V zakulisju: Od morja do mesta (dnevnik izvršne urednice Katje)

O tem, da so spremembe edina stalnica v življenju.

V zakulisju: Od morja do mesta (dnevnik izvršne urednice Katje) - Foto: Osebni arhiv

Ko sem se vam nazadnje oglasila, sem uživala otoško življenje sredi Atlantika in niti sanjalo se mi ni, da bo dva meseca kasneje moj vsakdanji razgled na morje zamenjal beton. No, pravzaprav vam prav zdaj pišem iz zelene krpice sredi mesta – iz parka v severno-vzhodnem delu Londona, tako da sem v svoji primerjavi v bistvu precej dramatična.

Če se sprašujete, zakaj sem rajske plaže zamenjala za nikoli mirujoč urbani vrvež ene največjih metropol, vam povem, da odločitev niti slučajno ni bila lahka, a me je sem pripeljala ljubezen. Zakaj sem pravzaprav imela zadržke pred obiskom tega velikega mesta? Prvič in tudi edinkrat pred tem sem ga obiskala za svoj 25. rojstni dan, točno pred 11 leti. Takrat se mi je vse zdelo precej drugače, precej bolj kaotično in natrpano. Spomnim se mimo brzečih londončanov, ki so se vsake toliko nenamerno zaleteli vame in se nato še isto sekundo opravičevali. Spomnim se, kako težko je bivša sošolka, ki se je pred leti preselila v London, našla čas, da sva se dobili na pivu. Spomim se direndaja, ki ni poniknil niti sredi noči.

In spomnim se, kako sem točno ob polnoči, ko je bilo uradno konec mojega rojstnega dne, jokala sredi trga Picadilly Circus. Za to pravzaprav ni bil kriv London, pač pa dejstvo, da sem mesto obiskala z bivšim fantom, doma pa me je čakala sveža lubezen. In vsi prijatelji – vsi, s katerimi bi dejansko želela preživeti ta dan. Samo še en opomin, da ni pomembno, kje na svetu si, temveč s kom si – no vsaj meni, ki je rojstni dan pač najpomembnejši dan v letu.

Ta grenki spomin se je usidral tako globoko, da si niti slučajno nisem želela vrniti v prestolnico Anglije. Po tem, ko je odločitev že padla in sem vseeno imela dvome, so me številni znanci in novi prijatelji prepričevali, da je London super mesto, da vedno nekaj dogaja in mi bo zelo všeč. Za ohranjevalnik zaslona na telefonu sem si nastavila grafiko z napisom: brez pričakovanj. In potem je kar naenkrat napočil ta dan, ko sem po štiriurnem letu in štiriurni neprestani anksioznosti končno pristala na Stanstedu. Od tam je bilo vse lažje.

Po obvezni karanteni, ko sem se ubistvu aklimatizirala na angleško vreme, me je prvi dan svobode fant peljal po okrožju, kjer sedaj živiva, in priznam, da je bil to eden lepših dni v mojem življenju. Toliko nepričakovanih in skritih kotičkov, možnosti za zabavo, razvedrilo ali rekreacijo težko najdeš na malem otoku, kot je Tenerife. In to je bil šele začetek. Moram pohvaliti fanta, ki je moj rojstni dan vzel skrajno resno in si resnično prizadeval, da bi popravil vtis izpred 11-ih let. Spoiler alert: ga tudi je! Celodnevno potepanje po mestu, z nekaj postanki v resnično posebnih restavracijah in barih (eden je bil v skladišču bivše šivalnice moških oblek), je bilo nepozabno!

Od takrat je minilo že nekaj tednov in med tem sem imela čas mesto raziskovati po svoje, na način, na katerega najraje potujem – počasi. Turistične znamenitosti sem si ogledala že ob prvem obisku (ko sem še potovala kot klasični turist), tako da sedaj raje vandram po ulicah meni neznanih območij in lovim sončne žarke v številnih parkih. Povsem sem vzljubila tudi tržnice in trgovine z vintidž ter modo iz druge roke. Spoznala sem čisto drugo plat Londona, ki s prometnimi zamaški in nepredstavljivo gužvo na Oxford Streetu nima nič. Predvsem pa sem še enkrat dobila potrditev – naša prepričanja so pravzaprav lahko zelo napačna. Izkušnje in predstave, ki jim imamo o nečem, se lahko zelo hitro spremenijo. In prav do teh sprememb moramo biti odprti, ne glede na to, kako zelo boli, ko gremo čez tisto strašno črto udobja. Verjemite meni, izplača se!

Fotografije: Osebni arhiv

Preberite še: V zakulisju: Teden v Parizu (dnevnik spletne urednice Mance)

Priporočamo tudi: V zakulisju: Rojstnodnevni teden na Portugalskem (fotodnevnik sodelujoče urednice Ane)

Najbolj brano