Ko govori Ula, je kot bi se metulj izvijal iz svojega zapredka. Vse na njej krili, utripa in se bori za svoj vdih. Lepo jo je gledati, ko s tolikšnim vznemirjenjem odkriva svoje novo življenje in besede plahutajo okoli njene porcelanaste polti.
Ula Furlan je hči slavnih staršev, Miše Molk in Silvana Furlana, zato lahko brez vraževernosti trdimo, da ji je bilo nekaj zvezdnega prahu nasutega tudi v zibelko. Res je, da ni živela na očeh javnosti in da se je s kamero najprej srečala na snemanju oglasov, s katerimi si je služila žepnino. Res pa je tudi, da jo je že njen pokojni oče ‘uporabil’ v dokumentarnem filmu o igralki Iti Rina. Odločitev, da se zares preizkusi na filmu, je bila najbolj naraven naslednji korak.
»Kar noter sem padla v to sceno. Najprej sem prebrala scenarij in šla na avdicijo, potem še na eno in še na eno . . Vznemirjalo me je, da mi niso rekli ne ja ne ne, jaz pa sem bila tako polna adrenalina. Scenarij sem prebrala že tolikokrat, da mi je Tina (glavna junakinja iz filma Hit poletja) zalezla pod kožo. Zdelo se mi je, da je v njej veliko mene, čeprav je bolj trmasta in mirnejša, drugače hodi . . Imava pa to skupno točko, da si tako kot jaz želi biti ljubljena in da jo ljubezen rešuje, ko gre vse narobe. Ljubezen, ljubezen, ljubezen! Tudi sama sem zelo impulzivna, to, kar njej pomeni petje, meni zdaj pomeni igranje.«
Na naslednje povabilo ji ni bilo treba dolgo čakati, saj jo je k sodelovanju v gledališki predstavi povabil Matjaž Berger. (Narahlo si popravi lase.) »Delati pri filmu se mi je zdelo lažje, bolje sem se našla, čeprav sem tudi predstavo delala z velikim užitkom. Mogoče so me pri filmu razvadili, moja prva vloga, poleg tega še glavna, vsi so me samo crkljali. Predstava pa je bila težka, Brechtovo delo. Težke misli, počutila sem se kot sel te filozofske misli, kot medij, ki to misel podaja, prenosniki. Pri filmu je kamera, predstava pa ne dopušča te svobode, zahteva strahotno koncentracijo . . Berger mi je nekoč rekel: Ula, super si! Ti si čisto neprilagojena, popolnoma adijo. Noro je, kako se premikaš, nobene kontrole nimaš! «
Doda, da ima nenehno srečo, da dela z zelo lepimi ljudmi. Igranje jo je spodbudilo k temu, da se je izkopala iz vate, kot temu sama pravi. S filmom je prestopila svoje okvire, začela je raziskovati samo sebe in ob tem se dobro počuti. Se zabava. Uči se imeti rada in ima rada. Z veliko truda in potrpežljivosti se je učila tudi štajerščine. »Najprej sva z asistentom režiserja obrnila vrstni red besed, pa je bil že malo bolj štajerski. Vadila sem in vadila, toliko časa, da so me začele boleti obrazne mišice. Zdelo se mi je, da se grozno pačim.«
Ne ve še, kaj bo počela v prihodnje. Prezgodaj se ji zdi, da bi se predala nečemu, da bi postala še en -olog, neki komunikolog, politolog . . Razmišlja, da bi se udeležila filmskih delavnic na Sarajevskem filmskem festivalu, ampak šele ko konča izpite. »Faks mi je razširil obzorja, ampak še zdaleč ni zagotovilo, da vem, kaj bom počela. Nisem bila vedno tako pridna pri študiju . . Zdaj se lažje in hitreje zberem. Če si nekaj želim, se lahko popolnoma osredotočim na to, in ne delam, ne mislim na nič drugega, dokler ne končam. Tako je bilo s filmom pa s predstavo in zdaj z izpiti, prihodnje leto bo tako z diplomo.« Načrti, ki so pred njo, so poletno frfotajoče obarvani. »Sem v fazi širjenja obzorij. Morda bom skočila na Exit in nato na Portugalsko, nujno v Gardaland, da nadomestim zamujeno. V ljubezni si čistim glavo, « iskreno pove.
Prizna, da miruje, kadar je doma. Zelo dolgo lahko zdrži v norem tempu in si ne privošči počitka, niti ne čuti potrebe, da bi se umirila. Šele ko gre spat, navadno vidi, kako je pretiravala in kako polna je njena glava. Če ne zaspi, razmišlja in melje . . Takrat ji telo samo pove, da potrebuje še pol ure, da predela stvari. Dobro jih predeluje tudi v pogovorih z ljudmi, ki so ji zelo blizu, med katerimi je tudi njena mama.
Včasih piše dnevnik, ki ji ga je kupila mama in ga morda potem tudi kdaj prebrala. »Ne vem. Mogoče ga je, ampak bolj zato, da bi vedela, kaj se dogaja z mano, če sem še na pravi poti.« Danes je več kot očitno, da si Ula zna izbrati svoje poti, vsaj če sodimo po njeni prvi filmski vlogi. »Mama je bila zelo ponosna. Rekla mi je, da ve, kaj lahko naredim, ampak da je bilo to zdaj nad vsemi njenimi pričakovanji. Ko ti to reče mama, ki je res ne moreš ‘vreči na finto’, je to zelo kul. Mislim, da je bila res ponosna name.« Očeta pogreša. Da ga ravno zdaj, ko ona začenja, ni več. »Imel je neko nežnost, znal je povedati stvari. Danes vsi živimo drug mimo drugega, jaz pa nisem nikoli imela občutka, da me mama ali oče ne poslušata. Dobila sem toliko ljubezni in topline, da se še danes veliko dotikam ljudi. Potrebujem toplino, moram jo dajati in jo dobivati. ‘Dotikalka’ sem.«
Ne, Ula ni hit enega poletja. Ula je metulj, ki je hit za vsa poletja.
Katja Golob
Fotografija Aleš Bravničar
ELLE avgust 2008
Novo na Metroplay: Jan Plestenjak iskreno o enem najbolj čustvenih trenutkov njegove glasbene kariere