitev. Za Mario Grazio, nekoliko zadržano, praktično in realno žensko, katere največja strast so bila oblačila, pa je bila odločitev težja. »Biti v ospredju, na očeh javnosti – nisem bila povsem prepričana, ali si želim takšne spremembe,« razloži.

Kljub očitnim značajskim razlikam pa se kot oblikovalski par odlično dopolnjujeta. »Teh razlik nimava za omejitve, temveč bolj za vir neskončnih možnosti,« zatrjuje Pierpaolo. »Nimava določenih vlog, čeprav se najini mišljenji pogosto razlikujeta. To se odraža v nenehnem izmenjavanju idej, v čemer oba uživava. Najpomembneje je, da imava enako modno vizijo.« Medtem ko je ona bolj zadržana, se on rad giblje med ljudmi in udeležuje zabav. In medtem ko on ve, v kakšnih oblačilih bi moški radi videli svoje ženske, se ona spozna na ženska razpoloženja in njihove potrebe.

Nedvomno jima je uspelo Valentinovo dediščino prenesti v sodobni kontekst. »Obožujeva Valentinov glamur in elemente njegove zgodovine,« razlaga Maria Grazia, »to je del najinega značaja.« Valentinov zaščitni znak je še vedno romantika, ki pa nikoli ne zaide v pretirano poudarjanje ženstvenosti. Oblačila so pisana na kožo sodobni ženski. Vse, kar naredita, ima določeno globino in iz vsakega kosa veje njuna iskrenost. In prav to utrjuje njun položaj v svetu mode; nič več nista le par dobrih oblikovalcev, postala sta oblikovalca z veliko začetnico.

»To je rezultat doslednosti,« zaključi Maria Grazia s svojo značilno skromnostjo, Pierpaolo pa s svojo značilno velikopoteznostjo doda: »Mislim, da je to stvar trenutka.«

Prevedla: Maša Zupančič